Jedro

Tožnika sta izkazala, da sporni nadstrešek (minimalno) vpliva na osončenje prostorov na severni strani njune nepremičnine in (delno) na razgled, ne pa tudi, v čem je zato otežkočena uporaba njune nepremičnine. Pa tudi, če bi bila uporaba otežkočena, sta toženca uspela dokazati, da ne čez krajevno običajno mero.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženi stranki S. in J. Š., sta dolžni vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstranita nadzidavo oziroma nadstrešek nad prizidkom, ki se nahaja na parc.št. 1448/2 k.o. D. v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, in tožnikoma nerazdelno povrniti stroške tega pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Tožnika sta dolžna tožencema nerazdelno povrniti pritožbene pravdne stroške v znesku 530,40 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstranita nadzidavo oziroma nadstrešek nad prizidkom, ki se nahaja na parc.št. 1548/2 k.o. D. v roku 15 dni, tožnikoma pa sta dolžna narezdelno povrniti pravdne stroške v višini 4.809,45 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta toženca vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek opirala na določbo 1. odstavka 42. člena v času vložitve veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Zatrjevala je, da nadstrešek tožencev ni zgrajen s potrebnim dovoljenjem in da posega v zračni prostor nad zemljiščem tožnikov. Ali je objekt zgrajen v skladu s predpisi, se ugotavlja v upravnem postopku pred upravnimi organi. Sodišče ni pristojno, da odloča, ali je določen objekt legalen ali nelegalen. Upravni predpisi tudi določajo, kaj se stori, če je objekt zgrajen in nima ustreznega upravnega dovoljenja. Objekt se lahko legalizira, obstaja pa tudi možnost njegove odstranitve. Vse to pa je samo predmet upravnega postopka. Sodišče v razlogih ugotavlja, da je nadzidek črna gradnja, ki jo je potrebno odstraniti. Tudi izvedenka V. M. omenja, da je nadzidek nelegalen in ga je zato potrebno odstraniti. Kot rečeno pa to ni stvar pravdnega postopka in rednih sodišč. V postopku imenovani izvedenec geodetske stroke je podal mnenje, iz katerega jasno izhaja, da nadstrešek tožencev ne sega v zračni prostor nad parcelo tožnikov št. 1548/3 k.o. D.. Tožnika sta tudi zatrjevala, da jima nadstrešek jemlje svetlobo in sonce, tako, da se je v njuni hiši v dveh sobah in kopalnici pojavila vlaga in plesen. Izvedenka gradbene stroke V. M. je v svojem mnenju z dne 9. 2. 2009 zapisala, da ob ogledu ni zaznala vlage v severni steni stavbe P. 90. Vlage in s tem tudi plesni v hiši tožnikov torej ni. Izvedenka je tudi zapisala, da je severni prostor nasprotni prizidka ob hiši tožencev opazno temnejši. Toženca sta med postopkom predložila elaborat - oceno osončenja stanovanjskega objekta P. 90 zaradi nadzidave prizidka k stanovanjski hiši s trgovino L. 50, ki ga je izdelal Ljubljanski urbanistični zavod januarja 2003. Iz elaborata izhaja, da navedeni objekt vpliva na osončenje objekta P. 90 samo v poletnem solsticiju, v zgodnjih jutranjih urah, sicer pa ne. Vpliv stanovanjskega objekta tožencev na objekt v lasti tožnikov je torej minimalen, iz elaborata poleg tega izhaja, da je osončenost objekta P. 90 ustrezna in z zdravstvenega vidika zadostna. To je strokovno mnenje, ki ni bilo nikoli ovrženo. Brezpredmetno je navajanje sodne izvedenke o oddaljenosti objekta od meje 4 metra. Toženca imata za prizidek pravnomočno gradbeno dovoljenje, prizidek je bil zgrajen predno je stopil v veljavo pravilnik, ki predpisuje oddaljenost štirih metrov. Tudi ni drugih imisij. Govori se o občutku tesnobe, slab estetski videz, objekt naj bi kazil okolico nad krajevno običajno mero. To so osebni okusi in ne imisije. Zahtevek tožnikov je glede na povedano neutemeljen, saj nima opore v določbi 42. člena ZTLR, prav tako pa tudi ne v določbi 1. odstavka 75. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Uporaba stavbe tožnikov ni otežena, stavba tudi ne povzroča znatnejše škode.

Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo; če kdo tretji neutemeljeno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha (5. in 42. člen ZTLR v zvezi s 268. členom SPZ). V zvezi z imisijami ni mogoča samo opustitvena tožba, temveč tudi zahtevek, da toženec nekaj stori (pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 342/85 z dne 13. 6. 1985 - Poročilo o sodni praksi VS RS, št. 1/86).

Tožnika sta tožbeni zahtevek, temelječ na gornjih določbah, utemeljevala z naslednjimi dejstvi: - meja med parcelama št. 1548/3 k.o. D. v solasti tožnikov in št. 1548/2 v solasti tožencev, je sporna; - zaradi izgradnje nadstreška nad prizidkom hiše tožencev na parc.št. 1548/2 k.o. D., v Ljubljani, L. ulica 50, je tožnikoma otežkočena uporaba njune stanovanjske hiše, stoječe na parc.št. 1548/3 iste k.o., v Ljubljani, P. 90, odvzeta jima je svetloba in sonce, tako, da se v prostorih hiše, v dveh sobah in kopalnici, ki se nahajajo v senci nadstreška, pojavlja vlaga in plesen; - za izgradnjo nadstreška toženca nista pridobila potrebnega dovoljenja; - nadstrešek posega v zračni prostor njune parc.št. 1548/3 k.o. D.; - nadstrešek je tako visok, da zaradi bližine stanovanjske hiše tožnikov, ustvarja občutek zelo ozkega prehoda; - zaradi nadstreška ni videti drugega kot steno; - sneg polzi po strehi nadstreška in ogroža tožnika ter ostale stanovalce, predvsem njune vnuke; - zaradi temačnih prostorov imata tožnika več stroškov za elektriko, saj morata imeti v prostorih, ki so obrnjeni na stran hiše tožencev, stalno prižgano luč; (navedbe v tožbi, v pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2002, na naroku dne 4. 11. 2002).

Med postopkom je bilo ugotovljeno, da meja med parcelama pravdnih strank ni sporna, ampak dokončno urejena; da sporni nadstrešek ne sega v zračni prostor parcele št. 1548/3 v lasti tožnikov; da v spornih prostorih tožnikov ni vlage ali plesni. Ugotovljeno je bilo tudi, da toženca za izgradnjo spornega nadstreška nimata ustreznega dovoljenja, kar pa pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami, ni pravno odločilno.

Pač pa je po izpeljanem dokaznem postopku sodišče prve stopnje zaključilo, da sporni nadstrešek delno, a znatno, čez krajevno običajno mejo, zmanjšuje svetlobo delu zemljišča in objekta last tožnikov, kar delno vpliva na hladnost prostorov v poletnem času, da so bivalni prostori na severni strani v pritličju stavbe tožnikov občutno bolj temačni od vseh ostalih prostorov, zato morata imeti tožnika dalj časa prižgano luč v teh prostorih, kadar se v njih zadržujeta; da nadstrešek nad mejo, ki je krajevno običajna, zmanjšuje vidni kot z dvorišča in oken stanovanjske hiše; da nadstrešek deluje glomazno in neprijetno, kar vpliva na negativno počutje tožnikov; da nadstrešek kazi videz naselja; da je potrebno upoštevati tudi padanje snega oziroma ledenih sveč z ostrešja na parcelo tožnikov.

Ali hiša tožencev z nadstreškom kazi videz naselja ali ne, v postopku uveljavljanja pravnega varstva pred imisijami, ni pravno odločilno. To je stvar javnega interesa in upravnih postopkov. Da je zaradi padanja ledenih sveč uporaba njune nepremičnine otežkočena čez krajevno običajno mero, tožnika nista zatrjevala. Da je zaradi polzenja snega s strehe spornega nadstreška, čez krajevno običajno mero otežkočena uporaba njune nepremičnine, prav tako nista zatrjevala (zatrjevala sta le polzenje snega, ne pa, da gre za čezmerno imisijo), to tudi ni bilo izkazano (sneg s spornega nadstreška na parcelo tožnikov glede na položaj strehe nadstreška niti ne more spolzeti - primerjaj fotografije kot del izvedenskega mnenja z dne 24. 9. 2008). Imisijsko varstvo omogoča pravno zaščito tudi pred nelagodnimi občutji, ki niso neposredno zdravju škodljiva. Vendar glede svojih negativnih občutij tožnika nista zatrjevala ničesar, pojasnila sta le, da je zaradi višine nadstreška in zaradi bližine stanovanjske hiše tožnikov, ustvarjen občutek zelo ozkega prehoda in da zaradi nadstreška ni videti drugega kot steno. Ničesar pa nista navajala o tem, kaj je v okolju, kjer živita v zvezi z razgledom običajno in kaj presežno, še posebej ob ugovorih tožencev že v odgovoru na tožbo, da sporni nadstrešek ne odstopa od pogojev, predpisanih za posege v prostor na tem območju (kot je višinski gabarit, bližina sosednjega objekta ipd.). Upoštevati pa je potrebno tudi, da v mestnem naselju ni mogoče zagotoviti, da bi imele stavbe z vsake strani odprt razgled. Da gre za mestni predel, je iz izvedenskega mnenja izvedenke V. M. jasno razvidno (točka 2 stran 3 mnenja iz februarja 2009; dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 10. julij 2010).

Kot bistveno pa sta se tožnika sklicevala na dejstvo, da jima je zaradi odvzema svetlobe in sonca otežkočena uporaba njune stanovanjske hiše, saj so severni prostori temačni, v njih morata imeti stalno prižgano luč, zato imata višje stroške elektrike. Da so zaradi spornega nadstreška severni prostori stanovanjske hiše bolj temačni kot bi bili sicer, je ugotovilo tudi sodišče in zaključilo, da toženca nasprotnega nista dokazala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazno breme za to, da zatrjevani vplivi prihajajo iz nepremičnine last tožencev in da gre za vplive oziroma imisije, ki otežkočajo uporabo njunih nepremičnin ali za vplive, ki povzročajo znatnejšo škodo, na strani tožnikov. Dokazno breme za izkaz dejstva, da imisije ne presegajo krajevno običajne meje, pa je bilo na tožencih. Kot je razvidno iz povedanega, tožnika nista zmogla niti trditvenega bremena o tem, v čem manjše osončenje otežkoča uporabo prostorov na severni strani njune stavbe, čemu so ti prostori namenjeni (le glede prostora v nadstropju sta pojasnila, da gre za kopalnico), sploh glede na utemeljene ugovore tožencev, da gre za prostore na severni strani, ki so že tako manj osončeni in ki jih ljudje običajno namenjajo stranskim prostorom, zato vpliv manjšega osončenja ne more otežkočati njihove uporabe, sploh pa ne čez krajevno običajno mero. Kot dokaz za svoje trditve sta toženca predložila izmere in mnenje Ljubljanskega urbanističnega zavoda iz januarja 2003, št. OS-2/2003 (priloga pri B 23). Iz njega izhaja, da nadstrešek vpliva na osončenje prostorov na severni fasadi objekta P. 90 le v poletnem solsticiju (poletni solsticij je običajno od 21. do 23. junija), v zgodnjih jutranjih urah, to je med sončnim vzhodom in med 6.00 - 7.30 uro. Pravilnost rezultatov meritev je potrdila tudi izvedenka V. M., ko je na naroku 14. 10. 2010 pojasnila, da bi ponovne meritve pokazale enako. V čem konkretno sta čez krajevno običajno mero otežkočena pri uporabi prostorov na severnem delu hiše, ker ti prostori v navedenem časovnem obdobju niso osončeni, tožnika nista pojasnila. Da morata (tudi) v tem času v prostorih prižgati luč, za izkaz čezmernega otežkočenja uporabe teh prostorov, ne zadostuje, kakor tudi ne za izkaz znatnejše škode.

Tožnika sta torej izkazala, da sporni nadstrešek (minimalno) vpliva na osončenje prostorov na severni strani njune nepremičnine in (delno) na razgled, ne pa tudi, v čem je zato otežkočena uporaba njune nepremičnine. Pa tudi, če bi bila uporaba otežkočena, sta toženca uspela dokazati, da ne čez krajevno običajno mero. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Sedaj bi bila tožnika dolžna tožencema povrniti njune pravdne stroške, vendar toženca teh nista priglasila, saj se zadnjega naroka za glavno obravnavo nista udeležila, udeležil pa se ga tudi ni njun pooblaščenec. Stroškov tudi nista sproti priglašala. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je zato odpadla.

Sta pa toženca dolžna tožnikoma povrniti pritožbene pravdne stroške. Tožencema gre 625 točk za sestavo pritožbe, 6 točk iz naslova materialnih stroškov, 50 točk za pregled odločbe pritožbenega sodišča, 20 točk za končno poročilo stranki, skupaj 701 točk oziroma 321,76 EUR, skupaj s takso za pritožbo 208,64 EUR, 530,40 EUR. Te stroške sta tožnika dolžna tožencema povrniti nerazdelno, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi.