Jedro

Nezadovoljstvo ene od strank z izvedeniškim mnenjem po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

Trditve, da so bili delavci seznanjeni s spremembo kuriva in z vsemi navodili, tudi če bi držale, ne pomenijo, da je zaradi njihove malomarnosti pretrgana vzročna zveza med njeno opustitvijo s pravilnikom predpisanega dolžnega ravnanja in nastalo škodo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka A. d. o. o. dolžna plačati tožeči stranki znesek 63.094,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 58.228,82 EUR od 19. 5. 2017 dalje do plačila, od zneska 4.866,03 EUR od 23. 1. 2018 dalje do plačila v osmih dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka v višini 6.070,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka (II. točka izreka). V presežku 7.010,24 EUR je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

2. Zoper I. in II. točko sodbe se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dne 4. 9. 2014 pri toženi stranki prišlo do delovne nezgode. Razneslo je peč za regeneracijo kisline in pri tej eksploziji sta bila težko poškodovana dva delavca. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka kot delodajalec ni ravnala z vso dolžno skrbnostjo, da je kršila 19. člen Pravilnika o proti eksplozijski zaščiti (Ur. l. RS, št. 102/00 in nadaljnje),1 ker ni izdelala elaborata eksplozijske ogroženosti. Prav tako je imela Navodila za delo s pečjo zastarela, saj so predvidevala postopke za gorivo naftnega plina, medtem ko so v vmesnem času peč prenovili in je bila v času delovne nesreče kurjena na zemeljski plin. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pri elementu (krivdne) odgovornosti je ugotovilo, da sta za nastalo škodo delno odgovorna tudi delavca in sicer v razmerju 10 %, ker sta malomarno in lahkomiselno opravljala svoje delo. Škoda, ki jo tožnica uveljavlja kot odškodnino, predstavlja znesek zdravljenja.

**Pritožbene navedbe in razlogi sodišča druge stopnje**

6. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in kršilo postopek, ko je svojo sodbo oprlo le na ugotovitve izvedenca, ne pa tudi na izpovedbe nekaterih prič, ki so povedale, da je bilo ravnanje delavcev še posebej neskrbno in sicer, da do eksplozije ne bi prišlo, če bi delavca ravnala pravilno in v skladu z Navodilom za regeneracijo in nevtralizacijo kislin (v nadaljevanju Navodilo). Izvedenec naj ne bi odgovoril na njena vprašanja, poleg tega naj bi povzemal mnenja SIQ in Poročila zunanjih institucij, kar kaže na njegovo nestrokovnost in bi moralo sodišče prve stopnje angažirati drugega izvedenca. Takšne pritožbene trditve niso utemeljene, saj nezadovoljstvo ene od strank z izvedeniškim mnenjem po ustaljeni sodni praksi2 ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Po prejetem izvedeniškem mnenju je toženka podala pripombe, na katere je izvedenec odgovoril. Potem pisnih pripomb ni več podala, le na zadnjem naroku je pavšalno grajala dopolnitev mnenja in predlagala postavitev novega izvedenca, ker ta naj ne bi odgovoril na vsa postavljena vprašanja (ne navede na katera). Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pravilno zavrnilo njene zahteve po dodatnih vprašanjih. Pri tem pritožnica ni navedla konkretno, na katera vprašanja izvedenec ni odgovoril. Tudi sicer pritožnica ni konkretizirala očitkov o domnevni izvedenčevi nekompetentnosti. Zgolj dejstvo, da se je v mnenju med drugim skliceval na neodvisne institucije, ki so takoj po nesreči opravile pregled kraja in zaslišale delavce, ne more predstavljati njegove (ne)kompetentnosti.

7. Določba 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) določa, da ima zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

8. Napačno je stališče pritožnice, da je namen 87. člena ZZVZZ sankcionirati zgolj resne opustitve ukrepov varstva pri delu in drugih ukrepov za varnost in zdravje ljudi, ki so neposreden vzrok za nesrečo, ne pa kar vsevprek za vsako nesrečo pri delu na podlagi nekonkretiziranih splošnih predpisov brez vzročne zveze med očitanim dejanjem in opustitvami ter nastalo škodo ugotoviti, da so delodajalci odgovorni za škodo. Ne drži namreč, da v tem primeru opustitve toženke, ki pomenijo protipravnost, škoda in vzročna zveza niso bili konkretno zatrjevani in tudi ugotovljeni, saj že iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja ravno nasprotno. Sodna praksa3 na področju ukrepov varstva pri delu je stroga. Delodajalci so dolžni organizirati delovni proces tako, da spoštujejo vse predpise varstva pri delu in druge področne predpise. Prav tako so odgovorni za nadzor delavcev, da ti spoštujejo pravila varstva pri delu.4

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka kršila predpise varstva pri delu, ko v skladu z 19. členom Pravilnika o proti eksplozijski zaščiti ni izdelala z dejanskim stanjem usklajenega elaborata eksplozijske ogroženosti. Prav tako je imela Navodila zastarela, saj so predvidevala postopke za gorivo naftnega plina, medtem ko so v vmesnem času peč prenovili in je bila v času delovne nesreče kurjena na zemeljski plin. Nedvomno je tudi opustila dolžen nadzor nad delavci in organizacijo dela, sploh upoštevaje, da je v korektnem primeru šlo za prvi zagon po remontu peči (6. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in izvedeniško mnenje l.št. 98). Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da peč ni bila ustrezno vzdrževana (6. točka obrazložitve).

