Jedro

Med obvestila, ki jih je treba izločiti iz spisa v skladu z določbo 3. odstavka 83. člena ZKP, ne spadajo obvestila, ki so jih organom za notranje zadeve dale osebe o tem, kar so jim sicer privilegirane priče povedale o dogodku. Gre za primere, ko oseba, ki kasneje postane privilegirana priča, o dogodku, v zvezi s katerim takrat ali kasneje teče kazenski postopek, seznanja osebe, ki niso uradne osebe (sosede, znance, naključne opazovalce, novinarja itd.). Morebitne izjave teh tretjih oseb, dane policiji, se ne izločijo iz spisa, sodišče pa lahko svojo odločitev opre na njihove izpovedbe o tem, kar jim je o dejanju povedala privilegirana priča. Če se privilegirana priča iz 2. točke 1. odstavka 236. člena ZKP odreče pričevanju, je treba izločiti oziroma se ne smejo uporabiti obvestila, ki so jih take priče dale organom za notranje zadeve. Po analogiji, ki jo sprejema ustaljena sodna praksa, to velja tudi za obvestila, dana drugim uradnim osebam.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. A.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 6.6.2002 po preizkusu, opravljenem na podlagi 3. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolženca podaljšalo pripor iz razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 12.6.2002 pritožbo zagovornika obdolženca, vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obd. A.Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 8. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa ter zaradi kršitve obdolženčeve ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obdolženca izpusti iz pripora.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je sodišče druge stopnje povsem v skladu z zakonitimi določili ZKP sprejelo stališče, da se je sodišče lahko oprlo na izpovedbe posrednih prič, ki sta se pogovarjali z oškodovanko takoj po obravnavanem dogodku, prav tako pa je utemeljeno zaključilo, da je podana ponovitvena nevarnost, saj le-ta izhaja iz poročila sodnika za prekrške o kaznovanosti obdolženca zaradi prekrškov zoper javni red in mir, prav tako pa tudi iz podatkov priče o tem, v kakšnem stanju je hodila k njej obdolženčeva mati. Navaja še, da se del razlogov v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti, ko zagovornik meni, da bi morala biti sodnica izločena, nanaša na dogajanje že po izdaji sklepa pritožbenega sodišča. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obd. A.Č. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Enako kot že v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora zagovornik obd. A.Č. tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče potem, ko se je privilegirana priča pričanju odpovedala, ne sme opreti svoje odločitve na v uradnem zaznamku ali v sodnem zapisniku vsebovano izjavo oziroma izpovedbo druge priče o tem, kar ji je o domnevnem kaznivem dejanju povedala privilegirana priča. Zato po njegovem mnenju v spisu ne sme biti uradnih zaznamkov o njihovih izjavah, ki so jim jih dale privilegirane priče, zaradi česar je treba tudi vsa taka pisanja iz spisa izločiti.

Že v razlogih sklepa pritožbenega sodišča je prepričljivo in utemeljeno pojasnjeno, iz katerih razlogov tako stališče zagovornika obdolženca ni pravilno. Tem razlogom je potrebno še dodati, da je v 3. odstavku 83. člena ZKP predpisano, da je potrebno iz spisa izločiti le vsa obvestila, ki so jih organom za notranje zadeve dali obdolženec in osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče, ter osebe, ki so se v skladu s tem zakonom odrekle pričevanju. Med taka obvestila torej ne spadajo obvestila, ki so jih organom za notranje zadeve dale osebe o tem, kar so jim sicer privilegirane priče povedale o dogodku. V 5. odstavku 83. člena ZKP je tudi določeno, da se sodna odločba ne sme opreti na obvestila, ki bi morala biti po 3. odstavku tega člena izločena iz spisa, kar torej (argumentum a contrario) pomeni, da uradna zaznamka o tem, kar sta organom za notranje zadeve povedali o dogodku N.U. in A.Z., ni dovoljeno izločiti iz spisa, zaradi česar se je sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora lahko oprlo na izjavi N.U. in A.Z. o tem, kar jima je o dogodku povedala obdolženčeva mati.

