Jedro

Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč tožnik za prevzem akontacije vojaške pokojnine po toženi stranki ni izpolnjeval pogoja, določenega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, da bi do 18.10.1991 pridobil pravico do starostne pokojnine po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev (pravnomočna odločba Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, predčasna pokojnina pa mu z odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev ni bila niti priznana niti odmerjena, saj je tožnik sploh ni uveljavljal. Ker obveznost matičnega nosilca socialnega zavarovanja vojaških zavarovancev do tožnika iz naslova priznanja pravice do predčasne pokojnine sploh ni nastala, tožena stranka glede na naravo pravnega temelja ne more prevzeti njene izpolnitve. Zato tudi, po presoji revizijskega sodišča, za ugoditev tožbenemu zahtevku ni podana materialnopravna podlaga.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške predčasne pokojnine potem, ko je ugotovilo, da je tožnik po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobil pravico do vojaške starostne, ne pa predčasne pokojnine. Zato po odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin za prevzem uveljavljene pravice do predčasne pokojnine tožnika ni podana pravna podlaga. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) s predlogom, da se ji ugodi. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da je bil od 20.5.1991 do 20.6.1991 neprekinjeno v bolniškem staležu, od 20.6.1991 do 17.7.1991 v Sloveniji, nato od 15.7.1991 ponovno v bolniškem staležu in nato do svoje razrešitve dne 29.2.1992 na razpolagi. Okoliščine, da ni izrecno vložil zahtevka za priznanje predčasne vojaške pokojnine, ni mogoče šteti v njegovo škodo. Tožnik opozarja tudi na dejstvo, da mu je bila starostna pokojnina, priznana s strani beograjskega nosilca zavarovanja z dnem 1.3.1996 ukinjena, zato je ostal brez vsakih sredstev za preživljanje. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava, je bil tožnik postavljen v neenakopraven položaj z drugimi državljani Republike Slovenije, s čimer bi mu naj bili kršeni pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije) in do socialne varnosti (drugi odstavek 50. člena Ustave). Zato predlaga, da vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi obeh nižjih sodišč in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Tožnik prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da so bile v postopku pred nižjima sodiščema storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni utemeljen. Bistvene kršitve določb ZPP iz drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče obravnava le, če jih vlagatelj revizije izrečno ali vsaj vsebinsko navede v razlogih revizije (386. člen ZPP). Le s pavšalno navedbo v revizijski izjavi, da je podana omenjena kršitev, tožeča stranka tega ni storila.

S trditvami, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje glede odločilnih dejstev pomanjkljivi, pa tožeča stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar so vsi revizijski očitki tudi v tej smeri le pavšalni. Zato jih revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Revizijsko sodišče je navedeno odločbo sodišča druge stopnje preizkusilo v okviru uradne dolžnosti (386. člen ZPP) ter pri takem preizkusu ugotovilo, da ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena.

Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani odločbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji in, ki je skladno dejanskemu stanju ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so v reviziji ponovljene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje (o statusu tožnika v času 20.5.1991 do dneva razrešitve in njegovem socialnem stanju) procesnopravno nedopustne (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje je, po presoji revizijskega sodišča, dajalo prepričljivo podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. S pravnomočno odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu je bila tožniku priznana pravica do vojaške starostne pokojnine. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da je A.Z. izpolnjeval po takrat veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) pogoje, določene v drugem odstavku 15. člena.

Z 18. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je Republika Slovenija prevzela obveznost varstva pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Na podlagi 21. člena omenjenega Ustavnega zakona je Izvršni svet SR Slovenije izdal odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, s katerimi je Republika Slovenija od 1.11.1991 dalje prevzela izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci najpozneje od 25.6.1991 dalje (1. člen).

Ta izvršilni predpis je pravni temelj prevzema izpolnitve (tuje) obveznosti s strani Republike Slovenije upravičencem, ki so pravico do teh pokojnin pridobili po predpisih bivše SFRJ, vendar le v obsegu in pod pogoji, določenimi v 18. členu ustavnega zakona oziroma 2. in 3. členu odloka. Z odlokom je po svoji vsebini urejen pravni inštitut prevzema izpolnitve, kar pomeni, da obstaja med Republiko Slovenijo oziroma toženo stranko, ki je prevzela pod določenimi pogoji obveznost varstva pravic uživalcev vojaških pokojnin, tista obveznost, kot je doslej obstajala med njimi in matičnimi nosilci socialnih zavarovanj vojaških zavarovancev. Zato bi lahko - ob izpolnjevanju pogojev, predpisanih v odloku - tožnik s prevzemom izplačevanja akontacije vojaške pokojnine pridobil le tiste pravice, ki so mu bile doslej priznane. Temeljni učinek omenjenega pravnega predpisa je le sprememba stranke na pasivni strani, sama vsebina obveznosti pa se na podlagi njegovih določil ne spremeni.