10. Prvi odstavek 19. člena Pravilnika namreč določa, da mora za izvajanje obveznosti iz 15. člena Pravilnika5 (Ocenitev tveganj eksplozij) delodajalec zagotoviti elaborat eksplozijske ogroženosti, ki se redno usklajuje z dejanskim stanjem. Nesporno tega toženka ni storila, saj Ocene tveganj ter Navodil za delo s pečjo ni prilagodila spremembi goriva. Njene trditve, da so bili delavci seznanjeni s spremembo kuriva in z vsemi navodili, tudi če bi držale, ne pomenijo, da je zaradi njihove malomarnosti pretrgana vzročna zveza med njeno opustitvijo s pravilnikom predpisanega dolžnega ravnanja in nastalo škodo. Toženka bi namreč z oceno eksplozijske ogroženosti, kot je to navedel izvedenec in s strokovnim nadzorom dela, lahko ugotovila, da postopek dela ni ustrezen z varnostnega vidika, da vsa oprema ni brezhibna in posledično varna za uporabo. Navodila za delo niso natančno določala enoznačnega postopka zagona peči za preprečitev eksplozija.

11. Neosnovan je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb prič, pač pa le mnenje izvedenca, saj iz 5., 6. in 11. točke obrazložitve sodbe izhaja povzetek izpovedb prič. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje izjave prič povzelo v 5. točki obrazložitve in se do posamezne izpovedbe ni opredeljevalo, vendar smiselno iz ožje obrazložitve (točka 6., 10. in 11. obrazložitve) izhaja, da je pretresalo njihove izpovedbe, saj je ugotovilo soprispevek delavcev, kar izhaja iz izpovedb prič in ne iz mnenja izvedenca, za katerega pritožnica trdi, da mu sodišče nekritično sledi. Sicer so pritožbene trditve glede izpovedb prič izrazito pavšalne in nekonkretizirane. Izjave prič o seznanjenosti s spremembo goriva in navodili za delo ne morejo nadomestiti s predpisi zahtevanih ukrepov varstva pri delu (npr. z dejanskim stanjem usklajena navodila za delo in elaborat o oceni eksplozivne ogroženosti).

12. Edini konkretni očitek v zvezi z izpovedbo prič je, da je sodišče prve stopnje glede (ne)prižganih ventilatorjev verjelo priči B., ne pa pričam C., D., E., F. in G. Pritožbeno sodišče odgovarja, da so vse priče tako ali drugače povezane s toženo stranko (priče so zaposlene pri toženi stranki ali njeni hčerinski družbi). Toženka namreč očita, da izvedenec ter sodišče ne bi smela slediti izjavi priče B. (ki je bil sicer težko poškodovan v nesreči), ker ima osebni interes v pravdi, katerega pa toženka ne pojasni in s tem ostane njen očitek glede ocene izjave te priče in ostalih prazen.

13. Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da delavca nista ravnala v skladu z Navodilom, je napačen, upoštevaje, da pritožnica sama priznava, da so Navodila ostala enaka, kljub temu da se je zamenjalo kurivo (prej naftni, v času nesreče zemeljski plin). Po ugotovitvi izvedenca in sodišča prve stopnje je protipravnost tožene stranke podana (tudi) v tem, da Navodil za delo s pečjo ni prilagodila spremembi kuriva, da organizacijski ukrepi glede prižiga peči po remontu nisi bili jasni in s tem ni ravnala v skladu z določbo 19. člena Pravilnika o proti eksplozijski zaščiti (Pravilnik), ki zahteva, da se napravi elaborat eksplozijske ogroženosti. Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju pritožnice tudi upoštevati, da je bil poškodovani delavec B. usposobljen in izkušen delavec, ki je poznal Navodilo, pa je vendarle kršil svoje delovne obveznosti. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ocenilo soprispevka delavcev, saj to izhaja iz 11. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Prav tako je ugotovilo razlog za eksplozijo v točkah 6. do 10. obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je ocenjeni 10% so prispevek delavcev (nepazljivost pri prižiganju in pred prižiganjem odhod od peči, puščanje prižganih pilotov na tleh, neuporaba vse delovne zaščite) ustrezen glede na njuna ravnanja in na zgoraj opisane opustitve toženke.

14. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.6

15. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

1 Ta pravilnik je veljal do 11. 6. 2016 v skladu z določbo 54. člena Pravilnika o eksplozijski zaščiti Ur. l. 41/2016. 2 Primer VSRS Sodba III Ips 5/2019 in druge. 3 Primer VSC Sodba Cpg 160/2019: _Pritožba zmotno meni, da že z zagotovitvijo minimalnih varnostnih pogojev delodajalec izpolni svojo dolžnost zagotavljanja varnih pogojev dela in se s tem ekskulpira morebitne odškodninske odgovornosti za škodo, nastalo pri delu._ 4 Primer VSL sodba I Cpg 2065/2014. 5 Celovito je treba oceniti vsa tveganja eksplozij. Pri ocenitvi tveganj eksplozij se upoštevajo tudi prostori, ki so ali lahko postanejo z odprtinami povezani s prostori, v katerih lahko nastanejo eksplozivne atmosfere. 6 Prim sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa VSRS III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.