Zakon predpisuje splošno dolžnost pričanja vseh oseb, ki so po zakonu lahko priče, če ni izrecno določeno, da niso dolžne pričati (3. odstavek 234. člena ZKP). Po določbi 2. točke 1. odstavka 236. člena ZKP so dolžnosti pričevanja oproščeni obdolženčevi sorodniki, ki so posebej našteti. Gre za izjemo od splošne dolžnosti pričanja, ki temelji na razlogu humanosti. Kadar bi namreč katera od v zakonu navedenih oseb, ki je v bližnjih odnosih z obdolžencem, morala po zakonu pričati in bi seveda morala govoriti resnico, bi v posameznem primeru morala v svoji izpovedbi navesti za obdolženca tudi obremenilne okoliščine in tako prispevati k njegovi obsodbi. Gre torej za izjemo, ki jo je treba razlagati restriktivno. Tako imenovana privilegirana priča po 2. točki 1. odstavka 236. člena ZKP je odvezana pravne dolžnosti pričevanja. To ne pomeni, da v nobenem primeru izjave takšne priče ne morejo biti dokaz v postopku, ampak le, da lahko odreče pričevanje v primeru, ko je obdolženec njen sorodnik. V takšnem primeru ZKP tudi določa, da se mora izločiti oziroma se ne smejo uporabiti obvestila, ki so jih take privilegirane priče dale organom za notranje zadeve (3. in 5. odstavek 83. člena ZKP). Po analogiji, ki jo sprejema ustaljena sodna praksa, to velja tudi za obvestila, dana drugim uradnim osebam, ker se predpostavlja, da so te, kasneje privilegirane priče, takšna obvestila uradnim osebam dajala, ker so bile prepričane, da so to dolžne storiti.

Drugačen je dejanski in pravni položaj, kadar oseba, ki kasneje postane privilegirana priča, o dogodku, v zvezi s katerim takrat ali kasneje teče kazenski postopek, seznanja druge osebe, ki nimajo statusa uradnih oseb (sosede, znance, naključne opazovalce, lahko tudi novinarja itd.). V takšnem primeru so o dejstvih in okoliščinah v zvezi z osebo iz ožjega ali širšega družinskega kroga govorile po svoji prosti volji, ne da bi jih k temu zavezovala pravna dolžnost ali zmotno prepričanje o takšni dolžnosti. Neupoštevno je, če takrat takšne osebe niso bile seznanjene z določbo 2. točke 1. odstavka 236. člena ZKP. Na podlagi navedene določbe ni mogoče zahtevati, naj bi tretje osebe, ki nekaj vedo o dejanju in storilcu, ne smele pričati in da bi bilo treba njihove morebitne izjave, dane policiji, v skladu s 3. odstavkom 83. člena ZKP izločiti iz spisa. Takšna razlaga določbe 2. točke 1. odstavka 236. člena in 3. odstavka 83. člena ZKP bi bila preveč mehanično širjenje t.i. pravne dobrote - oprostitve dolžnosti pričevanja - ki, kot rečeno, predstavlja izjemo od splošne dolžnosti pričevanja, ki je določena v korist sorodnikov obdolženca in ne obdolženca samega. Takšno širjenje navedene izjeme, za katero se zavzema vložnik, bi poseglo v drug, širši interes, kot ga varuje inštitut privilegirane priče, in sicer javni interes, da v kazenskih zadevah ugotovljena dejstva in okoliščine ustrezajo resnici, s tem pa je povezana tudi pravno etična dolžnost vsakogar, ki je sposoben biti priča, ne le da govori po resnici, ampak tudi da pove vse, kar o zadevi ve. Zaslišanje takšnih prič tudi ne pomeni nujno izvedbe obremenilnega dokaza, lahko gre za dokaz v korist obdolženca, pa bi ga ne bilo mogoče izvesti, če bi seveda sprejeli vložnikovo stališče. Vprašljivo je torej, ali je to stališče v skladu s 3. alineo 29. člena Ustave.

Iz vseh navedenih razlogov tako ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve na izpovedbe prič o tem, kar jim je o dejanju, ki je predmet kazenskega postopka, povedala privilegirana priča. Takšne priče tega, kar vedo o dejanju ali storilcu, res ne vedo iz lastnih neposrednih zaznav, ampak iz pripovedovanja drugih, njihova izpovedba predstavlja posreden dokaz. Za uporabo takšnih dokazov, tako kot za druge dokaze, velja načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP), njihova uporaba je lahko še toliko manj sporna v primeru, ko boljšega, neposrednega dokaza iz dejanskih ali pa tudi pravnih razlogov ni mogoče izvesti. V takšnem primeru ne gre za izigravanje dokazne prepovedi po 83. členu v zvezi z 237. členom ZKP.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo z dne 21.3.2002, štev. U-I-92/96, odločilo, da je Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki odloča o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku, v razlogih te odločbe (tč. 24) pa je navedeno, da bodo morala sodišča do odprave ugotovljene neustavnosti odločati in sojenje organizirati tako, da v posameznih primerih ne bo prihajalo do kršitve pravice iz 1. odstavka 23. člena Ustave. V navedenem členu Ustave pa je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Zagovornik obd. A.Č. se v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot se je skliceval tudi že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, sklicuje na navedeno odločbo Ustavnega sodišča ter v zvezi s tem navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker ga je izdala sodnica, ki bi morala biti po 4. točki 1. odstavka (?) 39. člena ZKP izločena. Tako zatrjevanje obdolženčevega zagovornika ni utemeljeno, saj sodnik po določilu 4. točke 39. člena ZKP ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. in 284. členu tega zakona, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje, ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali poooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec. V obravnavani kazenski zadevi sodnica, ki je odločila o podaljšanju pripora zoper obdolženca, pred izdajo sklepa ni sodelovala v nobenem svojstvu, navedenem v 4. točki 39. člena ZKP. Sicer pa zagovornik obd. A.Č. s takimi navedbami izpodbija sklep predsednice sodišča z dne 6.6.2002, s katerim je zavrnila zahtevo obdolženčevega zagovornika za izločitev sodnice. V primeru neugodne sodbe za obdolženca bo lahko njegov zagovornik v skladu z določilom 4. odstavka 42. člena ZKP izpodbijal tako odločitev predsednice sodišča v pritožbi zoper sodbo in bo torej pritožbeno sodišče odločalo o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti takih pritožbenih navedb. Ne da bi Vrhovno sodišče ocenjevalo, ali so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnice, je potrebno v zvezi s tem opozoriti na določilo 43. člena ZKP, po katerem sme sodnik, če gre za izločitev iz 6. točke 39. člena ZKP, celo do odločitve o zahtevi opravljati tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Nedvomno bi bilo z odločanjem o podaljšanju pripora nevarno odlašati, pri čemer je sodnica odločala o podaljšanju pripora celo šele potem, ko je bila zavrnjena zahteva za njeno izločitev.

V ostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik obd. A.Č. navaja, da je sklep o podaljšanju pripora nezakonit tudi zato, ker je na podlagi dejanskega stanja ugotovil obstoj utemeljenega suma in obstoj ponovitvene nevarnosti, pri čemer trdi, da ni podana ponovitvena nevarnost, neutemeljeno pa sodišče ni verjelo obljubi obdolženca, da so se zadeve uredile ter da do podobnih incidentov ne bo prihajalo, njegova obljuba pa je potrjena tudi z ravnanjem staršev in sestre, ki so se odpovedali pričevanju, razen tega pa iz njihove pisne izjave, priložene predlogu za odpravo pripora, izhaja, da želijo, da obdolženec pride domov in da ne pričakujejo novih konfliktov. S takimi navedbami zagovornik obdolženca izpodbija oceno sodišča o obstoju realne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z nasilniškim ravnanjem, torej izpodbija pravnomočni sklep o podaljšanju pripora iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Sicer pa so v pravnomočnem sklepu razen okoliščin, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, navedene tudi okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ocenilo, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval s kršitvami ter da obstaja nevarnost, da bi svoje grožnje tudi uresničil, pri čemer ni odveč pripomniti, da iz obtožnega predloga izhaja, da je obdolženec svoji materi grozil celo z nožem. Realno nevarnost, da bi obdolženec s takim ravnanjem nadaljeval, pa sodišče ugotovilo glede na njegovo prejšnje življenje, saj je bil že večkrat kaznovan zaradi prekrškov zoper javni red in mir, večinoma storjenih na škodo družinskih članov. Obljubi obdolženca, da do podobnih incidentov ne bo več prihajalo, pa sodišče glede na njegovo prejšnje življenje, ni verjelo, pri čemer je ocenilo tudi vlogo njegovih staršev in sestre, priloženi predlogu za odpravo pripora, z navedbo, da taka obljuba ni z ničemer podprta, saj mnenje obdolženčevih svojcev o tem, da ni več podana ponovitvena nevarnost, upoštevaje, da je obdolženec v priporu, ni odločilno.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, ki jih zagovornik obdolženca uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti in v kateri uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).