Jedro

Pod pojmom, ali je tudi oškodovanec kriv za nastalo škodo, je treba ugotoviti, ali je bilo ravnanje oškodovanca neskrbno do te mere, da ne bi bilo prav, da imetnik nevarne stvari sam nosi breme plačila odškodnine za celotno škodo. Kadar gre za objektivno odgovornost je ta kriterij še strožji, saj je treba upoštevati tudi, ali je bilo ravnanje oškodovanca takšno, da ga imetnik nevarne stvari ni mogel pričakovati oziroma se ni mogel izogniti posledicam, ki jih je to ravnanje povzročilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 20. 3. 2003 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati znesek 8.763,14 EUR (prej 2,100.000,00 SIT) s pripadki. Svoj tožbeni zahtevek je nato z vlogo z dne 17. 12. 2004 zvišal na 25.037,56 EUR (prej 6,000.000,00 SIT).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino za fizične bolečine v višini 2.086,46 EUR (prej 500.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 11.684,19 EUR (prej 2,800.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.669,17 EUR 8prej 400.000,00 SIT) in za strah v višini 1.460,52 EUR (prej 350.000,00 SIT), skupaj torej odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 16.900,35 EUR (prej 4,050.000,00 SIT).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca deloma ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je znižalo prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 3.338,34 EUR (prej 800.000,00 SIT) in jo odmerilo v znesku 8.345,85 EUR (prej 2,000.000,00 SIT), tako da je skupno prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na nov skupni znesek 13.562,00 EUR (prej 3,250.000,00 SIT), v preostanku pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da nikoli ni trdil, da njegova odgovornost v obravnavanem primeru ni bila podana, vendar pa je ves čas tožniku očital, da ni ravnal z vso dolžno skrbnostjo, ki se je od njega zahtevala pri delu s tračno žago. Zatrjeval je torej le obstoj tožnikove sokrivde za nastanek škode in s tem njegovega soprispevka k nastali škodi. Graja tudi neupoštevanje primerjave s tožnikovim sodelavcem B., ki se v 8 letih opravljanja istega dela še ni poškodoval, saj ta neposredno dokazuje, da je tožnik pri delu ravnal malomarno. Po mnenju toženca do poškodbe prav gotovo ne bi prišlo, če bi bil tožnik pri delu tako pazljiv, kot se to pričakuje od običajno skrbnega delavca. Toženec graja tudi odmerjeno odškodnino, saj je po njegovem mnenju še vedno previsoka in ni skladna z ustaljeno prakso sodišč v podobnih primerih. Meni, da telesne bolečine niso bile tako hude in takšne intenzivnosti, da bi opravičevale odškodnino v višini 2.086,46 EUR (prej 500.000,00 SIT), pa tudi odškodnina za strah v višini 1.460,52 EUR (prej 350.000,00 SIT) je previsoka. Tožnik je po mnenju toženca doživel primarni strah le ob poškodbi, sekundarni strah pa je trajal le en dan in se je za tem umirjal. Skrb za izid zdravljenja naj bi sicer res trajala 5 mesecev, vendar pa nikakor ne opravičuje tako visoke odškodnine iz tega naslova. Glede na to, da je izvedenec tožnikovo skaženost ocenil kot lažje stopnje, toženec meni, da je tudi iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 1.669,17 EUR (prej 400.000,00 SIT) previsoka. Ker je odločitev o stroških postopka v celoti odvisna od uspeha v pravdi, toženec v zaključku izpodbija tudi stroškovno odločitev in revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da dosojeno odškodnino zniža tako, da bo le-ta skladna z ustaljeno prakso in tudi skladna s sokrivdo tožnika v delu, s katerim je tožnik sam prispeval k nastanku tega škodnega dogodka.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki pa nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Pravilna je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je motorna tračna žaga stvar, iz katere izvira večja nevarnost za okolico, kar narekuje uporabo določbe 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) o objektivni odškodninski odgovornosti. Sodišči sta tako pravilno ugotovili, da je toženec kot imetnik nevarne stvari na podlagi 174. člena ZOR odškodninsko odgovoren za škodo, ki je tožniku nastala.

8. Res je, da se toženec lahko po tretjem odstavku 177. člena ZOR deloma razbremeni svoje odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za nastalo škodo. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da ne gre za krivdo oškodovanca v smislu ene izmed predpostavk civilnega delikta, ampak je treba pod pojmom, ali je tudi oškodovanec kriv za nastalo škodo, ugotoviti, ali je bilo ravnanje oškodovanca neskrbno do te mere, da ne bi bilo prav, da imetnik nevarne stvari sam nosi breme plačila odškodnine za celotno škodo(1). Kadar gre za objektivno odgovornost je ta kriterij še strožji, saj je treba upoštevati tudi, ali je bilo ravnanje oškodovanca takšno, da ga imetnik nevarne stvari ni mogel pričakovati oziroma se ni mogel izogniti posledicam, ki jih je to ravnanje povzročilo(2).

9. Revizijsko sodišče je ocenilo, da je sodišče druge stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo, da v obravnavanem primeru zgoraj navedene ekskulpacijske okoliščine niso bile podane. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik toženca sam večkrat opozarjal, da bi pri svojem delu moral uporabljati ustrezna pomagala, ki jih je predhodno pri drugih delodajalcih že uporabljal, vendar pa mu je toženec sam naročil, da opravi razreze brez pomagal, takšen postopek razreza pa se je tožencu zdel običajen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tudi rezilo žage ni bilo ustrezno zaščiteno, prav tako pa toženec ni opravljal obveznih izpitov iz varstva pri delu. Tako je pravilna odločitev, da tožniku ni mogoče očitati kakršnekoli neskrbnosti pri opravljanju dela, ki bi toženca lahko razbremenila njegove odškodninske odgovornosti.

10. Pri presoji materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine, je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč o obsegu nepremoženjske škode. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel poškodbeno amputacijo gornjih členkov sredinca in prstanca leve roke. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo obe merili za odmero odškodnin za nepremoženjsko škodo, to je načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Primerjava s podobnimi primeri, pri katerih so si oškodovanci, približno enake starosti (27 let) poškodovali prste podobno kot tožnik, pokaže, da je bila tožniku prisojena pravična odškodnina(3). Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje pri odmeri višine odškodnine pravilno uporabilo določbi 200. in 203. člena ZOR.

11. Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo skladno z določbami 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP).

12. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): D. Jadek-Pensa v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 867. Op. št. (2): S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, ČZ UL SRS, Ljubljana 1984, str. 669. Op. št. (3): Na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 41/2009, II Ips 53/2005, II Ips 432/2005, II Ips 243/2005 in II Ips 750/2008.