Jedro

Davčni organ je tožniku naložil plačilo DDV od prodaje vozil, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da jih tožnik ni nabavil po posebni ureditvi in zaradi česar mu je naloženo plačilo DDV po splošni ureditvi. Zato mora od prodaje obravnavanih vozil plačati še DDV v višini, ki predstavlja razliko med DDV po posebni ureditvi (kot jo je sam obračunal) in med DDV po splošni ureditvi, ki bi jo po ugotovitvah davčnega organa moral obračunati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Hrastnik tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 14.926,15 EUR za davčna obdobja: december 2009, februar, marec, maj in junij 2010 s pripadajočimi obrestmi v znesku 186,60 EUR. Odmerjen davek z obrestmi v skupnem znesku 15.112,75 EUR mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve odločbe, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (II. točka izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (III. točka izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 in od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik. Tožnik je na zapisnik podal pripombe, ki jih je prvostopenjski organ zavrnil iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi. Prvostopenjski organ je tožniku dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da je tožnik pri nadaljnji prodaji desetih rabljenih vozil v Sloveniji, pridobljenih iz Skupnosti, nepravilno obračunal DDV. Tožnik je namreč obračunal DDV po posebni ureditvi, to je od razlike v ceni, na podlagi 102. člena in 104. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), čeprav bi moral obračunati DDV v skladu z določili 33. člena in 36. člena ZDDV-1 po splošni ureditvi.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Iz v spisu priloženih računov tujih dobaviteljev, izdanih tožniku, izhaja, da so ti računi nesporno opremljeni s klavzulami, ki določajo, da davek v njihovi državi ni bil obračunan, torej gre za oproščeno dobavo znotraj Skupnosti. Davčni organ je preveril tudi bazo podatkov VIES – informacijski sistem za izmenjavo informacij o DDV, in ugotovil, da so dobavitelji iz Skupnosti dobave prijavili v VIES sistem kot neobdavčene v njihovi državi. Tožnik bi tako moral pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi od davčne osnove, ki vključuje vse, kar predstavlja plačilo, po stopnji 20 %, v skladu z določili 33. člena in 36. člena ZDDV-1, saj v navedenih primerih ni bil izpolnjen noben od pogojev iz 103. člena ZDDV-1. Tožnikove ugovore, da je bil s strani dobaviteljev zaveden, pritožbeni organ zavrača. Meni, da bi tožnik moral račune, za katere trdi, da ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, zavrniti in zahtevati takšne, kot je mislil, da so pravilni, česar pa tožnik ni storil. Dokazno breme pa je na strani tožnika (76. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2).

3. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija. Meni, da je bil postopek DIN, katerega posledica je izpodbijana odločitev, izveden nezakonito, saj je tožena stranka tekom postopka storila bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je posledično v delu, v katerem tožniku nalaga obveznost plačila DDV, ni mogoče preizkusiti. Toženi stranki očita, da se ni opredelila do odločilnih dejstev. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da so računi tujih dobaviteljev, izdani tožniku, nesporno opremljeni s klavzulami, ki določajo, da davek v njihovi državi ni bil obračunan in da naj bi šlo za oproščeno dobavo znotraj Skupnosti. Obrazložitev odločitve se sklicuje tudi na sistem VIES, v katerega naj bi dobavitelji prijavili predmetne dobave kot neobdavčene v njihovi državi. Tožnik meni, da sklicevanje obeh organov na račune tujih dobaviteljev, ki naj bi bili nesporno opremljeni s klavzulami, ki določajo, da davek v njihovi državi ni bil plačan, ne vzdrži resne presoje. Tožena stranka bi namreč morala pojasniti, kaj klavzule, navedene na računih, dejansko pomenijo, ter pri tem navesti tudi njihov prevod z navedbo vsebine predpisov, na katere se klavzule sklicujejo. Šele na tej podlagi bi bilo mogoče izpodbijano odločbo sploh preizkusiti.

