Jedro

Tožnik je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker mu je tožena stranka vsaj dva meseca izplačevala bistveno zmanjšano plačo, mu dvakrat zaporedoma oz. v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oz. pogodbeno dogovorjenem roku in zato, ker mu ni zagotavljala enake obravnave in varstva osebnosti oziroma dostojanstva. Nakazila plač so bila izvedena v skladu z določilom v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa je v 16. členu pogodbe o zaposlitvi določeno, da se plača izplačuje najkasneje do 22. dne v mesecu za pretekli mesec. Ker se mora po 134. členu ZDR-1 plača izplačati najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, je navedeni pogodbeno dogovorjeni rok nezakonit. Posledično so bila izplačila, ki so sicer upoštevala ta pogodbeni rok, prepozna. Podatki plačilnih list, na katere se sklicuje pritožba, tako dokazujejo nedopustne zamude z izplačili plač oziroma utemeljenost odpovednega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino za čas odpovednega roka 906,67 EUR neto, izplačati neto znesek in zakonske zamudne obresti od zapadlosti zneska dalje do plačila ter na neto znesek obračunati in odvesti davke in prispevke, v roku 8 dni; II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odpravnino 576,99 EUR neto, izplačati neto znesek in zakonske zamudne obresti od zapadlosti zneska dalje do plačila ter na neto znesek obračunati in odvesti davke in prispevke, v roku 8 dni; III. a) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razlike do s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenega plačila za delo za določene mesece v obdobju od junija 2009 do septembra 2013, in sicer v neto višinah, razvidnih iz izreka sodbe, ter izplačati skupni neto znesek 2.329,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska od januarja 2011 dalje, od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter na neto znesek obračunati in odvesti davke in prispevke, v roku 8 dni; b) Kar zahteva tožeča stranka več, to je plačilo obresti za terjatve pred plačo za januar 2011, se zavrne; IV. a) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za leto 2009, 2010, 2011 in 2012 obračunati plačilo za poslovno uspešnost v višini 800,00 EUR neto letno, izplačati skupni neto znesek v višini 3.200,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega zneska od zneska za leto 2011 in 2012, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe; b) Kar zahteva tožeča stranka več, to je plačilo obresti za leta 2009 in 2010, se zavrne; V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 1.153,15 EUR v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Neobrazloženo uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da tožnik ni dokazal očitkov iz njegove izredne odpovedi, čeprav je na njemu dokazno breme. Sodišče se je glede ugotovitve o prepoznih plačilih oprlo le na izpoved tožnika, ki ni ponudil kakšnega drugega relevantnega dokaza o zamudah pri izplačilu plač. Ni res, da bi direktor tožene stranke v izpovedi potrdil, da so bile plače izplačevane z zamudo. Sploh pa je pravočasno plačilo razvidno iz plačnih list. Vsa izplačila so bila izvršena najkasneje 22. v mesecu, s tem da 16. člen pogodbe o zaposlitvi določa, da se plača izplačuje najkasneje do 22. dne v mesecu za pretekli mesec. Ker izredna odpoved ni zakonita, jo je mogoče obravnavati le kot redno odpoved, posledično pa tožnik ni upravičen do odpravnine in odškodnine. Navaja še, da je iz plačilnih list razvidno, da plača tožnika nikoli ni bila nižja od 900,00 EUR neto. Sodišče je navedlo, da četrti odstavek 14. člena pogodbe o zaposlitvi predstavlja le varovalko, da plača ne more biti manjša od 900,00 EUR neto, pri tem pa je spregledalo, kaj vse določa prvi odstavek 14. člena pogodbe, ki se ob tem sklicuje še na splošni akt tožene stranke. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka v zvezi s tem navajala in dokazovala, da tožnik ni dosegel vnaprej določenih rezultatov in da tudi ni izkazoval osebnega angažmaja. V obdobju januar - september 2013 je bil bistveno zmanjšan promet tiska, kar je sodilo v delokrog tožnika. Vztraja, da so bile upoštevaje nedoseganje vnaprej določenih rezultatov ter ob odsotnosti osebnega angažmaja plače izplačane v skladu s prvim odstavkom 14. člena pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa poudarja, da neto zaslužek tožnika nikoli ni bil nižji od 900,00 EUR neto in se je s prehrano in prevozom gibal okoli 1.000,00 EUR in več. Sodišče je tožniku napačno prisodilo tudi plačilo iz naslova letne poslovne uspešnosti. Tožnik je vtoževal 13. plačo. Sodišče ni upoštevalo njene opredelitve v 14. členu pogodbe o zaposlitvi, ki pa se sklicuje tudi na splošni akt tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. da ugodilni del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani (ugodilni) del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ni ugotovilo neobrazloženo uveljavljanih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbi je ugodilo, ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava (določil pogodbe o zaposlitvi in pravilnikov tožene stranke) zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnikova izredna odpoved z dne 24. 10. 2013 nezakonita oziroma, da gre kvečjemu za redno odpoved, ki bi izključevala obveznost plačila odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede samega postopka podaje odpovedi, kot ga določa drugi odstavek 111. člena, pritožbeno sodišče pa tudi sprejema zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je bila izredna odpoved podana na formalno pravilen način. Vztraja pa tožena stranka pri tem, da niso podani odpovedni razlogi. Po 111. členu lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec npr. - vsaj dva meseca ni izplačeval plače oziroma mu je izplačeval bistveno zmanjšano plačo, - dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, - ni zagotavljal enake obravnave v skladu s 6. členom ZDR-1, - ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1. 7. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi odpovedal ravno iz teh razlogov, da mu je tožena stranka vsaj dva meseca izplačevala bistveno zmanjšano plačo, da mu dvakrat zaporedoma oz. v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oz. pogodbeno dogovorjenem roku, ter da mu ni zagotavljala enake obravnave in varstva osebnosti oziroma dostojanstva. Ni pomembno, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo utemeljenosti slednjega odpovednega razloga. Prav tako za presojo zakonitosti izredne odpovedi ni odločilno, ali je bila tožniku izplačevana prenizka plača(1) , saj za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga zadostuje že ugotovitev o prepoznem izplačevanju plač. V zvezi s tem pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje iz izpovedbe direktorja tožene stranke napačno povzelo vsebino zapisnika o zaslišanju direktorja in zaključilo, da naj bi ta potrdil, da je bila plača izplačevana z zamudo. Vseeno pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o prepoznih izplačilih plač. Kot poudarja tudi sama pritožba, so bila nakazila izvedena v skladu z določilom v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa je v 16. členu pogodbe o zaposlitvi določeno, da se plača izplačuje najkasneje do 22. dne v mesecu za pretekli mesec. Ker se mora po 134. členu ZDR-1 plača izplačati najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, je navedeni pogodbeno dogovorjeni rok nezakonit. Posledično so bila izplačila, ki so sicer upoštevala ta pogodbeni rok, prepozna. Podatki plačilnih list, na katere se sklicuje pritožba, tako vendarle dokazujejo nedopustne zamude z izplačili plač oziroma utemeljenost odpovednega razloga.

