Jedro

Sodišče prve stopnje je ob obširni predstavitvi pravne teorije in stališč sodne prakse glede dveh ustavnih pravic, tožničine pravice do časti in dobrega imena ter toženkine pravice do svobode govora, pravilno vrednostno tehtalo in presojalo, ali je toženka s svojim pisanjem, upoštevajoč vse okoliščine primera, protipravno posegla v pravico tožnice. Meja med dovoljenim in nedovoljenim je odvisna od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik in vrednostnih sodb. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadane, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Ostre in žaljive izjave same po sebi še ne dajejo podlage za poseg v pravico do svobode pisanja, če je bilo za to nekaj podlage v dejstvih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Tožnici je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v znesku 468,18 EUR z obrestmi.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica meni, da jo je toženka razžalila s pisanjem na OZS z dne 23. 5. 2012, in sicer naklepno, z zavestjo, da gre za žalitev. Izvedla je napad na čast in dobro ime v obliki žaljive vrednostne ocene. Iz dopisa je razvidno podcenjevanje in nespoštovanje tožnice. Sodišče prve stopnje se s spornim pisanjem, ki vsebuje številne negativne vrednostne sodbe o tožnici, sploh ni ukvarjalo in ni podalo dokazne ocene izvedenih dokazov. Ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba sledi sprenevedanju toženke in njenemu navajanju neresnic, ki so v zadevi nepomembne. Tožnica je bila z zastopanjem pokojne stranke uspešna, vrnjeno je bilo premoženje v denacionalizacijskem postopku. Zmotna je navedba prvega sodišča, da je toženka kronološko in korektno popisala potek dogodkov, saj ni navedla popisa storitev, ki jih je tožnica opravila za pokojno stranko v deset let trajajočem postopku. Toženka ni z ničemer izkazala korektnosti svojih navedb žaljivega pisanja, ki ga je zavrgla tudi OZS in s tem potrdila, da je tožnica zastopala svojo pokojno stranko strokovno in uspešno. Toženka pa v postopkih sploh ni bila stranka in tako ni bila upravičena pisati žaljivega teksta, z etiketiranjem tožnice z goljufivim poslovanjem, na prevarantski način in ponareditvijo dokumenta. Gre za nezakonito in grobo kritiko z namenom popolne diskreditacije. Pisanje bi moralo biti povsem nežaljivo. Sporno pisanje pa pomeni grob poseg v zavarovano sfero tožničine osebnosti, negativno vrednostno sodbo in objektivno žaljiv očitek. Sodišče prve stopnje tudi zmotno navaja, da naj duševne bolečine ne bi dosegle stopnje za prisojo odškodnine. Moralo bi upoštevati načelo individualizacije odškodnin. Toženka je z nedopustnim ravnanjem kršila tožničine osebnostne pravice do take mere, da je trpela duševne bolečine, kot je razvidno iz njene izpovedi. Sodišče je brez obrazložitve zavrnilo druge predlagane dokaze, ki bi navedena dejstva potrdili. Sodišče prve stopnje pa tudi neselektivno navaja sodno prakso, kot na primer odločbo Up-405/05, ki ni primerljiva z obravnavno zadevo, saj gre v njej za spor zaradi motenja posesti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na njegovi podlagi je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožnica, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V sodbi so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti in tako očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) je podana le, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). To je napaka tehnične narave (napačen postopek prenosa). V čem naj bi se kazala ta napaka, pritožba ne pove, zato je pavšalen očitek o protispisnosti neutemeljen. Izpodbijanje dejanskega stanja ne more pomeniti opisane postopkovne kršitve.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo sporno pisanje toženke z dne 23. 5. 2012 (naslovljeno na OZS, priloga A2), v zvezi s katerim tožnica meni, da je s posameznimi izjavami v njem protipravno posegla v njeno pravico do časti in dobrega imena. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba pisanje toženke presojati tako v kontekstu celotnega dopisa kot tudi predhodnega dogajanja med tožnico in toženko oziroma njeno materjo. Sodišče je torej pravilno obravnavalo celoten dopis in ne le izpostavljene izjave iz dopisa ter glede na vse okoliščine primera. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je skladno z 8. in 214. členom ZPP pravilno ugotovilo ozadje zadeve oziroma potek dogodkov, ki so relevantni za pravno presojo o tem, ali je toženka protipravno posegla v osebnostno pravico tožnice. Pritožbeno zavzemanje za nepomembnost kronološke predstavitve dogajanj med tožnico in toženko oziroma njeno pokojno materjo, ni utemeljeno. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bilo zastopanje toženkine pokojne matere v postopku izplačila odškodnine strokovno in uspešno (opr. št. Nz 175/2000) ter sklicevanje na dopis OZS z dne 23. 5. 2012, ki je bil odgovor na toženkino pisanje, so pritožbene novote, ki niso upoševne (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnica ne izkaže, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni ponudila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa so neodločilne za presojo v tej zadevi, saj je do spornega pisanja prišlo v posledici ravnanja tožnice v zvezi z višino in načinom obračunavanja ter izterjevanjem stroškov postopka, nastalih v omenjenem postopku, torej njenega poslovanja po vračilu premoženja oziroma izplačilu odškodnine. Toženka sicer ni bila stranka v postopku, pač pa njena mati A. D., a je bila kot dedinja udeležena v vseh nadaljnjih postopkih in stikih s tožnico glede plačila stroškov postopka po smrti matere A. D. S tem je stopila v njen položaj.

