Jedro

Pri tožniku do izdaje dokončne izpodbijane odločbe toženca ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti. Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za manj kot 50 % in je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen opravljati dosedanjega dela „zidar“, je pa zmožen za drugo delo z omejitvami. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po ZPIZ-1 (67. člen). Tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti oziroma II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 27. 5. 2011 in št. ... z dne 1. 10. 2010 ter da se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, zaradi bolezni, s pravico do invalidske upokojitve od 1. 10. 2010 dalje in podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita citirani odločbi tožene stranke ter da se tožečo stranko razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do invalidske upokojitve od 1. 10. 2010 dalje, ker ni zmožna za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa ji ni zagotovljena, ker je stara nad 50 let in je dolžna tožena stranka od 1. 10. 2010 plačati akontacijo invalidske pokojnine od odmere sorazmerne invalidske pokojnine v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe, ter s posebno odločbo odmeriti sorazmerno invalidsko pokojnino in to pokojnino izplačevati tožeči stranki vsakega prvega dne v mesecu za pretekli mesec in povrniti stroške postopka. Sodišče je svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenskega organa, da pri tožniku do dokončne odločbe toženca ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, delazmožnost je zmanjšana za manj kot 50 %. Tožnik tako ne izpolnjuje pogojev za pridobitev invalidske pokojnine po 1. alineji 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPIZ-1). Tožnik je še zmožen za delo z omejitvami in ker njegova delazmožnost ni zmanjšana za več kot 50 %, ni podlage za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Tožnik je na dan nastanka invalidnosti dne 28. 9. 2010 dopolnil starost 56 let ter tako mu ne gre pravica do invalidske pokojnine po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1. 2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče povsem zanemarilo medicinsko dokumentacijo tožnika in njegove zdravstvene težave. Glede na stvarne omejitve, ki so mu priznane, tožnik v poklicu zidarja dela ne more opravljati. To je bilo ugotovljeno tudi s strani invalidske komisije v Avstriji, ki je tožnika na podlagi iste zdravstvene dokumentacije spoznala za nezmožnega opravljanja kakršnegakoli pridobitnega dela in ga na podlagi pokojninske dobe, ki jo je dopolnil delno v Avstriji, spoznalo za invalida I. kategorije. Tožnik ima kronično obolenje pljuč - KOPB II. stopnje, bolezni jeter, zlom levega gležnja, bolečine v hrbtenici, psihične težave in sladkorno bolezen tipa II. Ne zmore daljše hoje že po ravnih predelih, pri hoji ima bolečine v poškodovanem gležnju in tudi v predelu hrbtenice, predvsem pri dvigovanju in prenašanju bremen. Vse opisane težave, še posebej pa KOPB se stopnjujejo oz. napredujejo, poleg tega je bilo ugotovljeno, da je tožnik v mesecu maju prebolel tudi srčni infarkt in je prišlo do pomembnega okrnjenja njegove delazmožnosti, ki je ni mogoče odpraviti z nadaljnjim zdravljenjem in rehabilitacijo. Zadnje navedeno je diametralno nasprotno stališče stališču, kot sta ga v svojih mnenjih podali invalidski komisiji toženke, navedenemu stališču prvostopenjsko sodišče ni sledilo oz. o tem sodba nima obrazložitve in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Iz izvedenskega mnenja sodnih izvedencev je najprej izhajalo, da telesni okvari pljuč in srca presegata 50 %, saj sta izvedenca zapisala, da do popolne izgube delazmožnosti ni prišlo, ampak do zmanjšanja le-te za približno 50 %. K tej oceni še niso prištete zdravstvene težave, ugotovljene v predsodnem postopku. Na zadnji glavni obravnavi pa je izvedenec dr. A.A. pojasnil, da je tožnik težji bolnik, ki bi bil sposoben za polni delovni čas delati zgolj kot direktor ali kakšno pisarniško delo. Kot fizični delavec, kamor je tožnik kot zidar tudi razporejen, pa ima zelo zmanjšano telesno zmogljivost. Ni pa znal dovolj natančno pojasniti, za koliko je delazmožnost v resnici zmanjšana. V tem delu mnenja je izvedenec na trenutke odgovarjal konfuzno in je sodišče izbralo povsem napačno tolmačenje izvedenca, ki svojih ugotovitev niti ni znal dovolj suvereno pojasniti in so tudi razlogi sodbe še toliko bolj nejasni in v nasprotju s pojasnili izvedenca A.A.. Preboleli srčni infarkt tožnika v letu 2010 bi lahko ugotovila že toženka in ga upoštevala pri oceni njegove delazmožnosti. Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka na podlagi 286 b člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), saj sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika po zaslišanju še drugega izvedenca dr. B.B., ki je enakovredno sodeloval pri izdelavi in pisanju izvedenskega mnenja, saj so bili odgovori izvedenca dr. A.A., v nekaterih ključnih momentih, zelo nejasni, in deloma sami sebi v nasprotju ter na nekaterih mestih drugačni kot v samem mnenju. Navedeno bi se odpravilo z zaslišanjem izvedenca dr. B.B.. Pritožba še navaja, da je bil tožnik v ponovnem postopku delazmožnosti, na podlagi domala identičnih dokazov, z odločbo z dne 17. 3. 2015 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti do bistvene kršitve postopka na podlagi 286 b člena ZPP.

5. Prvostopenjsko sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 27. 5. 2011, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 28. 9. 2010 dalje.

6. Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je podana v ZPIZ-1, ki v drugem odstavku 60. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ta ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; v II. kategorijo se razvrsti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več in v III. kategorijo, če je zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom oz., če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V skladu s 67. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, prav tako pa tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63. let starosti moški, oz. 61. let starosti ženska.

7. Pritožba prvostopenjskemu sodišču očitan, da ni sledilo mnenju izvedencev, da podane zmanjšane delovne zmožnosti pri tožniku ni mogoče odpraviti z nadaljnjim zdravljenjem in rehabilitacijo in o tem sodba niti nima razlogov, oz. se sodišče glede teh ugotovitev sploh ni opredelilo. Pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča (točka 8), izhaja, da je sodišče ugotovilo, da pri tožniku do dneva dokončne odločbe toženca ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, njegova delazmožnost je zmanjšana za manj kot 50 % in da ni zmožen za delo „zidarja“, zmožen je za drugo delo z omejitvami, kot jih je navedla invalidska komisija, s polnim delovnim časom. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije tožene stranke II. stopnje z dne 27. 12. 2010 izhaja, da je pri tožniku od 28. 9. 2010 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti in tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je „zidar“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, da pri delu ne dviga in prenaša bremen nad 8 kilogramov, da je delo izven neugodnih mikroklimatskih razmer, tudi ne na mrazu, v mokroti in prepihu, ne ponoči, le pri tleh. Sodišče je tako torej upoštevalo tožnikovo zdravstveno stanje, da se to ne da izboljšati z medicinskimi ukrepi ali z zdravljenjem in da v posledici tega tožnik ni več zmožen za delo „zidarja“, zmožen pa je za drugo delo s stvarnimi omejitvami. Da je prvostopenjsko sodišče sledilo izvedenskemu mnenju izvedenskega organa, v celoti izhaja tudi iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka na podlagi 286 b člena ZPP, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika po zaslišanju še drugega izvedenca dr. B.B.. Iz sodnega spisa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pridobilo izvedensko mnenje Univerzitetne klinike C., ki sta ga podala profesor dr. A.A. in docent dr. B.B.. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je tožnik v mesecu maju 2011 prebolel srčni infarkt, ki v okviru predsodnega postopka s strani toženke ni bil upoštevan pri oceni invalidnosti. Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo izvedenca prof. dr. A.A., ki je pojasnil vpliv srčnega infarkta na oceno delazmožnosti tožnika. Kakšna je bila srčna funkcija do dneva dokončne odločitve toženca (27. 5. 2011) se ne da sklepati z gotovostjo, saj je bila le-ta objektivizirana šele januarja 2015. Se pa v petih letih srčna funkcija pričakovano dodatno poslabša. Sodišče v strokovnost in pravilnost podanega sodno izvedenskega mnenja in v izpoved sodnega izvedenca ni dvomilo, izvedensko mnenje sta izvedenec dr. B.B. in dr. A.A. napisala skupno, v zdravstveni dokumentaciji tožnika ni bilo nobene dokumentacije o zdravljenju miokardnega infarkta, niti diagnoza ni bila omenjena. Izvedenca sta znake prebolelega srčnega infarkta ugotovila iz EKG posnetka iz maja 2011. Zaradi tega je bil v okviru izdelave izvedenskega mnenja sodnih izvedencev narejen tudi UZ srca, ki je pokazal stanje po infarktu zadnje stene, hipertrotijo intervertikularnega septuma, verjetno kombinacijo hipertoničnega in izhemičnega obolenja srca s povečanim atrijem, okrnjeno sistolno funkcijo in diastolno disfunkcijo II. stopnje ter opravljena cikloergometrija - obremenilno testiranje na kolesu, kjer pa tožnik ni dosegel zadostne stopnje obremenitve, ker ni vešč vožnje s kolesom. Navedeni izvidi ne povedo, koliko je bila srčna funkcija ohranjena v maju 2011, so pa skladni z diagnozo infarkta, ki ga je bolnik prebolel pred tem datumom, kar je razvidno iz že navedenega EKG posnetka iz maja 2010. Prvostopenjsko sodišče tako glede na obsežna pojasnila izvedenca, na kakšen časovni okvir se nanašajo posamezne ugotovitve iz izvedenskega mnenja ter na utemeljitve mnenja v delu, ki se nanaša na sporno obdobje, upoštevajoč, da gre za sodna izvedenca, ki sta oba iste specialnosti in da se upoštevajo ugotovitve in izvidi v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca, ni imelo razloga, da sledi dokaznemu predlogu tožeče stranke, kar je ustrezno pojasnjeno tudi v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, kakor to določa drugi odstavek 213. člena ZPP.

9. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zanemarilo medicinsko dokumentacijo tožnika in njegove zdravstvene težave ter tako povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz izvedenega dokaznega postopka pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je prvostopenjsko sodišče upoštevajoč medicinsko dokumentacijo tožnika in njegove zdravstvene težave (kronično obolenje pljuč - KOPB II. stopnje, bolezni jeter, zlom levega gležnja, stopnjujočih se bolečin v hrbtenici, psihičnih težav ter sladkorne bolezni II. stopnje), zaradi katerih ne more daljše hoje po ravnini, ker ga prične dušiti zaradi večjih naporov in mu jemlje sapo, ima bolečine v hrbtenici, predvsem pri dvigovanju in prenašanju bremen, psihičnih težav pri soočanju s preglavicami načetega fizičnega zdravja, pridobilo mnenje invalidske komisije II. stopnje. Ta je v sestavi spec. med. dela, internista pulmologa in spec. ortopeda ugotovila, da gre pri tožniku za neopredeljeno kronično abstraktivno pljučno bolezen, za kasne posledice po zlomu levega gležnja leta 2008, za bolečine v križu, apneje v spanju, za arterijsko hipertenzijo in sladkorno bolezen tipa II. Menila je, da glede preostale delazmožnosti še ne more podati mnenja, ker zdravljenje in diagnostika nista zaključena. Ob takšnem dopolnilnem mnenju je prvostopenjsko sodišče postavilo izvedenski organ, ki je dne 7. 1. 2015 podal izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti do 27. 5. 2011, da je pri njem prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za približno 50 % in da bi bila za tožnika primerna II. kategorija z omejitvami, kot jih je navedla invalidska komisija leta 2010. Ta je v izvedenskem mnenju z dne 27. 12. 2010 menila, da je pri tožniku od 28. 9. 2010 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je „zidar“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu, oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, da pri delu ne dviga in prenaša bremen nad 8 kilogramov, da je delo izven neugodnih mikroklimatskih razmer, tudi ne v mrazu, v mokroti in prepihu, ne ponoči, le pri tleh. Iz izpovedi izvedenca A.A. izhaja, da bi bila ocena delazmožnosti v letu 2011, ki se je vrtela pretežno okrog diagnoze KOPB in pljučne funkcije korektna, če tožnik ne bi imel hkrati bolezni srca. Potrebno je upoštevati vpliv ene in druge bolezni. Je pa izvedenec decidirano izpovedal, da do dneva dokončne odločbe toženke dne 27. 5. 2011 je bil tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in upoštevajoč omejitve iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 27. 12. 2010 je bil sposoben opravljati delo v polnem delovnem času.

10. Izvedenec je tudi izrecno pojasnil, da je pri izdelavi izvedenskega mnenja prišlo do lapsusa, ko sta izvedenca okvaro pljučne funkcije in okvaro srčne funkcije seštela, namesto, da bi upoštevali vpliv ene na drugo. Če se vpliva samo seštejta, bi okrnjena delazmožnost zelo verjetno presegla 50 %. Ob upoštevanju vpliva ene funkcije na drugo, pa je delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Določno je izvedenec tudi pojasnil, da bi v primeru, da bi tožnik sedaj uveljavljal pravice iz invalidskega zavarovanja, bila zanj primerna II. kategorija invalidnosti. Mnenje se v tem delu nanaša na leto 2015 in ne na leto 2011. 11. Na podlagi do sedaj navedenega je tako prvostopenjsko sodišče imelo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostno dokazno podlago za svojo oceno dejanskega stanja tožnikove delazmožnosti v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke, v okviru katere je bila upoštevana vsa medicinska dokumentacij tožnika.

12. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje tožene stranke z dne 27. 12. 2010 izhaja, da je ta v celoti upoštevala tudi avstrijsko medicinsko dokumentacijo (E213) in pri omejitvah tudi mnenja medicinskih izvedencev iz Avstrije, ki so menili, da je ob že navedenih težavah tožnika ta sposoben za delo sede, stoje in s hojo, ni sposoben za hojo po neravni površini, za vzpenjanje na lestev ali ogrodja, lahko dviga in prenaša lažja in občasno srednja težka bremena, samo občasno lahko izvaja dela čepe in kleče. S polnim delovnim časom je sposoben za lažje in srednje težko delo, pri katerem ne bo delal ponoči, se vzpenjal na lestve ali ogrodja, kjer ne bo nevarnosti padca.

13. Iz do sedaj navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da so pri tožniku pred prvostopenjskih sodiščem bile upoštevane vse njegove zdravstvene težave - kronična obstruktivna pljučna bolezen, steatoza jeter, zlom zunanjega gležnja levo, bolečine v križu pri dviganju in prenašanju bremen, diabetes tipa II., lombalgijo brez nevroloških izpadov na nogah, začetne degenerativne spremembe v segmentu L5/S1, prav tako pa tudi vpliv prebolelega srčnega infarkta.

14. Pri tožniku tako ni bilo mogoče ugotoviti I. kategorijo invalidnosti, njegova delazmožnost je zmanjšana za manj kot 50 %, ter gre za invalida III. kategorije invalidnosti, ki ni več zmožen opravljati dosedanjega dela zidarja, je pa zmožen za drugo delo s stvarnimi omejitvami. Navedeno pomeni, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za pridobitev invalidske pokojnine po ZPIZ-1 (67. člen). Že prvostopenjsko sodišče je navedlo, da je potrebno upoštevati materialne predpise glede invalidnosti in pravic, ki iz tega izhajajo, kakor so določene v ZPIZ-1 v Republiki Sloveniji in ne kakor jih za sovje zavarovance določajo predpisi v Republiki Avstriji.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, nosi sam stroške pritožbe (1. točka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).