Jedro

Ker je torej tožnik po ugotovitvah obeh nižjih sodišč vložil ugovor zoper akt tožene stranke, ta pa o ugovoru ni odločila, izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja ni mogel biti izvršen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo ugotovilo, da tožniku (udeležencu predlagatelju) ni prenehalo delovno razmerje pri tožencu (udeležencu), ampak mu še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu vse do prejema drugostopne odločitve toženca o vloženem ugovoru z dne 24.3.1993. Zato je odločilo, da je toženec dolžan, do odločitve o vloženem ugovoru, pozvati tožnika nazaj na delo, mu za čas, ko ni delal, izplačati osebni dohodek v višini, kot da bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega osebnega dohodka pa do dneva plačila, plačati vse ustrezne prispevke in mu manjkajočo delovno dobo vpisati v delovno knjižico, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Do take odločitve je prišlo, ker je sprejelo stališče, da bi toženec moral v skladu z določbami kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci pisno odgovoriti na vloženi ugovor tožnika, ker do odločitve o ugovoru ni možno izvršiti odločitve, zoper katero je vloženo pravno sredstvo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča, pri čemer je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sta obe sodišči z odločitvijo kršili materialno pravo, ki ga določajo določbe zakona o delovnih razmerjih in kolektivne pogodbe med delavci in delodajalci (pravilno: zasebnimi delodajalci). Do prenehanja delovnega razmerja je namreč prišlo zaradi neopravičenih izostankov tožnika, zato je bilo pisno obvestilo o prenehanju delovnega razmerja zaradi samovoljne prekinitve z dne 15.1.1993 samo še deklaratorne narave. Poleg tega toženec ugovora tožnika zoper ta akt, ki naj bi bil vložen 24.3.1993, ni nikoli dobil. Čeprav mu je bilo pisanje poslano priporočeno, to še vedno ni dokaz, da ga je res tudi dobil. Sodišče pa sploh ni preverjalo dejstva, ali je toženec dejansko prejel ugovor toženca. Zato je vprašljiv zaključek sodišča, da je tožnik v zakonitem roku podal ugovor zoper obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, o katerem toženec ni odločal. Ker gre za bistveno okoliščino, je sodišče z opustitvijo izvedbe ustreznega dokaza v tej smeri kršilo določbe 103. člena zakona o delovnih razmerjih. Ker je iz vsega možno zaključiti, da je tožnik predlog za sodno varstvo vložil po poteku zakonsko določenih rokov, bi bilo treba njegovo tožbo zavreči kot nedopustno. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in razveljavi odločbi nižjih sodišč, tožbo tožnika pa zavrže, oziroma podredno, da obe odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo no odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljena. Taka presoja revizijskega sodišča se opira na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče in jih z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ključne dejanske ugotovitve so, da je tožnik 24.3.1993 vložil pravočasen ugovor zoper akt izdan od toženca, da toženec o ugovoru ni odločil in da je tožnik zaradi molka delodajalca - toženca dne 5.5.1993 priporočeno vložil predlog za sodno varstvo pri pristojnem sodišču. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče odločilo v skladu z določbami zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 in 4/91) in kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Uradni list RS, št. 26/91). V petem odstavku 40. člena KPDZD, ki je v X. poglavju - disciplinska odgovornost, je določeno, da zasebni delodajalec lahko odpove delavcu delovno razmerje brez poprejšnjega pisnega opomina pred odpovedjo med drugim tudi zaradi neopravičenega izostanka z dela, ki traja zaporedoma najmanj tri delovne dni oziroma s prekinitvijo najmanj pet delovnih dni, v obdobju šestih mesecev. Vendar mora, kot je določeno v prvem odstavku 41. člena kolektivne pogodbe, zasebni delodajalec pred izrekom vsakega ukrepa delavca seznaniti z dejstvi, ki so podlaga postopku oziroma izrečenemu ukrepu. Zoper izrečen ukrep ima delavec možnost v osmih dneh vložiti ugovor , pri čemer pravočasno vloženi ugovor zadrži izvršitev sklepa (tretji odstavek 41. člena KPDZD). Zasebni delodajalec mora v roku tridesetih dni delavcu pisno sporočiti svoje stališče do ugovora (četrti odstavek 41. člena KPZDZ). Če zasebni delodajalec v navedenem roku ne odgovori, ima delavec pravico pričeti postopek pred pristojnim sodiščem (peti odstavek 41. člena KPZDZ). Ker je torej tožnik po ugotovitvah obeh nižjih sodišč vložil ugovor zoper akt tožene stranke, ta pa o ugovoru ni odločila, izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja ni mogel biti izvršen. Zato je sodišče imelo osnovo za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da to traja vse do prejema drugostopne odločitve tožene stranke. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik ugovor zoper akt toženca vložil 24.3.1993, dne 5.5.1993 pa priporočeno po pošti predlog za sodno varstvo, je neutemeljena tudi revizijska graja v zvezi s pravočasnostjo vložitve predloga za sodno varstvo. Predlog je bil vložen v roku, ki ga v enakem trajanju določata ZTPDR v drugem odstavku 66. člena in KPDZD v četrtem in petem odstavku 41. člena. Zato revizijsko sodišče ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč ugotavlja, da je bila ugoditev tožnikovemu zahtevku materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).