7. Sodišče prve stopnje je ob obširni predstavitvi pravne teorije in stališč sodne prakse glede dveh ustavnih pravic, tožničine pravice do časti in dobrega imena ter toženkine pravice do svobode govora, pravilno vrednostno tehtalo in presojalo, ali je toženka s svojim pisanjem, upoštevajoč vse okoliščine primera, protipravno posegla v pravico tožnice (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Meja med dovoljenim in nedovoljenim je odvisna od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik in vrednostnih sodb. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadane, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Ostre in žaljive izjave same po sebi še ne dajejo podlage za poseg v pravico do svobode pisanja, če je bilo za to nekaj podlage v dejstvih.

8. Iz kronološke predstavitve dogajanj med tožnico in toženko (tč. 6-11, 18 izpodbijane sodbe), ki je pritožba ne izpodbija, je razvidno tožničino neustrezno ravnanje v zvezi z izterjavo stroškov postopka. Toženka je tako imela zadostno podlago v dejstvih za sporno pisanje oziroma mnenje, v katerem je izpostavila tožničino ravnanje in pri tem uporabila posamezne izraze, ki predstavljajo vrednostno sodbo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pravna presoja le-teh, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera, ne utemeljuje sklepa, da je bilo toženkino ravnanje protipravno. Res gre v zaključku pisanja mestoma za ostrejše izraze glede načina poslovanja tožnice. Vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da toženka ni imela namena razžaliti tožnice, saj se je obrnila na OZS z namenom zaščititi svoje pravice, pri čemer je korektno predstavila dogajanje, ki ga je sama ocenila vsaj kot primer neustrezne poslovne prakse tožnice kot odvetnice. Odvetnik je relativno javna oseba, ki je pravo ne ščiti absolutno, ko gre za poklicno sfero. Zato za tožnico kritična in neprijetna ocena, podana v zvezi z njenim delom, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja posega v njeno čast in dobro ime. Treba je upoštevati, da se toženka s svojim mnenjem ni obrnila na javnost, ampak na organ, ki je namenjen tudi temu, da imajo stranke možnost sporočiti ali prijaviti ravnanje odvetnikov, za katerega menijo, da ni v skladu s kodeksom odvetniške etike. Obstajali so tudi drugi primerljivi primeri poslovanja tožnice, kar je tožnica potrdila. Tudi zato toženka s tem, ko se je obrnila na to institucijo, ni prekoračila pravice do svobode govora. Njen namen ni bil razžaliti tožnico, pač pa opozoriti na ravnanje enega od članov zbornice.

9. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podane vse štiri predpostavke (prvi odstavek 131. člena OZ). Ker v ravnanju toženke ni protipravnosti, je bil zahtevek utemeljeno zavrnjen. Zato so odveč pritožbene navedbe o obstoju duševnih bolečin in pritožbeno sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker ne gre za odločilna dejstva, je tudi pritožbeni očitek o neobrazloženi zavrnitvi dokaznih predlogov v zvezi s tem neutemeljen.

10. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 162. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.