Jedro

Če tožniku ni bila omogočena aktivna udeležba pri odločanju o višini izplačanih sredstev, mu je treba omogočiti, da se opredeli do upravičenosti oz. višine teh stroškov vsaj v postopku, v katerem mu je naloženo njihovo povračilo. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko se tožnik do višine obveznosti, ki mu je naložena z izpodbijano odločbo, sploh ne bi mogel opredeliti, s tem pa bi bila kršena ena od njegovih temeljnih procesnih pravic.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 425/2012 z dne 23. 6. 2015 se zavrže. II. Tožbi zoper odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 425/2012 z dne 1. 2. 2017 se ugodi, navedena odločba se odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Novem mestu v ponoven postopek.

Obrazložitev

K I. točki izreka:

1. Iz upravnega spisa je razvidno, da je toženka v zadevi Bpp 425/2012 izdala več različnih sklepov, tako da zgolj iz tožbene navedbe številke in datuma izdaje izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, katerega izmed njih tožnik izpodbija. Vendar pa tožnik navaja še, da je bil „že zavrnjen s strani Upravnega sodišča Republike Slovenije, češ da tožnik nima pravnega interesa“, iz nadaljnjih tožbenih navedb pa še, da gre za sklep, s katerim je toženka ugodila predlogu Odvetniške pisarne A., d.o.o., za odmero stroškov za opravljeno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), torej za sklep št. Bpp 425/2012-17. Izpodbijani akt je na ta način po presoji sodišča povsem jasno in nedvoumno opredeljen.

2. Po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba (8. točka).

3. Da je sodišče o izpodbijanem sklepu že odločilo, izhaja že iz prej navedenih, izrecnih tožbenih navedb, poleg tega pa je iz vpisnika naslovnega sodišča razvidno, da je sodišče tudi sicer pravnomočno odločilo o tožbah zoper vse sklepe, ki so bili glede po upravnem spisu v zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 425/2012 izdani dne 23. 6. 2015 (sodbe I U 1074/2015, I U 1314/2015, I U 1315/2015 in I U 1317/2015). Zato je sodišče v skladu s prej navedeno zakonsko določbo tožbo v delu, ki se nanaša na sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 425/2012-17 z dne 23. junija 2015, zavrglo.

K II. točki izreka:

4. Z odločbo z dne 1. februarja 2017 (ki jo napačno poimenuje sklep) je toženka odločila, da je tožnik dolžan povrniti Republiki Sloveniji znesek 1.166,70 EUR iz naslova BPP v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izhaja specifikacija stroškov, ki so bili izplačani izvajalcem BPP, in ugotovitev toženke, da je tožnik v juliju 2016 na svoj TRR prejel skupaj 30.000,00 EUR. Tožnik je pojasnil, da je pri tem šlo za plačila A.A. iz naslova skupnega premoženja, denar pa je bil porabljen za vračilo posojil, pridobljenih v času trajanja izvenzakonske skupnosti z A.A. Toženka zato meni, da se je tožnikovo premoženjsko stanje v času njegove upravičenosti do BPP oziroma enoletnega roka po tem izboljšalo tako, da ne bi bil več upravičen do BPP, saj je s sredstvi na svojem TRR lahko razpolagal, za kakšne namene je ta sredstva porabil, pa za postopek ni relevantno. Ker o tem ni obvestil organa za BPP, mora ta organ v skladu s šestim odstavkom 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ravnati po določbah tega zakona o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti pravni pomoči (tretji odstavek 49. člena ZBPP). Plačano BPP je zato treba šteti za neupravičeno prejeto, kar pomeni, da mora tožnik vrniti celoten znesek, ki je bil izplačan izvajalcem BPP.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je možno, da bo moral v primeru, če pravdo izgubi, vrniti vnaprej plačano vsoto 30.000,00 EUR, tako da je izboljšanje njegovega materialnega položaja zgolj navidezno in ga bo mogoče dokončno presojati šele po zaključenem postopku P 17/2014. Znesek, ki je ostal po rubežu A.A. in B., je porabil za poplačilo dolga do B.B., ki je tudi grozil z rubežem zaradi nepravočasnega plačila posojila, zato je napačno razlogovanje sodišča, da je z denarjem prosto razpolagal. Poleg tega meni, da mu izpodbijana odločba daje pravno podlago za upravni spor zoper sklep Bpp 425/2012 z dne 23. 6. 2015, „ki jo je Upravno sodišče zavrnilo, češ da nima pravnega interesa...“. Zdaj je zavezanec za vračilo BPP, zato je upravičen tudi do preveritve pravilnega obračuna storitev, s tem pa je izkazan tudi njegov pravni interes. V nadaljevanju povzema dogajanje v postopku v zvezi z razrešitvijo enega od izvajalcev BPP ter potek postopkov, v zvezi s katerimi mu je bila BPP odobrena, ter meni, da stroški obeh izvajalcev BPP niso bili obračunani pravilno, da je odvetnik zamudil s pravočasno oddajo napotnice za izplačilo ter da v obrazložitvi sklepa niso navedene storitve, ki niso bile opravljene, tiste, ki so bile opravljene, pa se ne dajo preizkusiti, saj za obračun ni bila uporabljena veljavna odvetniška tarifa. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

6. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče nima nobenih pomislekov v razlogovanje toženke, da se je tožnikovo stanje s prilivom sredstev na njegov TRR bistveno spremenilo, da o tem ni obvestil toženke in da je za odločitev v zadevi brezpredmetno, na kakšen način je razpolagal s pridobljenimi sredstvi. K temu sodišče pripominja še, da je bil tožnik na svojo dolžnost, sporočiti kakršnokoli spremembo, ki bi vplivala na pravico do BPP, izrecno opozorjen v odločbi, s katero mu je bila BPP odobrena (6. točka na 4. strani odločbe Bpp 425/2012-2 z dne 4. 12. 2012). Sodišče v celoti sprejema tudi razloge, ki jih je toženka navedla glede pravnih posledic tako ugotovljenega dejanskega stanja, zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) teh razlogov ne navaja ponovno.

9. Vendar pa ima tožnik prav, da mu v postopku ni bilo omogočeno, da bi se opredelil do dejstev in okoliščin, na katerih temelji odločitev. Višina tožnikove obveznosti povračila stroškov BPP namreč temelji na prej navedenem sklepu Bpp 425/2012-17, s katerim je toženka Odvetniški pisarni A. d.o.o. priznala znesek 811,30 EUR na račun opravljenih storitev BPP. Ne iz sklepa, ne iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bilo tožniku kakorkoli omogočeno, da se izjasni o višini oziroma upravičenosti teh stroškov, sklep mu ni bil vročen, naslovno sodišče pa je njegovo tožbo zoper ta sklep zavrglo s sklepom I U 1314/2015, ker je menilo, da tožnik ni bil udeležen v postopku pred izdajo tega sklepa, zato nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora.

10. Vse navedeno pa ne pomeni, da tožnik nima pravice, da bi se v teku postopka izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki odločilno vplivajo na višino svoje obveznosti. Če tega ni mogel storiti, ker mu niso bile zagotovljene ustrezne procesne pravice pred izdajo sklepa o odmeri povračila izvajalcu BPP (v tem pogledu prim. npr. stališča v sklepu III U 104/2016 in sodbi I U 114/2016, na podlagi katerih novejša sodna praksa tak sklep šteje za nezakonit), bi mu to moralo biti zagotovljeno vsaj pred izdajo obravnavane odločbe. V primeru, kot je obravnavani, je namreč po presoji sodišča treba ločiti med predmetom odločanja s sklepom Bpp 425/2012-17 z dne 23. 6. 2015, ki je bil višina izplačila izvajalcu BPP, in predmetom odločanja z izpodbijano odločbo, ki je tožnikova dolžnost povračila sredstev, izplačanih za BPP, torej tudi njihove višine. Povedano drugače: če tožniku ni bila omogočena aktivna udeležba pri odločanju o višini izplačanih sredstev, mu je treba omogočiti, da se opredeli do upravičenosti oz. višine teh stroškov vsaj v postopku, v katerem mu je naloženo njihovo povračilo. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko se tožnik do višine obveznosti, ki mu je naložena z izpodbijano odločbo, sploh ne bi mogel opredeliti, s tem pa bi bila kršena ena od njegovih temeljnih procesnih pravic. Pri tem ni mogoče šteti, da tožnik aktivne vloge v postopku ne bi zahteval pravočasno, saj je to storil z vložitvijo tožbe zoper sklep Bpp 425/2012-17. 11. Navedeno pomeni, da tožniku kot stranki v obravnavanem primeru ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar v skladu z drugim odstavkom 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v vsakem primeru pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, po četrtem odstavku istega člena pa je ta organ pri ponovnem odločanju vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

12. Ker je bilo v obravnavani zadevi že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji.