Jedro

Za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno, ali je med pravdnima strankama obstajala utečena praksa glede plačila 15,00 EUR na uro, temveč le, ali sta pravdni stranki za opravljanje storitev tožeče stranke na tem konkretnem dogodku dogovorili plačilo v višini 700,00 EUR na dan, kot je to trdila tožeča stranka. Dolžnost plačila v višini najmanj 15,00 EUR na uro je namreč tožena stranka smiselno pripoznala.

Očitane kršitve v zvezi z upoštevanjem prepozno podanih dokaznih predlogov in nepravilnim upoštevanjem pravil o trditvenem in dokaznem bremenu predstavljajo pritožbeni razlog (relativnih) bistvenih kršitev določil pravdnega postopka. Ta pritožbeni razlog pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.400,00 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter ji povrniti 896,64 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka). Presodilo je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki za opravljene storitve plačala 700,00 EUR na dan. Ugovore tožene stranke glede neizvajanja dogovorjenih storitev je zavrnilo.

2. Proti izpodbijani sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega pravica iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala zmotno ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker ni upoštevalo, da so med strankama veljale poslovne uzance glede višine plačila. Zatrjevala je kršitve določb pravdnega postopka glede pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (214. člen ZPP) ter kršitve 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Ker v tem primeru ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je skladno z določilom petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločila sodnica posameznica.

6. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Pravdni stranki sta v tem primeru sklenili podjemno pogodbo (619. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ).2 Z njo se je tožeča stranka zavezala, da bo na GTZ 2018 organizirala in demonstrirala pripravo hrane in s tem prikazovala delovanje profesionalnih kuharskih naprav tožene stranke. Tožena stranka pa se je za opravljene storitve tožeči stranki zavezala plačati. Med strankama je bila sporna višina dogovorjenega plačila. Sporno je bilo tudi, ali je tožeča stranka (pravilno) izpolnila svoje obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov zaključilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo 700,00 EUR na dan, torej 1.400,00 EUR za celoten dogodek ter da je tožeča stranka (pravilno) izpolnila svoje pogodbene obveznosti.

8. Skladno z določilom 12. člena OZ lahko praksa, vzpostavljena med strankama, služi za določitev in razlago vsebine njunega pogodbenega razmerja. O obstoju takšne prakse govorimo le v primerih, ko gre za ponavljanje istovrstnih poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja.3 Tudi v kolikor med pravdnima strankama obstaja ustaljena praksa, pa se lahko stranki za posamezni posel dogovorita drugače. V tem postopku je tožeča stranka trdila, da sta s toženo stranko za dogodek GTZ 2018 dogovorili plačilo v višini 700,00 EUR na dan, tožena pa je trdila, da sta bili skladno z utečeno prakso dogovorjeni za plačilo 15,00 EUR na uro.

9. Za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno ali je med pravdnima strankama obstajala utečena praksa glede plačila 15,00 EUR na uro, temveč le, ali sta pravdni stranki za opravljanje storitev tožeče stranke na tem konkretnem dogodku (GTZ 2018) dogovorili plačilo v višini 700,00 EUR na dan, kot je to trdila tožeča stranka. Dolžnost plačila v višini najmanj 15,00 EUR na uro je namreč tožena stranka smiselno pripoznala. Glede na navedeno tožena stranka že zato, ker za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno, ali je bila med pravdnima stranka utečena praksa glede plačila 15,00 EUR na uro, z obširnimi pritožbenimi očitki o materialno zmotnih zaključkih glede obstoja utečene prakse, kršitvah določil pravdnega postopka v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede obstoja utečene prakse (protispisnost, kršitev določila 214. člena ZPP) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede obstoja utečene prakse ne more uspeti.

10. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo v višini 700,00 EUR na dan za opravljanje dogovorjenih storitev tožeče stranke na dogodku GTZ 2018, predstavlja ugotovitev dejanskega stanja. Ugotovitev dejanskega stanja predstavljajo tudi zaključki sodišča prve stopnje da je tožeča stranka organizirala pripravo hrane, na stojnici tožene stranke pripravljala „focaccie“ in „smutije,“ jih ponujala obiskovalcem dogodka ter da je to opravljala cel čas trajanja dogodka s krajšimi odsotnostmi. Kot je že pojasnjeno v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovite dejanskega stanja ni dovoljen (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato tožena stranka s pritožbenimi očitki o zmotni ugotovitvi navedenih dejstev ne more uspeti.

11. Na podlagi navedenih zaključkov, na katere je pritožbeno sodišče vezano, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da krajše ugotovljene odsotnosti tožeče stranke s stojnice (odhod na toaleto, iskanje leda za hlajenje sestavin, ogled zaključka kuharskega tekmovanje - ogled pripravljenih krožnikov, krajši skok k drugim stojnicam) na pravilnost izpolnitve njene obveznosti ne vplivajo. Neživljenjsko bi namreč bilo, če bi morala tožeča stranka cel čas trajanja dogodka, torej 10 ur (od 9:00 do 19:00) biti stalno in neprekinjeno prisotna na stojnici in si ne bi smela vzeti niti krajših odmorov, kot si stalno prisotnost (v pritožbi) razlaga tožena stranka.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih in da se je ne da preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev glede višine dogovorjenega plačila ter glede očitane neizpolnitve obveznosti tožeče stranke. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi. Pri presoji je sodišče prve stopnje spoštovalo metodološko napotilo iz 8. člena ZPP. Katera dejstva je štelo za dokazana je presodilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča prve stopnje o obstoju ali neobstoju pravno odločilnih dejstev pa kot je že bilo večkrat pojasnjeno v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

13. Očitane kršitve v zvezi z upoštevanjem prepozno podanih dokaznih predlogov (kršitve 451. od 453. člena ZPP) in nepravilnim upoštevanjem pravil o trditvenem in dokaznem bremenu predstavljajo pritožbeni razlog (relativnih) bistvenih kršitev določil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ta pritožbeni razlog pa v sporih majhne vrednosti skladno z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP ni dovoljen. Zato tožena stranka tudi s temi pritožbenimi očitki ne more uspeti. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dokazne predloge iz vloge tožeče stranke z dne 14. 10. 2019. Pravilno je tudi razporedilo trditveno in dokazno breme glede nepravilnosti pri izpolnitvi obveznosti tožeče stranke. Le to je namreč na toženi stranki.

14. Sodišče je zadostno obrazložilo tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Pojasnilo je, da sta oba računa tožeče stranke zapadla v plačilo 29. 10. 2018 in je zato skladno z določiloma prvega odstavka 299. člena OZ in prvega odstavka 378. člena OZ tožeča stranka upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od 30. 10. 2018 dalje. Skladno z določilom prvega odstavka 299. člena OZ namreč pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. V primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti pa dolžnik poleg glavnice dolguje še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka poleg glavnice dolžna tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od 30. 10. 2018 dalje do plačila.

15. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi stroške s pritožbo.

18. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT),4 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 1.400,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške (5 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 311,10 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 186,66 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd. naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. 3 Primerjaj: VSL sodba I Cpg 79/2017 z dne 4. 9. 2018. 4 Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji.