Jedro

Različna pravna narava in namen izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po določbah ZPPSL in OZ nedvomno lahko privede do medsebojnega konflikta. Ureditev izpodbijanja v stečaju je sicer res specialnejša, kar vodi do zaključka, da se mora v primeru, ko je določeno pravno dejanje izpodbijano v stečaju in zunaj stečaja, izpodbijanje zunaj stečaja umakniti izpodbijanju v stečaju. Ni pa videti razloga, da bi upniku v primeru, ko izpodbojna tožba po določbah stečajnega zakona v roku ni bila vložena, odrekli pravico do vložitve izpodbojne tožbe po določbah OZ.

Pobotanje je oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehata dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema strankama iz različnih pravnih naslovov. Z institutom pobotanja se med drugim zagotavlja načelo enakopravnosti strank v obligacijskih razmerjih, ker se med njima porazdeli riziko neplačil. S pobotanjem se prepreči, da ena stranka izpolni, sama pa zaradi neplačevitosti druge stranke ne prejme dolgovane izpolnitve.

Dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja v pobot s prevzemnikom terjatve vse tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka I.izreka) , ki se je glasil: „1. Ugotovi se, da je pogodba o prenosu terjatve z dne 27. 9. 2004, sklenjena med podjetjem A d.o.o. in E d.o.o., v razmerju do tožnika brez pravnega učinka.

2. Tožena stranka je v stečajno maso A d.o.o. - v stečaju dolžna vrniti denarno terjatev tožnika po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 2. 12. 1997, opr. št. In 1997/00105 v višini 23.197,65 EUR (prej 5.595.085,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.830.904,80 SIT od 14. 10. 1996 do 23. 10. 1996, od zneska 1.853.026,80 SIT od 24. 10. 1996 do 11. 11. 1996, od zneska 5.425.170,80 SIT od 17. 11. 1996 dalje do plačila, od zneska 124.535,00 SIT od 24. 4. 1997 dalje do plačila, od zneska 9.380,00 SIT od 2. 12. 1997 dalje do plačila, in sicer s sklenitvijo pogodbe o prenosu terjatve s podjetjem A d.o.o.,- v stečaju, sicer bo to pogodbo nadomestila ta sodba.“ Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.931,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka (točka II. izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, temelječ na določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj (255. do 260. člen OZ), v danem primeru Pogodbe o prenosu terjatve z dne 27. 9. 2004, sklenjene med podjetjema A d.o.o. in E d.o.o., z utemeljitvijo, da je bila tožba v tem sporu vložena 10. 11. 2006, ko je bil nad odstopnikom terjatve, družbo A d.o.o., že začet stečajni postopek (30. 6. 2006), v katerem veljajo posebna pravila za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (125. do 130. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; v nadaljevanju ZPPSL), ki izključujejo uporabo določb OZ o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj.

Tako načelno zavzeto stališče prvostopnega sodišča je zmotno.

Za presojo dopustnosti izpodbijanja, ki je predmet tega spora, je potrebno uporabiti ZPPSL. Določba 270. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po kateri z začetkom stečanjega postopka prenehajo pravice upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj in lahko ta pravna dejanja izpodbijajo samo v skladu s pravili, določenimi v pododdelku 5.3.4 ZFPPIPP za dani primer, glede na določbo 3. odst. 493. člena ZFPPIPP in 495. člena ZFPPIPP, ni uporabljiva. ZPPSL pa ni vseboval pravil, ki bi reševala konflikt med obema oblikama izpodbijanja. Različna pravna narava in namen izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po določbah ZPPSL in OZ nedvomno lahko privede do medsebojnega konflikta, ki pa ga je potrebno reševati, upoštevaje okoliščine vsakega posameznega primera. Ureditev izpodbijanja v stečaju je sicer res specialnejša, kar vodi do zaključka, da se mora v primeru, ko je določeno pravno dejanje izpodbijano v stečaju in zunaj stečaja, izpodbijanje zunaj stečaja umakniti izpodbijanju v stečaju (tako Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 215). Ni pa videti razloga, da bi upniku v primeru, ko izpodbojna tožba po določbah stečajnega zakona (ZPPSL) v roku ni bila vložena (kot v danem primeru), odrekli pravico do vložitve izpodbojne tožbe po določbah OZ.

Prvostopno sodišče je upoštevaje navedeno zmotno uporabilo določbo 1. odst. 125. člena ZPPSL, ko je zaključilo, da pravnega dejanja dolžnika ni mogoče izpodbijati, ker ni bilo storjeno v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka. Vendar pa je odločitev prvostopnega sodišča kljub temu pravilna, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Po določbi 1. odst. 255. člena OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (2. odst. 255. člena OZ).

Tožeča stranka je trdila, da je na podlagi cesijske pogodbe z dne 15. 5. 2006, sklenjene s S.M. kot pravno naslednico izbrisane družbe A.-M. d.o.o., prevzemnica denarne terjatve po pravnomočnem sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2800/2000 z dne 25.5.2005, po katerem dolžnik A d.o.o. dolguje upniku znesek 6.227.279,70 SIT. Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad dolžnikom A d.o.o. prijavila gornjo denarno terjatev, ki ji je bila v celoti priznana. Nadalje je trdila, da je imel A d.o.o. do tožnika denarno terjatev v višini 5.425.170,80 SIT na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. In 1997/00105 z dne 2. 12. 1997 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 1223/2004 z dne 2. 2. 2005, ki pa jo je pred začetkom stečajnega postopka prenesel s cesijsko pogodbo z dne 27. 9. 2004 na toženo stranko. Tožeča stranka trdi, da bi se lahko obe terjatvi, če izpodbijanega pravnega dejanja v škodo tožnika ne bi bilo, v skladu z določbo 1. odst. 117. člena ZPPSL medsebojno pobotali. Ker stečajne mase za poplačilo upnikov ni, tožeča stranka do poplačila terjatve ne bo prišla, v kolikor ne bo uspešna v izpodbojni tožbi.

Pobotanje je oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehata dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema strankama iz različnih pravnih naslovov. Z institutom pobotanja se med drugim zagotavlja načelo enakopravnosti strank v obligacijskih razmerjih, ker se med njima porazdeli riziko neplačil (Borislav T. Blagojević, Vrleta Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima I, Savremena administracija Beograd, Beograd 1983, str. 1090). S pobotanjem se prepreči, da ena stranka izpolni, sama pa zaradi neplačevitosti druge stranke ne prejme dolgovane izpolnitve. Tožeča stranka smiselno trdi, da bo tožena stranka prejela plačilo terjatve, ki ji je bila odstopljena, sama pa do poplačila svoje terjatve ne bo prišla, ker je A d.o.o. s spornim odstopom preprečil pobot po 1. odst. 117. člena ZPPSL.

Pobot po navedeni določbi ZPPSL zaradi odstopa terjatve toženi stranki sicer res ni možen. Lahko pa dolžnik odstopljene terjatve (tožeča stranka) uveljavlja v pobot s prevzemnikom terjatve (torej toženo stranko) vse tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom (1. odst. 315. člena OZ). Določba je odraz splošnega pravila iz 2. odst. 421. člena OZ, po katerem lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Zakon torej ščiti dolžnika, saj se njegov položaj zaradi odstopa terjatve (zaradi nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja, ki pri cesiji ne sodeluje) ne sme poslabšati. Dolžnik torej ohranja vse pravice, ki jih je imel proti staremu upniku, cedentu.

Iz tožbenih navedb izhaja, da terjatev tožeče stranke po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2800/2000 z dne 25. 5. 2000 do A d.o.o. predstavlja terjatev, ki bi jo tožeča stranka lahko uveljavljala v pobot s prevzemnikom v skladu z določbo 1. odst. 315. člena OZ, saj je bila tožba, ki nesporno izkazuje vedenje dolžnika o odstopu terjatve, vložena dne 10. 11. 2006. Ker tožeča stranka za svojo terjatev ima izvršilni naslov, sodno poravnavo, sklenjeno pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 25. 3. 2008 (priloga A20), lahko pobot svoje terjatve uveljavlja tudi v izvršilnem postopku, ki ga vodi proti njej tožena stranka.

Ob povedanem se izkaže, da izpodbijano pravno dejanje ni bilo storjeno v škodo tožnika (255.člen OZ).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožbeni zahtevek tožeče stranke pod točko 2 ni v skladu z določbo 260. člena OZ, iz katere izhaja, da izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj učinkuje le med strankama izpodbojnega razmerja, torej med upnikom in pridobiteljem koristi iz izpodbijanega dejanja. Tožeča stranka pa je dajatveni del tožbenega zahtevka postavila v korist stečajne mase, torej v korist vseh upnikov stečajnega dolžnika, kar kaže na nesklepčnost tožbe tudi iz tega razloga.

Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Prvostopno sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), uveljavljanih pa pritožnik ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.