Jedro

Dogovor o skupni gradnji tožnika in lastnika zemljišča izključuje možnost nastanka lastninske pravice zaradi gradnje na tujem zemljišču.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo deklaratorni tožbeni zahtevek glede tega, da sta tožnika solastnika vsak do ene polovice objekta prizidka k hiši ter spalnice v pritličju hiše s pripadajočim zazidanim funkcionalnim stavbnim zemljiščem v izmeri 200 m2 (del zemjišč parc. št. 29/1, parc. št. 30/2 in 29/2, vl. št. 76 k.o...) in kondemnatorni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan pri Območni geodetski upravi Kranj, Izpostava Kranj, naročiti odmero zazidanega funkcionalnega stavbnega zemljišča in izstaviti ustrezno listino za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje.

Tožnika sta vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi razlogov "bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Revidenta trdita, da se je sodišče prve stopnje postavilo na napačno pravno stališče, da pomeni izročilna pogodba javno listino, za katero se šteje, da je njena vsebina resnična, dovoljeno pa je dokazovati drugače, enako pa je (posredno) tudi stališče pritožbenega sodišča. Stališče tožnikov s tem v zvezi je, da je izročilna pogodba po svoji pravni naravi zasebna listina. Zaradi napačnega pojmovanja izročilne pogodbe naj bi sodišče napačno presojalo pomen dopisa odvetnice S. S. z dne 7.6.1984. Napačno naj bi bilo tudi stališče, da tožnika nista bila zakonita in dobroverna posestnika nepremičnine. Zakonitost posesti gradi tožeča stranka na soglasju starega očeta, ki je vedel za gradnjo in je z njo celo soglašal. Napačno naj bi bilo tudi stališče, da naj bi vednost graditeljev, da gradita na tujem zemljišču, izključevala njuno dobrovernost. Zaradi napačne pravne presoje pomena izročilne pogodbe naj bi sodišče druge stopnje tudi napravilo napačni pravni zaključek, da zapis starega očeta v izročilni pogodbi izključuje možnost dogovora o skupni gradnji s stvarnopravnimi učinki. V izjavi na A7 je natančen zapisnik (ta del je od vnuka F.), s tem pa naj bi bilo potrebno povezati tudi dopis odvetnice S. z dne 7.6.1984, izpovedbe strank in prič ter nenazadnje tudi cenitev, ki jo je v spis vložila tožeča stranka. Stranke dogovora o skupni gradnji so bili člani širše družinske skupnosti, v takem primeru pa običajno dogovor ni sklenjen v pisni obliki. Sodišče bi moralo ugotavljati odločilna dejstva z upoštevanjem izvedenih dokazov, ki kažejo na vsebino dogovora, najbolj zanesljiv pokazatelj pa naj bi bila običajna vrednost vlaganj posameznega graditelja, pri čemer bi bilo potrebno angažirati izvedenca - cenilca.

Revizija je bila poslana Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

V zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami je potrebno pritrditi stališču nižjih sodišč, da predstavlja izročilna pogodba z dne 30.8.1982 javno listino, saj je njena vsebina overjena po sodnici, solemenizacijska izjava pa predstavlja predpisano obliko v smislu prvega odstavka 224. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

V revizijskem postopku ni mogoče upoštevati trditev o zmotni dokazni oceni zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Zato je pri odločanju o reviziji potrebno upoštevati relevantna dejstva, ki so razvidna iz razlogov izpodbijane sodbe in jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ta dejstva so naslednja: - tožnika sta vedela, da gradita na tujem zemljišču; - tožnika nista zgradila prizidka izključno z lastnim delom in lastnimi sredstvi; - tožnik s svojim dedom ni sklenil dogovora o skupni gradnji, ki bi imel stvarnopravne učinke.

V zvezi z naštetimi relevatnimi dejstvi je materialnopravno pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Zatrjevani dogovor o skupni gradnji že pojmovno izključuje možnost nastanka lastninske pravice zaradi gradnje na tujem zemljišču (24., 25. in 26. člen ZTLR). Prav tako dogovor o gradnji, ki ne vsebuje ustreznih stvarnopravnih učinkov, izključuje dobrovernost posestnika in že zato ni izpolnjena ena od predpostavk priposestvovanja nepremičnine (četrti odstavek 28. člena ZTLR). Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji upoštevalo le tiste revizijske trditve, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. v zvezi s 383. členom ZPP). S tem v zvezi je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo revizijo (378. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje tudi odločitev o predlogu za povrnitev stroškov revizijskega postopka.