Jedro

Čeprav lahko med omenjenima tipoma pogodb obstajajo znatne pravne razlike, pa sta v opisanem pogledu najemna pogodba in pogodba o lizingu podobni. Dejanska posledica veriženja teh pogodb je običajno višja cena za končnega najemnika, kot če bi bila o predmetu pogodbe sklenjena le ena pogodba brez vmesnih stopenj (lizingov, najemov in podnajemov). Višja cena iz naslova pribitkov (marž) vmesnih subjektov v primerjavi z direktno sklenjenim poslom ni protipravna, saj je običajna in najbolj tipična posledica takšnih pravnih konstruktov.

Z vidika presoje odškodninske odgovornosti tožene stranke je nepomembno, ali je bilo veriženje pogodb za tožečo stranko nesmotrno. Tožeča stranka oziroma njeni poslovodni organi bi morali pretehtati, sklenitev kakšne pogodbe o najemu letala se tožeči stranki izplača in kakšne ne. Ni namreč obveznost najemodajalca presojati, kje bi najemnik lahko ugodneje pridobil predmet najema.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 1.478.055,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih tam navedenih zneskov (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 12.147.54 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za obstoj neposlovne odškodninske odgovornosti, ki je relevantna za presojo predmetnega spora, saj pravdni stranki med seboj nista imeli sklenjene nobene pogodbe - morajo biti podane vse predpostavke po prvem odstavku 131. člena OZ, to je protipravnost, obstoj škode, vzročna zveza med tema predpostavkama in krivda.

6. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je (i) tožena stranka sklenila leasing pogodbo za najem letala z družbo H., (ii) tožena stranka to letalo oddala v najem družbi S. in (iii) slednja oddala letalo v podnajem tožeči stranki.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (med drugim) na podlagi ugotovitve, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno.1 Kot protipravno ravnanje je tožeča stranka zatrjevala dogovor med pravdnima strankama o bistveno boljših pogojih za najem letala, kot pa med lisingodajalcem in toženo stranko. Vtoževana škoda je tako predstavljala razliko med najemnino, ki jo je tožena stranka plačevala lizingodajalcu in najemnino, ki jo je tožeča stranka plačevala na podlagi najemne oziroma podnajemne pogodbe.

8. Z najemno pogodbo se najemodajalec zavezuje, da bo najemniku izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno najemnino (prvi odstavek 587. člena OZ). Podnajemno razmerje je najemno razmerje, ki ga sklene najemnik iz osnovne pogodbe kot najemodajalec s tretjo osebo kot najemnikom (prim. prvi odstavek 605. člena OZ). Sicer pa za podnajem veljajo vsa pravna pravila, ki veljajo glede najema. Pogodba o lizingu, ki sicer v slovenskem pozitivnem pravu ni urejena, pa je pogodba, katere ena od temeljnih pravnih značilnost je prav tako plačevanje lizingojemalca lizingodajalcu za predmet, ki mu je dan v lizing. Čeprav lahko med omenjenima tipoma pogodb obstajajo znatne pravne razlike, pa sta v opisanem pogledu najemna pogodba in pogodba o lizingu podobni.

9. Dejanska posledica veriženja teh pogodb, do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru (gl. zgoraj opisano dejansko stanje), je običajno višja cena za končnega najemnika, kot če bi bila o predmetu pogodbe sklenjena le ena pogodba brez vmesnih stopenj (lizingov, najemov in podnajemov). Višja cena iz naslova pribitkov (marž) vmesnih subjektov v primerjavi z direktno sklenjenim poslom ni protipravna, saj je običajna in najbolj tipična posledica takšnih pravnih konstruktov. Ravnanje tožene stranke, ki je pri obravnavanem poslu sodelovala kot najemodajalec (družbi S.) zato ni protipravno.

10. Z vidika presoje odškodninske odgovornosti tožene stranke je nepomembno, ali je bilo veriženje pogodb za tožečo stranko nesmotrno. Tožeča stranka oziroma njeni poslovodni organi bi morali pretehtati, sklenitev kakšne pogodbe o najemu letala se tožeči stranki izplača in kakšne ne. Ni namreč obveznost najemodajalca presojati, kje bi najemnik lahko ugodneje pridobil predmet najema.

11. Solidarno odgovornost kot obliko odgovornosti več oseb za isto škodo ureja 186. člen OZ. V skladu s prvim odstavkom tega člena za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi (drugi odstavek 186. člena OZ). V situaciji, kakršna je obravnavana, ko tožeča stranka skuša vzpostaviti solidarno odgovornost tožene stranke zaradi ravnanja svojega nekdanjega poslovodje (S. T.), solidarne odgovornosti ni mogoče utemeljiti s posplošenim sklicevanjem na navedeno zakonsko določbo OZ. Ker ravnanje tožene stranke ni protipravno, kot je bilo pojasnjeno, pravilo iz 186. člena OZ pa zahteva dokaz o obstoju protipravnosti (in tudi škode) pri vsaki od udeleženih oseb,2 tožeča stranka z utemeljevanjem odškodninske odgovornosti tožene stranke na navedeni zakonski določbi ne more biti uspešna.

12. Tudi sicer se za vzpostavitev solidarne odgovornosti po 186. členu OZ zahteva, da je škodo povzročilo več oseb skupaj, kar pomeni, da mora biti ravnanje vseh udeleženih oseb šteti kot vzrok nastale škode. Vsak pogoj pa še ni vzrok.3 Pravno relevantno vzročnost je vzpostavljena šele na podlagi vrednostne ocene, ki nekemu ravnanju ali dogodku pripiše lastnost vzroka. V obravnavanem kontekstu to pomeni, da je ravnanje tožene stranke kot najemodajalke - stranke pogodbe, ki ji tožeča stranka pripisuje zase neugodne posledice - le pogoj škode (brez sklenjene pogodbe se tožeča stranka ne bi mogla sklicevati na zatrjevano škodo), ne pa njen vzrok. Slednjega je, kot rečeno, mogoče iskati kvečjemu v ravnanjih tožeče stranke same.

13. Pravno nepomembne pa so pritožbene navedbe o zavarovanjih, ki naj bi jih tožeča stranka dala toženi stranki pri spornem poslu, saj tožeča stranka kot škode ne vtožuje stroškov zavarovanj, temveč razliko v najemninah, ki naj bi nastala kot posledica verižnega posla v primerjavi z direktnim poslom.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ne glede na presojo dela tožbenega zahtevka v izpodbijani sodbi tudi po pravilih o zastaranju je sodišče prve stopnje (celotni) tožbeni zahtevek zavrnilo (tudi) zaradi neobstoja protipravnosti ravnanja tožene stranke. Zato se pritožbenemu sodišču do razlogov glede zastaranja ni treba opredeljevati. 2 Gl. N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 1069. 3 Nav. delo, str. 679.