Jedro

Za izdajo oziroma izdelavo ocene sodniške službe ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe, poleg tega se z oceno sodniške službe samo po sebi (še) ne posega v kakšno pravico ali pravno korist tožeče stranke. Oceno izdela personalni svet kot poseben organ sodne veje oblasti in torej ni izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije. Zato ne uživa sodnega varstva v upravnem sporu.

Ker z oceno sodniške službe še ni odločeno o kakšni pravici ali svoboščini, je tudi ni mogoče šteti kot akt, ki bi ga bilo mogoče na tej podlagi izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 32. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji) izdelala za tožnico oceno sodniške službe na podlagi kriterijev iz 29. člena ZSS.

S sklepom št. SuZ-ps 35/08 z dne 28. 5. 2008 je pritožbo tožnice zavrnil drugostopenjski organ, Personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na podlagi 3. odstavka 36. člena ZSS.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbeni ugovor nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da tožena stranka predpisanih kriterijev ni upoštevala v celoti, pač pa le delno, čeprav jih je tožnica ves čas med postopkom izdelave ocene sodniške službe izrecno navajala. Zato meni, da odločitev presega polje proste presoje in je zato nezakonita. V nadaljevanju povzema izpodbijano oceno sodniške službe v zvezi s prvim pogojem – strokovno znanje ter v zvezi z zaključki tožene stranke navaja, da je iz seznama izpisa zadev v letih 2005, 2006 in do 31. 7. 2007 razvidno, da je spise tožnica združevala in sicer v kar 58 zadevah. Združevanje spisov pa je odvisno od konkretnega primera, vendar ni nikoli izdala odločitve posamično za pravno in odgovorno osebo. Prav tako v postopkih pri mladoletnikih upošteva procesno določbo o združevanju spisov, ki pa je odvisna od časa vložitve obdolžilnih predlogov, nedosegljivosti prič v posameznih zadevah zoper istega mladoletnika, raznovrstnosti zadev ter poteka morebitnega daljšega časovnega obdobja med storitvami posameznih prekrškov ali pa zaradi nedosegljivosti mladoletnikov oziroma zakonitega zastopnika. Pri tem izpostavlja, da je bil interes tožnice v tem, da zadeve združuje, saj tega ne smatra zgolj kot obvezo, pač pa si sodnik z združitvijo olajša delo, ker je v enem postopku rešenih več zadev. V zvezi z odstopi drugim okrajnim sodiščem navaja, da gre le za dva primera, kjer sta bili zadevi odstopljeni drugemu sodišču s sklepom, ki je bil izdelan na obrazcu sklepa o odstopu, verificiranem s strani Vrhovnega sodišča RS, sodišči pa, kateremu sta bili odstopljeni zadevi, nista sprožili spora o nepristojnosti niti nista vrnili odstopljenih zadev nazaj. Tudi sicer tožnica meni, da gre za manj pomembno procesno dejanje, tako da tudi eventualne nedvoumne napake v tem smislu ne bi vplivale na kakovost njenega dela. Tožnica dalje navaja, da je imela v letu 2004 v delu 4060 zadev, v letu 2005 1150 zadev, v letu 2006 239 zadev in v letu 2007 696 zadev ter je v vsakem koledarskem letu dosegla in presegla pričakovani obseg sodnikovega dela, ki ga je v letu 2004 presegla za 24,67 % in hkrati sodelovala v programu Herkules – program za odpravo zaostankov ter ga konec novembra 2004 uspešno zaključila. V tem letu je meritorno rešila 768 zadev, od tega 69 inšpekcijskih. V letu 2005 je rešila 268 zadev iz vpisnika PRs in PRv, od tega 39 inšpekcijskih zadev, v letu 2006 pa 35 tovrstnih zadev, od tega 4 inšpekcijske ter v letu 2007 še 5 zadev, od tega 2 inšpekcijski zadevi, tako da je bilo rešenih 45 inšpekcijskih zadev PRs in PRv vpisnika in 69 inšpekcijskih zadev v letu 2004, torej skupno 114 inšpekcijskih zadev po starem Zakonu o prekrških. Ostale zadeve so zaradi