Jedro

Pri presoji ali je tako ali drugače izražena zapustnikova volja pravno veljavna ali ne, je sodišče prve stopnje v prvi vrsti vezano na določila Zakona o dedovanju, ki govorijo o pogojih za veljavnost oporoke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dedinji M. K. in N.V. napotilo na pravdo, v kateri naj dokažeta, da so listine kot zapustnikova oporoka razglašene na zapuščinski obravnavi dne 4.12.2002 kot oporoka neveljavne. Pravdo morata dedinji sprožiti v roku 30-tih dni od pravnomočnosti tega sklepa, sicer bo sodišče odločilo ne glede na zahtevek, glede katerega sta bili dedinji napoteni na pravdo. Zapuščinski postopek pa je sodišče prve stopnje do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka prekinilo.

Zoper ta sklep sta se pritožili dedinji in v pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje na zapuščinski obravnavi 4.12.2002 razglasilo kot oporoko tri listine z vsebino kot izhaja iz zapisnika o zapuščinski obravnavi. Nato pa je isto sodišče 24.12.2002 razglasilo kot oporoko štiri zapise s tem, da se en zapis hrani pod št. Sl 22/2002, trije zapisi pa pod štev. Sl 23/2002. Od tega, kateri samostojen zapis je razglašen za posamezno oporoko pa je odvisen tudi pravilni napotitveni sklep na pravdo. Sodišče je sicer napotilo na vložitev tožbe za neveljavnost oporoke vsebovane v listinah tako, kot so bile te razglašene na zapuščinski obravnavi, vendar pa je po mnenju pritožnic ni mogoče zanemariti nadaljnje razlasitve oporoke z dne 24.12.2002. Tudi listin pod Sl 23/2002 ni mogoče šteti za eno oporoko, saj gre za tri različne listine. To izhaja že iz same vsebine pisanj zapustnika. Dve od teh listin sploh nista podpisani, podpisana je le tretja, v kateri pa zapustnik ne razpolaga s svojim premoženjem. Poraja se dvom, ali so listine pod št. Sl 23/2002 sploh listine, ki bi jih sodišče lahko razglasilo kot oporoko, kar je pravno vprašanje in mora rešiti zapuščinsko sodišče samo. Ker pritožnici smatrata, da iz zapuščinskega spisa ne izhaja jasno, kaj naj bi bila zapustnikova oporoka in koliko jih je, bi moralo zapuščinsko sodišče najprej opraviti neskladje v zvezi z razglašenimi pisanji kot oporoko in šele nato napotiti dedinji na pot pravde.

Pritožba je utemeljena.

Skladno z določili 3. odst. 210. čl. Zakona o dedovanju je bilo s sklepom Višjega sodišča v K. z dne 17.2.2004, opr.št. I Cp 420/2003 sodišču prve stopnje naloženo, da mora najprej razčistiti vprašanje, ali zapisi, ki jih je naredil zapustnik predstavljajo pravno veljavno oporoko. Iz trditev pritožnic namreč jasno izhaja, da je med dediči spor o tem, ali zapustnikovi zapisi predstavljajo pravno veljavno oporoko in če jo predstavljajo, je med njimi spor o tem, ali je zapustnik z oporoko razpolagal s svojim premoženjem oz. kako je razpolagal. Vprašanje ali sporni zapisi predstavljajo pravno veljavno oporoko ali ne, je pravno vprašanje, na katero je sodišče prve stopnje odgovorilo z izpodbijanim sklepom in se izreklo, da so listine, ki jih je razglasilo na zapuščinski obravnavi 4.12.2002 izjava poslednje volje zapustnika, iz katere je mogoče identificirati avtorja te izjave kot tudi določitev dediča. Ta izjava pa je tudi sestavljena v predpisani obliki, zato gre za lastnoročno oporoko po 63. čl. Zakona o dedovanju. V pritožbi dedinji opozarjata, da je sodišče prve stopnje na zapuščinski obravnavi dne 4.12.2002 razglasilo za oporoko tri listine, ki se hranijo pod opr.št. Sl 23/2002, dne 24.12.2002 pa je kot oporoko razglasilo štiri zapise s tem, da se eden od teh hrani pod opr.št. Sl 22/2002, ostali trije pa pod št. Sl 23/2002. Sodišče prve stopnje je res dedinji napotilo na pravdo za tri listine, ki so bile razglašene na zapuščinski obravnavi z dne 4.12.2002, vendar pa ima pritožba prav, da bi se sodišče prve stopnje moralo izreči tudi o listinah, ki so bile razglašene dne 24.12.2002 in se ena od teh hrani pod opr.št. Sl 22/2002. Jasno namreč je, da je zapustnik naredil štiri zapise in ne samo tri zapise, za katere se je sodišče prve stopnje izreklo, da gre za lastnoročno oporoko. Pritožbeno sodišče pa se tudi v takšno pravno presojo sodišča prve stopnje, da naj bi listine razglašene na obravnavi z dne 4.12.2002 predstavljale oporoko, ne more strinjati. Pri presoji ali je tako ali drugače izražena zapustnikova volja pravno veljavna ali ne, je sodišče prve stopnje v prvi vrsti vezano na določila Zakona o dedovanju, ki govorijo o pogojih za veljavnost oporoke. V 62. čl. ZD je določeno, da je veljavna tista oporoka, ki je narejena v obliki, kakor jo določa zakon ob pogojih, ki jih določa zakon. Veljavnost oporoke glede oblike bo odvisna od tega ali izpolnjuje zahteve kakšne od oblik določenih v zakonu. Listine, katere je sodišče razglasilo na obravnavi z dne 4.12.2002 bi bile najbolj podobne lastnoročni oporoki, ki jo opredeljuje 63. čl. ZD. Ta pa je veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal. Ali so te listine tudi poleg tega, da jih je zapustnik lastnoročno zapisal tudi podpisane, pa se sodišče prve stopnje ni izreklo, zato pravna presoja, da gre za lastnoročno oporoko ne vzdrži. Pritožba dedinj je iz navedenih razlogov utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Napotki sodišču prve stopnje pa jasno izhajajo iz gornje obrazložitve, kajti jasno mora ugotoviti, kateri od zapisov zapustnika predstavlja pravno veljavno oporoko (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 163 ZD).