8. Sodišču prve stopnje se torej v ponovljenem postopku glede odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka ni potrebno dodatno ukvarjati s presojo zakonitosti izredne odpovedi, torej z vprašanjem temelja teh dveh terjatev, ampak le z njuno višino (pri čemer naj sodišče prve stopnje poskrbi tudi za določno opredelitev datuma, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti). To je povezano z vprašanjem, kolikšna je bila ali bi morala biti tožnikova plača, kar pa ni pomembno le za odmero odškodnine in odpravnine, ampak tudi za pravilno odločitev o zahtevku iz naslova razlike v plači, ki se nanaša na obdobje od junija 2009 do oktobra 2013. 9. V 14. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno: „Osnovna plača delavca se določi upoštevaje delovni čas, dogovorjen s to pogodbo in zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi in ob doseganju vnaprej določenih delovnih rezultatih, znaša na dan sklenitve te pogodbe neto 800.- EUR + prehrana in prevoz in ostalimi dodatki ter se lahko poveča na osnovi osebnega angažiranja - glej Splošni akt nagrajevanja družbe (1. odstavek); Delavcu pripada v primeru pozitivnih rezultatov družbe 13. OD - pogoji in izplačilo glej Splošni akt nagrajevanja družbe (2. odstavek); Osnovna plača delavca se usklajuje v skladu s spremembami izhodiščne plače/najnižje osnovne plače na podlagi določb Kolektivne pogodbe ali zakonskih predpisov, ki urejajo področje plač (3. odstavek). Dejanska mesečna plača delavca ne more biti manjša od neto 900,00 EUR, vključno s prehrano in prevozom, razen v primeru bolniškega dopusta ali dopusta (4. odstavek). Del plače na podlagi delovne uspešnosti delavca se določa v skladu z določbami splošnega akta, podjetniške KP (5. odstavek).