neobvladljivega pripada zadev zastarale. Iz izpisa seznama zastaranih zadev v letih od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2007 Oddelka za prekrške je razvidno število zadev, ki so zastarale, ne samo pri tožnici, temveč tudi drugim sodnikom in je šlo za splošen pojav, njegov izvor pa je bil v objektivnih dejavnikih in se določenega števila nerešenih zadev ne more pripisati krivdi tožnice, ki je storila vse, da bi jih bilo čim manj. Stari Zakon o prekrških je predpisoval dvoletni absolutni zastaralni rok, ki je bil tudi eden izmed vzrokov, da so tovrstne zadeve zastarale v tako velikem številu. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo, da so ji zastarale najtežje inšpekcijske in cestno-prometne zadeve, saj nasprotno meni, da je zavedajoč se svojih dolžnosti zato reševala predvsem težje zadeve in navedeni očitek zavrača kot netočen. Glede na skupno število izdanih zastaralnih odločb od 29. 7. 2004 do 29. 7. 2007, skupno 979 zadev, je očitek, da je bil v eni zadevi napačno naveden datum zastaranja, ker je prekršek zastaral že en dan prej sicer utemeljen, vendar po mnenju tožnice minimalen, spise pa je v tem smislu pripravljalo administrativno osebje in jih predlagalo sodniku v podpis. Vzrok za nastalo situacijo pa je bil v velikem pripadu zadev in s tem zvezanim pritiskom na vse sodnike, ne le na tožnico. Glede navedbe tožene stranke, da zastaralne odločbe niso bile poslane obdolžencem, tožnica navaja, da je bilo samo v letu 2004 izdanih 25565 zastaralnih odločb, v letu 2005 je bilo takih 4232 odločb, v letu 2006 1859 in v letu 2007 193, zato pri takem številu zadev vsi sodniki, ne samo tožeča stranka, niso pošiljali tovrstnih odločb strankam. Nadalje tožnica poudarja, da se je v vsakem postopku zavedala zahtev iz člena 182 ZP-1 in je tako tudi ravnala, mladoletnikovi starši pa so bili vedno zaslišani tudi o tem, kdaj so izvedeli za prekršek iz razloga, da je sodišče na ta način spoznalo, kakšen je odnos med mladoletnikom in njegovim zakonitim zastopnikom ter s tem v kakšnih razmerah mladoletnik živi in ali je po vložitvi obtožilnega predloga obveščen eden od staršev oziroma oba ter kaj so s tem v zvezi starši že storili na področju vzgoje še pred zaslišanjem s strani sodišča. Nadalje tožnica navaja, da ni nobene sodbe, v kateri se ne bi spustila v oceno dokazov oziroma jih ne bi ustrezno obrazložila v njihovi povezanosti, v skrajnem primeru pa je možno, da so že dokazi tako jasni, da že njihovo naštevanje predstavlja jasno sliko, ali je obdolženec odgovoren ali ne, pri čemer poudarja, da je bilo v zadevah, ki jih je reševala, od leta 2004 do 2007 vloženih le 240 pritožb od skupno 4913 rešenih zadev, kar je le 4,88 % in je glede na vse rešene zadeve zanemarljivo. V zvezi z očitkom o absolutno prenizki izrečeni globi v zadevi PR 3821/05 tožnica pojasnjuje, da gre za primer enkratne storilke, nekaznovane v preteklosti, ki ji je škoda v glavnem nastala, drugi osebi pa je bila povzročena le majhna materialna škoda, pri čemer so okoliščine osebne narave vplivale na odločitev o višini glavne sankcije. V tej zvezi se tožnica sklicuje na ustavno določbo o neodvisnosti sodstva in poudarja dejstvo, da je bila globa izrečena v mejah z zakonom predpisane globe za predmetno zadevo. Pri tem ugotovitev, da je bila v eni sami zadevi izrečena prenizka glavna sankcija od skupno 121 pregledanih zadev, čeprav tožnica še vedno stoji za svojo odločitvijo, po njenem mnenju še ne more dati podlage za zaključek, da ima tožnica neustrezno kaznovalno politiko. Poudarja, da je dosledno upoštevala 21. člen Zakona o prekrških in da so sodniki suvereni pri svoji odločitvi, kjer je potrebno presojati vsak posamezen primer posebej. V zvezi z očitkom o napačni uporabi omilitvenih določil v zadevi PR 510/06 tožnica navaja, da je stranki omilila le glavno sankcijo, in sicer za slabih 20 % od najnižje z zakonom predpisane, ker je minimalno prekoračila hitrost vožnje, ki je zakonski znak prekrška, z upoštevanjem materialnega stanja stranke, saj je njen mesečni dohodek le za 10.000,00 SIT presegal najnižjo predpisano sankcijo v predmetni zadevi, medtem ko nepremičnega premoženja stranka po lastni izjavi ni imela. Vse do seminarja konec leta 2006 v zvezi z omilitvijo vseh sankcij so bili vsi sodniki iz tega področja v dvomih in tudi tožnica, ki tudi sicer meni, da bi moral na to vprašanje adekvatno odgovoriti že zakonodajalec, ne le sodniki. V zvezi z očitkom o napačni uporabi omilitvenih določil v zadevi PR-494/06 tožnica pojasnjuje, da je bila sankcija omiljena iz 60.000,00 SIT na 45.000,00 SIT, ker je storilec vozil motorno vozilo na krajši relaciji, prejemal pa je mesečni dohodek 80.000,00 SIT ter je bil brez premičnega in nepremičnega premoženja, na omilitev pa je v pretežni meri vplivala teža prekrška, saj je stranka minimalno presegla spodnjo stopnjo alkoholiziranosti, ki je zakonski znak prekrška, tako da je rezultat alkotesta 0,39 mg/l, zakonski znak pa je 0,38 mg/l – 0,52 mg/l. Tožnica vztraja, da je bila njena odločitev v navedenih zadevah pravilna in zakonita. Glede prepisa izreka in izvirnika sodbe, ki nimata istega datuma pojasnjuje, da glede tega vprašanja vse do 29. 6. 2007 ni bila izoblikovana enotna sodna praksa, šele 11. 7. 2007 pa je bil sprejet sklep kolegija, da mora biti na prepisu izreka in izdaji izvirnika sodbe isti datum. Tudi sicer pa gre za nov institut, ki je bil sprejet z novelo Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 40/06 z dne 14. 4. 2006, ki je pričel veljati 28. 5. 2006), kar pomeni, da je bil to povsem nov način dela na področju prekrškov. Dalje navaja, da od novembra 2006 do 16. 5. 2007 tožnica ni imela stalne sodne zapisnikarice, z dnem 16. 5. 2007 pa je nastopila delo nova sodna zapisnikarica, ki jo je tožnica morala ponovno opozarjati na vse procesne spremembe ZP-1 in vsa druga opravila, ki jih ni mogla poznati. V zvezi z očitkom glede neurejenosti spisov, zlasti starejših, pa tožnica meni, da to ni predmet dela sodnika, temveč praviloma vpisničarke oziroma zapisnikarice, upoštevaje 223. člen Zakona o sodnem redu. Dalje v tožbi navaja, da izpodbijana ocena sodniške službe povzema le vse nepravilnosti, ki so bile ugotovljene v službenem nadzoru, čeprav splošnih ugotovitev nikjer ne omenja, zato jih tožnica povzema v nadaljevanju tožbe pod točkami a) do h) ter tožbi, med drugim, prilaga poročilo o opravljenem službenem nadzoru (tožbena priloga A3). V nadaljevanju k drugemu pogoju za oceno službe – delovne sposobnosti, tožnica povzema prikaz števila zadev v delu in rešenih zadev v ocenjevalnem obdobju v posameznem koledarskem letu v tabeli 1 in tabeli 2 ter v zvezi s podatki o nepravočasno izdelanih sodnih odločbah priznava, da je v sklopu zadev, navedenih pod točko 2) prišlo do zamude izdelave sodne odločbe, pri čemer pripominja, da je imela v delu 1150 zadev iz leta 2005 in je v dveh zadevah prekoračila trimesečni rok za izdelavo sodne odločbe, kar je zanemarljivo v primerjavi s številom njej dodeljenih zadev v tem obdobju. Kljub vsemu pa je sodbe izdelala praviloma po končanih zaslišanjih in se je izdelava sodbe le izjemoma zavlekla. Tako je v zadevah PR 8114/05 in PR 12903 bil rok treh mesecev prekoračen, od tega v prvi zadevi za tri mesece, v drugi pa za dva zato, ker je bila tožnica avgusta 2007 tri tedne na letnem dopustu, v septembru 2007 pa na izrednem dopustu zaradi selitve (tri delovne dni) in v oktobru 2007 v bolniškem staležu v trajanju tri delovne in dni in en dan dopusta, kljub bolezni pa je prekinila en dan dopusta odsotnost zaradi bolezni in naslednji dan prišla v službo zaradi razpisanih narokov, nato pa je bila tri dni v bolniškem staležu. V postopku izdelave izpodbijane ocene sodniške službe pa tožena stranka teh razlogov ni upoštevala, kar je po mnenju tožnice nerazumno in nehumano. V zvezi z očitki o neupoštevanju vrstnega reda se tožnica v celoti sklicuje na ugotovitve predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je ugotovila, da tožnica razpisuje in rešuje zadeve po vrstnem redu in v skladu z določili Sodnega reda in Zakona o prekrških, pri čemer prav tako upošteva dogovor kolegija Oddelka za prekrške in odredbo vodje Oddelka za prekrške o reševanju prednostnih zadev. Tožnica poudarja, da je tudi Personalni svet Vrhovnega sodišča RS ob reševanju njene pritožbe ugotovil, da tožnica izpolnjuje ta kriterij po 4. odstavku 29. člena ZSS, s tem ko je v 2. odstavku besedila na 4. strani navedenega sklepa navedel, da tožnici ni mogoče očitati v tolikšni meri neupoštevanja vrstnega reda, da ne bi bil izpolnjen pogoj iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. V zvezi s pogojem iz 5. točke 1. odstavka 29. člena ZSS (varovanje ugleda sodnika in sodišča) tožnica poudarja, da v ocenjevalnem obdobju nedvoumno varuje tudi ugled sodišča, saj ima korekten odnos s strankami in primeren čut za odgovornost pri delu, kar izhaja tudi iz poročila službenega nadzora in mnenja vodje Oddelka za prekrške, ki je navedla, da tožnica ustrezno ravna s strankami in primerno komunicira z drugimi organi. Zoper tožničino delo ni bilo vloženih nadzorstvenih pritožb in očitkov o nepristranskosti. V tožbi sodišču predlaga, da izpodbijano oceno sodniške službe z dne 14. 3. 2008 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe ter izpad dohodka od 29. 7. 2007 do izdaje sodbe v tem upravnem sporu, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za razliko plače za čas od 29. 7. 2007 dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010), prereka vse tožbene trditve, razen v kolikor se z njimi izrecno strinja, in sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali zavrže. Dodatno v zvezi s tožbenimi trditvami navaja, da je oceno na podlagi kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS podala na podlagi mnenja vodje Oddelka za prekrške pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, vodje Oddelka za prekrške pri Višjem sodišču v Ljubljani ter ugotovitev službenega nadzora nad delom sodnice v prvi polovici leta 2007, ki jih v nadaljevanju vsebinsko povzema v zvezi s posameznimi kriteriji. Dalje ugotavlja, da v tožbi tožnica izpodbija določene ugotovitve službenega nadzora, v zvezi s čimer navaja, da je tožnica že na poročilo o ugotovitvah podala pripombe, ki jih je tožena stranka upoštevala pri izdelavi izpodbijane ocene sodniške službe, kar je razvidno iz same ocene, vendar je zaključila, da tožničine pripombe ugotovitev službenega nadzora v ničemer ne omajejo, saj jih je ocenila kot neutemeljene, s takšnim zaključkom pa se je strinjal tudi Personalni svet Vrhovnega sodišča RS. V zvezi s tožbenim očitkom, da izpodbijana ocena sodniške službe ne omenja splošnih ugotovitev službenega nadzora tožena stranka pojasnjuje, da navedeno ne pomeni, da splošnih ugotovitev službenega nadzora ni upoštevala pri izdelavi izpodbijane ocene sodniške službe, vendar so ugotovitve o nepravilnostih po oceni tožene stranke pretehtale in zasenčile pozitivne ugotovitve opravljenega pregleda nad delom tožnice. V zvezi z drugim kriterijem iz 1. odstavka 29. člena ZSS se je tožena stranka oprla zlasti na podatke o (ne)pravočasnosti izdelave sodnih odločb, čeprav drži, da se pri ocenjevanju omenjenega kriterija upoštevajo tudi drugi elementi, našteti v 2. točki 1. odstavka 29. člena ZSS, vendar pa tožena stranka ocenjuje, da prekoračitev trimesečnega roka za izdelavo sodne odločbe v 25-ih zadevah v ocenjevalnem obdobju, med katerimi je bil v 10-ih zadevah rok prekoračen za več kot leto dni, pomenijo tako kršitev, ki opravičuje dano oceno. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožena stranka ni upoštevala razlogov za omenjeno prekoračitev, kot so obsežen pripad zadev v ocenjevanem obdobju, redni dopust v trajanju treh tednov in en dan ter izredni dopust v trajanju treh dni in bolniški stalež v enaki dolžini, tožena stranka poudarja, da je v postopku izdelave izpodbijane ocene dala tožnici možnost, da navede razloge za prekoračitve roka izdelave sodnih odločb, tožnica pa je dne 15. 2. 2008 toženi stranki poslala dopis, v katerem ni bil naveden niti en sam razlog, pač pa je v omenjenem dopisu tožnica prosila za podaljšanje roka za odgovor, ker naj bi bila v času od 18. 2. do 22. 2. 2008 na dopustu. Od konca dopusta pa do seje tožene stranke dne 14. 3. 2008, na kateri je bila sprejeta izpodbijana ocena, je minilo 21 dni, tako da je imela tožnica dovolj časa, da bi podala zahtevana pojasnila, vendar tega ni storila. Zato se po mnenju tožene stranke tožnica sedaj ne more sklicevati na to, da tožena stranka ni upoštevala v tožbi navedenih razlogov, ker jih tožnica sploh ni navedla. V zvezi s trditvijo o zelo visokem obsegu pripadlih zadev, ki naj bi bile razlog za nepravočasno izdelavo sodnih odločb pa tožena stranka pojasnjuje, da je visok pripad zadev obremenil tudi vse ostale sodnike. Vendar so mnogi med njimi kljub temu pravočasno izdelovali sodne odločbe, kar napotuje na zaključek, da navedenega kriterija očitno ni nemogoče doseči. Pri tem, ob poimensko naštetih v istem letu kot tožnica ocenjevanih sodnikih za prekrške Okrajnega sodišča v Ljubljani, ugotavlja, da je tožnica edina, ki odločb ni izdelovala v roku. Dodaja še, da dopust sam po sebi pa ne more biti opravičljiv razlog za prekoračitev roka za izdelavo sodnih odločb, ki bi pač morale biti spisane bodisi že pred dopustom ali pa bi se dopust odložil na poznejši čas. Glede dopisa predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 4. 2008, na katerega se v tožbi sklicuje tožnica, tožena stranka pripominja, da ga ni mogla upoštevati pri izdelavi izpodbijane ocene, ki je bila sprejeta že predhodno dne 14. 3. 2008. Tožena stranka je po navedenem prepričana v pravilnost svoje ocene, tudi v zvezi s kriterijem varovanja ugleda sodnika in sodišča. V zvezi s tožbenim zahtevkom za povrnitev izpada dohodkov od 29. 7. 2007 dalje do izdaje sodbe v tem upravnem sporu s pripadki, tožena stranka meni, da ta del zahtevka ni dovolj specificiran. Poleg tega v tožbi ni nobenih navedb glede tega, kolikšen naj bi bil ta znesek in ne dokazov, ki bi ga utemeljevali. Ob tem dodaja, da bi poleg tega ob morebitni ugoditvi temu zahtevku, da tožnica prejme razliko med osebnim dohodkom, ki bi ji šel in tistim, ki bi ga prejemala, le-to prejela od Okrajnega sodišča v Ljubljani in ne od Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani, sedaj tožene stranke. Dalje je glede na spremenjeno pristojnost za odločanje o napredovanju v plačnih razredih z novelo ZSS-H (Uradni list RS, št. 57/07), v zvezi s čimer še ni sodne prakse, po mnenju tožene stranke vprašljivo, ali je oceno sodniške službe in sklep, s katerim je odločeno o pritožbi proti tej oceni sploh možno samostojno izpodbijati v upravnem sporu. Po določbi 3. odstavka 24. člena ZSS namreč o napredovanju v plačnih razredih odloča predsednik sodišča, ki v skladu s 4. odstavkom 24. člena ZSS odločanje o napredovanju odloži, če je bila pred odločanjem o napredovanju sodnika v višji plačilni razred zahtevana izdelava ocene sodniške službe. Citirani določili bi utegnili kazati na to, da je po tem, ko je ocena sodniške službe izdana in pravnomočna, predsednik sodišča tisti, ki odloči o (ne)napredovanju sodnika v plačni razred. V takem primeru bi bila po mnenju tožene stranke šele odločba predsednika sodišča tista, ki bi jo bilo treba izpodbijati v upravnem sporu, ne pa že ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet. V pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2008 z dopolnitvijo z dne 2. 12. 2008, ki jo je tožnica vložila po prejemu odgovora na tožbo, v celoti vztraja pri vloženi tožbi, ki jo dodano pojasnjuje glede na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo.

Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V 1. odstavku 2. člena ZUS-1 je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Glede na določbo 2. odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javno-pravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

Sodišče ugotavlja, da za izdajo oziroma izdelavo ocene sodniške službe ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe, poleg tega se z oceno sodniške službe samo po sebi (še) ne posega v kakšno pravico ali pravno korist tožeče stranke. Oceno sodniške službe izdela personalni svet na podlagi 1. odstavka 31. člena ZSS kot poseben organ sodne veje oblasti v smislu določil 30. - 35. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji) in torej ni izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije. Zato je logičen zaključek, da tudi ni mogla biti izdana v upravno-pravnem razmerju niti posledično ne uživa sodnega varstva v upravnem sporu.

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker pa z oceno sodniške službe še ni odločeno o kakšni pravici ali svoboščini, je tudi ni mogoče šteti kot akt, ki bi ga bilo mogoče na tej podlagi izpodbijati v upravnem sporu. V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja, da gre pri izdelavi ocene sodniške službe za dejavnost strokovne narave, ki se izvaja po pravilih stroke (lex artis) v skladu s kriteriji, ki jih taksativno določa 1. odstavek 29. člena ZSS (točka 1 do točka 9), tako da na podlagi ugotovljenih dejanskih podatkov obsega strokovne ugotovitve. Pri tem ne gre za poseg v kakšno pravico, zato ocena sodniške službe nima narave dokončnega posamičnega (upravnega) akta, ki je (lahko) dopusten predmet upravnega spora v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma 4. člena ZUS-1. Nadaljnja posledica take ocene nastopi kasneje, ko na podlagi 2. odstavka 34. člena ZSS Sodni svet (oziroma po noveli ZSS-H predsednik sodišča) ugotovi, ali sodnik izpolnjuje pogoje za napredovanje in za uvrstitev v višji plačni razred oziroma imenovanje na položaj svétnika, v tem postopku pa je tudi zagotovljen dostop do učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu. Sodišče poudarja, da se je v istovrstnih zadevah že večkrat izrekla sodna praksa in zavzela enako stališče, kot sodišče v obravnavani sporni zadevi, med drugim Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 7/2002 z dne 18. 7. 2002, s katerim je bil potrjen sklep Upravnega sodišča RS št. U 1492/2001-7 z dne 7. 11. 2001 (ki je zavrglo tožbo zoper oceno sodniške službe.

Glede na to, da akt, ki se izpodbija s tožbo, to je uvodoma navedena ocena sodniške službe, ki jo je za tožnico izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani dne 14. 3. 2008, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je bilo treba tožbo na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, kot je obravnavana sporna zadeva, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.