Jedro

Pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči je mogoče upoštevati kot upravičeno administrativno prepoved oz. odhodek le izplačano preživnino. Drugih izjem ZBPP ne predvideva in se zato administrativne prepovedi oz. drugi odhodki pri odločanju o brezplačni pravni pomoči ne upoštevajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 73/2004-11 z dne 4.2.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.12.2003 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa jo je oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnih in izvršilnih zadevah Okrožnega sodišča v Kranju in Okrajnega sodišča v Kranju.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje subjektivnega - finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj prejema povprečno 188.542,75 SIT bruto pokojnine, kar med strankama niti ni sporno. Tako njeni mesečni dohodki bistveno presegajo znesek minimalne zajamčene plače, ki znaša bruto 110.380,00 SIT. Administrativne prepovedi oziroma odhodki, ki obremenjujejo tožničino pokojnino, pa se po mnenju sodišča prve stopnje v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne upoštevajo in zato ta mesečni izdatek na tožničin finančni položaj v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči nima vpliva. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na različno uporabo in razlago določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v primerjavi z uporabi zakonskih določb, ki se nanašajo na oprostitev plačila sodnih taks.

Tožnica v pritožbi ponavlja tožbene trditve, da pomeni neupoštevanje administrativne prepovedi izplačila dela njene pokojnine, ki se nanaša na plačilo sodnih stroškov postopka, v katerem sodeluje njen sin, kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom. Ta administrativna prepoved ima tolikšen vpliv, da si ne more najeti odvetnika in zato meni, da je upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Prosi, da se ji dodeli brezplačna pravna pomoč vsaj v zadevi, v kateri delavec prvostopnega sodišča ni upošteval določb 145. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja po 219. členu Kazenskega zakonika RS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zlasti 13. člen ZBPP, ki opredeljuje, kdo je glede na svoj finančni položaj lahko upravičen do brezplačne pravne pomoči. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, kjer je bilo ugotovljeno, da tožnica prejema v povprečju zadnjih šest mesecev 188.542,75 SIT bruto pokojnine, in tako pravilno presodilo, da ta znesek presega višino minimalne plače. S tem tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožbeni ugovor, da administrativna prepoved, s katero je po tožničini izjavi zasežen del njene pokojnine zaradi plačila sodnih stroškov, ni takšne narave, da bi bil upoštevan pri odločitvi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. V dohodek prosilca se po določbi 1. odstavka 14. člena ZBPP vštevajo vsi dohodki in prejemki, ki so viri dohodnine in vsi dohodki ter prejemki, čeprav niso obdavčljivi, razen prejemkov, ki so našteti taksativno v alineah 1. odstavka 14. člena ZBPP. Od ugotovljenega dohodka prosilca pa se po določbi 2. odstavka 14. člena ZBPP odštejejo le izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova. Drugih izjem odhodkov, ki bi jih bilo mogoče odšteti od dohodka prosilca ZBPP ne predvideva. Zato se tožničine obveznosti, ki jih plačuje z administrativno prepovedjo pri njeni pokojnini, ne morejo upoštevati kot zakonsko dovoljeno izjemo za priznanje brezplačne pravne pomoči. Ker tožnica torej ne izpolnjuje osnovnega pogoja za priznanje brezplačne pravne pomoči, ji sodišče tudi ne more dodeliti brezplačne pomoči niti v navedeni pravdni zadevi. Pri tem pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe o tem, da delavec prvostopnega sodišča ni uporabil določbe 145. člena Zakona o kazenskem postopku, saj ti ugovori ne sodijo v samo obravnavo utemeljenosti tožničine prošnje za priznanje brezplačne pravne pomoči. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.