4. Tožnik meni, da so z izpodbijano odločbo prekršene določbe Ustave RS, tako npr. enakost pred zakonom ter pravica do pravnega sredstva. Tožena stranka se v konkretni zadevi namreč ni opredelila do tožnikovih navedb in je tisto, kar je v zadevi sporno (vsebina klavzul na računih) opredelila kot nesporno. Pravica do pravnega sredstva pa se zagotavlja z dolžnostjo pritožbenega organa, da o vsebini pritožbe odloči z navedbo razlogov ter pravne podlage odločitve. V konkretni zadevi to ni bilo storjeno. Prav tako je bilo po tožnikovem mnenju v zadevi tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Pri tem se sklicuje na točko d) prvega odstavka 103. člena ZDDV-1 in navaja, da so bila v predmetni zadevi vsa dobavljena vozila dobavljena s strani obdavčljivih preprodajalcev v Skupnosti. Sporna je le presoja načina obračuna davka s strani teh obdavčljivih preprodajalcev. Po stališču obeh organov prodajalci DDV niso obračunali, vendar pa navedeno stališče ni utemeljeno. Dejstvo je, da na podlagi 110. člena ZDDV-1 obdavčljivi preprodajalec na računih, ki jih izda, ne sme posebej izkazati DDV od dobav blaga, za katere uporabi posebno ureditev. Če je torej obdavčljivi preprodajalec blago kupil po posebni ureditvi (DDV obračunan od razlike v ceni) od drugega obdavčljivega preprodajalca, potem na računu, ki mu ga je ta izdal, DDV ne bo izkazan, in ga posledično kupec ne bo mogel uveljavljati kot odbitni DDV. Ker v konkretni zadevi tudi ni podatka, da bi tožnik izkazoval ob nakupu odbitni DDV, je dejstvo, da je vozila lahko kupil samo na način, kot ga sam zatrjuje, to je od obdavčljivega preprodajalca po posebni ureditvi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa razveljavi, podrejeno pa odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve obeh odločb, prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je davčni organ tožniku pravilno naložil plačilo DDV od prodaje obravnavanih vozil, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da jih tožnik ni nabavil po posebni ureditvi in zaradi česar mu je naloženo plačilo DDV po splošni ureditvi. Zato mora od prodaje obravnavanih vozil plačati še DDV v višini, ki predstavlja razliko med DDV po posebni ureditvi (kot jo je sam obračunal) in med DDV po splošni ureditvi, ki bi jo po ugotovitvah davčnega organa moral obračunati.

9. Tožnik navedeni odločitvi obeh davčnih organov nasprotuje in se sklicuje na posebno ureditev, ki velja po ZDDV-1 za obdavčljive preprodajalce, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec v skladu s to ureditvijo (102. člen ZDDV-1). Pogoji za uporabo te ureditve so določeni v 103. členu ZDDV-1. Posebna ureditev se uporablja za dobave blaga iz prvega odstavka 102. člena ZDDV-1, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, če mu je to blago v Uniji dobavila ena od naslednjih oseb: a) oseba, ki ni davčni zavezanec; b) drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega zakona; c) drug davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV v skladu s posebno ureditvijo za male davčne zavezance, če gre za osnovna sredstva; d) drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava obdavčena z DDV po posebni ureditvi.

10. Davčna osnova po 104. členu ZDDV-1 za dobave blaga iz 102. člena ZDDV-1 je razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni, s tem, da prodajna cena po tretjem odstavku 104. člena ZDDV-1 pomeni vse kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo obdavčljivi preprodajalec prejel od kupca ali tretje osebe, vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s transakcijami, davki, taksami in drugimi dajatvami ter postranskimi stroški, kot so provizije, stroški parkiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih preprodajalec zaračuna kupcu, vključno z DDV, razen zneskov iz šestega odstavka 36. člena tega zakona. Obdavčljivi preprodajalec na računih, ki jih izda, ne sme posebej izkazati DDV od dobav blaga, za katero uporabi posebno ureditev (110. člen ZDDV-1). Po 108. členu ZDDV-1 davčni zavezanec od DDV, ki ga je dolžan plačati, ne sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago, ki mu ga je ali mu ga bo dobavil obdavčljivi preprodajalec, če se za dobavo tega blaga, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, uporabi posebna ureditev (drugi odstavek 108. člena ZDDV-1).

11. V predmetni zadevi je davčni organ glede obravnavanih vozil ugotovil, da jih tožnik ni nabavil po posebni ureditvi, z navedenimi ugotovitvami pa se strinja tudi sodišče. Na podlagi računov, ki so priloženi v upravnih spisih, in so bili izdani tožniku s strani dobaviteljev A. Nemčija, B. Belgija, C. Avstrija in D. izhaja, da so ti računi opremljeni s klavzulami, ki določajo, da davek v njihovi državi ni bil obračunan. Gre torej za oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti. Prav tako je davčni organ preveril tudi bazo podatkov VIES – informacijski sistem za izmenjavo informacij o DDV in ugotovil, da so omenjeni dobavitelji iz Skupnosti dobave prijavili v VIES sistem kot neobdavčene v njihovi državi. Na podlagi navedenih ugotovitev je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek davčnega organa, da bi moral tožnik pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi.

12. Tožnikovi ugovori, ki se z navedenim zaključkom davčnega organa ne strinja, pa po presoji sodišča niso utemeljeni. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi moral davčni organ, preden se sklicuje na račune oz. na klavzule na računih tujih dobaviteljev, ki so bili izdani tožniku, najprej pridobiti prevode teh klavzul. Po presoji sodišča bi namreč tožnik, če posluje s tujimi dobavitelji v okviru opravljanja svoje dejavnosti, moral poznati vsebino klavzul na teh računih oziroma se pred sklenitvijo posla o tem ustrezno informirati. Če tega ni storil in je navedenim računom pripisoval drugačen pomen, kot ga imajo v resnici, je sam odgovoren za posledice svojega neskrbnega ravnanja. Pri tem sodišče še dodaja, kar je ugotovil že prvostopenjski organ, da je pri računih dobavitelja D. (dva računa, ki sta v upravnih spisih označena s številko 13 in 15), celo s slovenskim prevodom napisano: „sopogodbenik je dolžan plačati DDV v skladu z Direktivo 2006/112/ES, člen 197 Medskupnostna dostava oproščena plačila dodatka na dodano vrednost v skladu s členom 39bis W.BTW (evropska direktiva 2006/112/ES, člen 138,1)“. Iz navedenega izhaja, da bi tožnik moral od nadaljnje prodaje vozil v Sloveniji obračunati in plačati DDV. Zato tožnikovi očitki, da davčni organ v postopku ni postopal pravilno ter da naj bi kršil Ustavo RS, niso utemeljeni. Tožniku je že drugostopenjski organ v obrazložitvi drugostopenjske odločbe pojasnil, da bi moral v primeru, če je menil, da računi ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, navedene račune zavrniti in zahtevati takšne, za katere bo menil, da so pravilni. Tega pa tožnik ni storil. 13. Neutemeljeni so tudi tožnikovi očitki, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo ter da so pri obravnavanih vozilih izpolnjeni pogoji za posebno ureditev. Pri tem se tožnik sklicuje, da so bila obravnavana vozila dobavljena s strani obdavčljivih preprodajalcev v Skupnosti po točki d) 103. člena ZDDV-1 ter da so bili računi tujih dobaviteljev izdani na podlagi 110. člena ZDDV-1, ki določa, da obdavčljivi preprodajalec na računih, ki jih izdaja, ne sme posebej izkazati DDV od dobav blaga, za katere uporabi posebno ureditev. Po presoji sodišča zgolj dejstvo, da na obravnavanih računih ni posebej izkazan DDV od dobav vozil, še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za obdavčenje po posebni ureditvi. Na takem računu mora namreč obdavčljivi preprodajalec navesti ustrezni člen zakona, ali veljavne določbe Direktive o DDV, ali drugo sklicevanje, ki kaže na to, da je uporabil posebno ureditev. K temu ga zavezuje Direktiva Sveta 2006/221/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu DDV, konkretno člen 226 te direktive, ki določa obvezne podatke na računu (točka 14), ki je prenesena tudi v naš ZDDV-1, ki v 82. členu določa obvezne podatke na računu. Zato na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da v zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik od računov tujih dobaviteljev za obravnavana vozila uveljavljal odbitni DDV.

14. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bile ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka in tudi ne kršitve Ustave RS. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker okoliščine, ki so po presoji sodišča relevantne, v zadevi niso sporne.

16. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.