10. Sodišče prve stopnje se je glede višine tožnikove plače napačno postavilo na stališče, da je bila osnovna plača določena zgolj na način 800,00 EUR neto, saj je iz 14. člena pogodbe o zaposlitvi razviden precej bolj kompleksen način določitve plače, na kar utemeljeno opozarja pritožba, ko izpostavlja vprašanja doseganja vnaprej določenih rezultatov dela, osebnega angažmaja delavca, delovno uspešnost delavca, in sicer vse v povezavi z določili pravilnikov tožene stranke. Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, je preuranjeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo razlik v plači za določene mesece v času od junija 2009 do septembra 2013 v skupni, pri čemer je bila ugodilna odločitev očitno sprejeta na način, da se tožniku priznajo vtoževane razlike v plači, ki predstavljajo razliko med zneski neto plač, kot so razvidni iz plačilnih list, in 800,00 EUR. Za priznanje teh razlik v plači ne zadostuje del obrazložitve sodbe, ki se sklicuje na poslovni uspeh tožene stranke, da je iz izpiska AJPES-a razvidno, da je imela tožena stranka v letih 2009, 2010, 2011 in 2012 dobiček. Kot se utemeljeno zavzema pritožba, je treba pri razlagi 1. odstavka 14. člena upoštevati tudi vsebino 4. in 5. odstavka 14. člena pogodbe o zaposlitvi. Kot je nenazadnje samo navedlo sodišče prve stopnje, naj bi bilo 4. odstavek 14. člena razumeti kot varovalko, ki delavcu zagotavlja, da dejanska plača mesečno ne more biti nižja od 900,00 EUR neto. V ponovljenem postopku mora torej ugotoviti, koliko sploh naj bi znašala tožnikova plača v spornem obdobju, da bo lahko odločilo o vtoževanih razlikah v plači. 11. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o IV. točki zahtevka iz naslova poslovne uspešnosti oziroma 13. plače očitno zgolj sledilo tožnikovemu zahtevku na izplačilo ene plače v višini 800,00 EUR neto za leta 2009, 2010, 2011 in 2012, s tem da sodba posebne obrazložitve tega dela odločitve niti ne vsebuje, razen če se prej omenjeno ugotovljeno doseganje dobička po podatkih AJPES-a nanaša tudi na to terjatev, kar pa prav tako ne zadostuje.

12. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva zgoraj povzeti drugi odstavek 14. člena pogodbe o zaposlitvi, ki odkazuje na Splošni akt nagrajevanja družbe. Kot poudarja pritožba, je to Pravilnik tožene stranke o nagrajevanju, rubrika „Letno nagrajevanje – 13. OD“. S tem da mora sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem delom odločitve poskrbeti za točno opredelitev datuma, od katerega tečejo zamudne obresti za terjatev, ki se nanaša na leti 2011 in 2012. 13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje istemu sodniku, saj ni ugotovilo razlogov za vrnitev zadeve drugemu sodniku (355., 356. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva nakazana stališča o uporabi 14. člena pogodbe o zaposlitvi ter pravilnikov tožene stranke, po potrebi dopolni dokazni postopek, čeprav tožena stranka v pritožbi meni, da njen dokazni predlog (izvedenec finančne stroke) morda niti ni potreben. Upoštevati je treba tudi opozorila glede določnega oblikovanja obrestnega dela izreka.

14. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).

(1) To je relevantno le za odločitev o višini odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka, ter v zvezi z odločitvijo o vtoževanih razlikah v plači v času od junija 2009 do septembra 2013.