Določba 18. člena citiranega ustavnega zakona, uveljavljena dne 25.6.1991, je zagotovila varstvo pravic le uživalcem vojaških pokojnin, ne pa tudi vojaškim zavarovancem. Samo nekaterim vojaškim zavarovancem je ustavni zakon zagotovil varstvo statustnih, socialnih in drugih pravic, pridobljenih do 25.6.1991 po zveznih predpisih. Po določbi 14. člena ustavnega zakona so to tiste aktivne vojaške osebe, vojaki po pogodbi in civilne osebe po pogodbi v službi v JLA, ki nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne obrambe oziroma ki nadaljujejo službo v TO.

Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin, ki je pričel veljati 31.10.1991 (Uradni list RS, št. 21/91), je razširil pravico do akontacij vojaških pokojnin na tiste osebe, ki so bile na dan 25.6.1991 še vojaški zavarovanci, pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa so uveljavile najpozneje do 18.7.1991 (drugi odstavek 1. točke). Veljavni odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin pa je pravico do akontacij priznal še tistim vojaškim zavarovancem, ki so bili po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, so pa do 18.10.1991 vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev (2. alinea prvega odstavka 2. člena), ter tistim, ki so pristopili k Teritorialni obrambi in so do 1.2.1992 izpolnili pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (3. alinea prvega odstavka 2. člena).

Upoštevaje določbo prvega odstavka 3. člena odloka je pojem "uveljavila pravico" iz 1. alinee prvega odstavka 2. člena odloka razumeti tako, da gre v teh primerih za tiste vojaške zavarovance, ki jim je bila do 18.7.1991 že izdana odločba o odmeri pravic. Odlok v tem delu tako pomika datum uveljavitve 18. člena ustavnega zakona na 18.7.1991 oziroma na 18.10.1991 s tem, da zanje tudi ne zahteva izdane odločbe v tem roku, ampak le, da so vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (torej ne glede na to, kdaj jim je bila izdana odločba o odmeri pravice oziroma ali jim je bila sploh izdana s strani Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev).

Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč tožnik za prevzem akontacije vojaške pokojnine po toženi stranki ni izpolnjeval pogoja, določenega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, da bi do 18.10.1991 pridobil pravico do starostne pokojnine po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev (pravnomočna odločba Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, opr. št. Sp 438/93 z dne 2.3.1994), predčasna pokojnina pa mu z odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev ni bila niti priznana niti odmerjena, saj je tožnik sploh ni uveljavljal. Ker obveznost matičnega nosilca socialnega zavarovanja vojaških zavarovancev do tožnika iz naslova priznanja pravice do predčasne pokojnine sploh ni nastala, tožena stranka glede na naravo pravnega temelja ne more prevzeti njene izpolnitve. Zato tudi, po presoji revizijskega sodišča, za ugoditev tožbenemu zahtevku ni podana materialnopravna podlaga.

V zvezi z revizijsko grajo, da je bila tožniku z izpodbijano sodbo kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom in pravica do socialne varnosti, je potrebno poudariti, da ni utemeljena. Tožnik je v povsem enakem položaju kot vsi tisti nekdanji vojaški zavarovanci, ki ne izpolnjujejo (niso izpolnili) pogojev, predpisanih za pridobitev specifične pravice do akontacije vojaške pokojnine. Ne odlok ne na njegovi podlagi sprejete izpodbijane odločbe tožniku ne jemljejo njegovih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, priznanih pri pristojnemu nosilcu zavarovanja v drugi državi. V času do ustrezne zakonske ureditve pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev pa mora biti tudi revidentu zagotovljeno uživanje enakih pravic do socialne pomoči oziroma drugih oblik zagotavljanja socialne varnosti v smislu 50. člena Ustave kot drugim državljanom, katerih pravni in dejanski položaj je enak ali v bistvenih elementih podoben kot njegov.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revzijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

O predlogu za oprostitev plačila takse tožnika revizijsko sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (prvi odstavek 173. člena ZPP).

Določbe ZPP, Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).