Jedro

Odsotnost enega od štirih elementov civilnega delikta pomeni neutemeljenost odškodninskega zahtevka. Dokazno breme glede obstoja škode in njene višine je na strani oškodovanca.

Za odgovor na neutemeljenost procesnega očitka v zvezi z odločitvijo v škodo toženca zadostuje napotilo na vsebino 359. člena ZPP in opozorilo, da toženec ni bil edini pritožnik, še več, toženec prvostopenjske odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni izpodbijal, pač pa o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka. Vložitev tožbe zaradi vrnitve posojila ni nedovoljeno razpolaganje, ki naj bi nasprotovalo moralnim pravilom. Za uporabo pravila o prostem preudarku pri določitvi višine škode zakon terja določene pogoje, katerih obstoj mora stranka zatrjevati pravočasno že v postopku na prvi stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev 7.578,03 EUR posojila, ker je presodilo, da je toženec svojo obveznost izpolnil z izročitvijo avtomobila kot nadomestno izpolnitvijo. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo 7.886,97 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi nastala tožencu v času od odvzema avtomobila do njegove vrnitve čez šest mesecev. Presodilo je, da je odškodninska terjatev zastarala, pa tudi, da pri odvzemu avtomobila tožencu ni bilo tožnikovega protipravnega ravnanja, toženec pa tudi ni dokazal višine zatrjevane škode.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka. Pritrdilo je razlogom o zastaranju in o nedokazanosti višine zatrjevane škode. Tožnikovi pritožbi je ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za vrnitev posojila. Ocenilo je, da sporazuma o nadomestni izpolnitvi med strankama ni bilo, saj je toženec odvzem avtomobila prijavil policiji, ki je avto tožniku čez nekaj mesecev odvzela. Zato poplačila z nadomestno izpolnitvijo ni bilo in mora toženec tožniku posojeni denar vrniti.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in odločitev na način iz 379. in 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uvodoma pojasnjuje, da ne izpodbija dejanskega stanja, saj to ni revizijski razlog, vendar se v določenem obsegu mora nanj sklicevati zaradi boljše preglednosti revizijskih razlogov. Nato toženec na 12 straneh obširno utemeljuje procesne očitke enkrat prvostopenjskemu, drugič drugostopenjskemu sodišču, ker naj bi glede na njune razloge in dokazno oceno večkrat prišlo do kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakaj naj bi do te kršitve prišlo v prvostopenjski sodbi, toženec utemeljuje s ponavljanjem svojih pritožbenih navedb, kaj je kdo trdil, izpovedal ali spreminjal trditve v zvezi z vprašanjem obstoja posojilnega razmerja, kaj in s kakšnim namenom je toženec sam navajal v zvezi s samo poslovnim razmerjem med strankama oziroma njunima družbama. Pritožbenemu sodišču očita, da je le pavšalno pritrdilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča in se do pritožbenih ugovorov glede obstoja posojilnega razmerja in izročitve denarja ni opredelilo, zaradi česar je tudi samo zagrešilo enako procesno kršitev. Zaradi neupoštevanja pritožbenih navedb o poslovnem odnosu, ki da ni predmet te pravde, je zagrešilo tudi bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odgovor na pritožbena opozorila na razhajanja v izjavah prič o izročitvi denarja je bil samo, da je prvostopenjsko sodišče prišlo do takega zaključka na podlagi številnih drugih dokazov, vendar pri tem ni pojasnilo, kateri so ti drugi dokazi. Pri ustno sklenjeni pogodbi je treba posebno pozornost posvetiti pravilni dokazni oceni o izpovedih strank. Zagrešene procesne kršitve kažejo na napačno dokazno oceno toženčeve izpovedi in izostanek dokazne ocene tožnikove izpovedi, kar je povzročilo napačno uporabo materialnega prava. To je zmotno uporabljeno tudi zato, ker ne vsebuje dokazne ocene o višini izročenega denarja. V nadaljevanju toženec pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da dogovora o nadomestni izpolnitvi ni bilo, s čemer naj bi pritožbeno sodišče sledilo ugovorom toženca. Tudi ti razlogi bi morali opozoriti na vprašljivo verodostojnost tožnika. Toženec pa v reviziji še uveljavlja, da je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo na podlagi njegovih navedb o nadomestni izpolnitvi in v njegovo škodo, zaradi česar je zagrešilo procesno kršitev iz 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. V zvezi z odločitvijo o vrnitvi posojila toženec predvsem opozarja, da je vložitev tožbe nedovoljeno razpolaganje v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP, ki pomeni zlorabo procesnih pravic, na kar je opozarjal že v odgovoru na tožbo. Tožnik je tožbo s trditvami o izmišljenem posojilu vložil samo zato, da bi se izognil plačilu škode, ki jo je povzročil na toženčevem vozilu, toženec pa je odškodninski zahtevek priglasil že v kazenskem postopku. Ob spremembi prvostopenjske sodbe je pritožbeno sodišče ta ugovor prezrlo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju toženec izpodbija še odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku ter vztraja pri stališču, da je treba upoštevati daljši zastaralni rok, ker je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem. V kazenskem postopku ni prišlo do meritorne odločitve (zavrnilna sodba zaradi umika obtožnega predloga za kaznivo dejanje izsiljevanja), zato bi moralo obstoj kaznivega dejanja ugotavljati sodišče v pravdi. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je bil avto izročen kot nadomestna izpolnitev in zato ni ugotovilo elementov kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče pa je presodilo, da takega dogovora ni bilo. S tem je ostalo nerešeno vprašanje obstoja kaznivega dejanja in dolžine zastaralnega roka. Ker o tem v pritožbeni sodbi ni razlogov, je ponovno prišlo do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec graja razloge prvostopenjskega sodišča, da s sodno odločbo ugotovljeno motenje posesti ne pomeni protipravnosti tožnikovega ravnanja. Glede same višine odškodninskega zahtevka toženec opozarja na izkazanost s predloženo cenitvijo. Iz odgovora na nasprotno tožbo ni mogoče sklepati, da je tožnik utemeljeno ugovarjal višini škode. Tudi če je njegove navedbe šteti za ugovor, je ta samo pavšalen, saj ni pojasnjeno, v čem se ne strinja z višino. Sicer pa toženec opozarja na določbo 216. člena ZPP. Iz podatkov spisa povzema dejstva o starosti vozila in meni, da bi bilo ponovno ugotavljanje škode z izvedencem nemogoče. V zvezi s tem opozarja še na nesorazmerno dolgo trajanje sodnega postopka. V zaključku revizije zatrjuje, da ga je sodišče z nedopustno napačno dokazno oceno njegove izpovedi postavilo v neenakopraven položaj ter tako kršilo njegovo ustavno pravico do enakosti in do poštenega in pravičnega sojenja.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. V obeh sodbah ugotovljena dejstva, da je tožnik tožencu osebno kot fizični osebi izročil 18.000 DEM posojila, ki se ga je toženec zavezal vrniti do konca leta 1999, vendar tega ni storil, so tudi po presoji revizijskega sodišča narekovala uporabo prvega odstavka 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) in ugoditev tožbenemu zahtevku. Na ta dejstva so v sedanji fazi postopka vezani revizijsko sodišče in stranke. Toženec sam pojasnjuje, da mu je znana prepoved uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče opozarja, da navedena prepoved ne zajema samo odkritega izpodbijanja dejanskega stanja temveč tudi prikrito izpodbijanje, torej tako, ki se uveljavlja v okviru sicer dovoljenih revizijskih razlogov, tako procesnih kršitev kot zmotne uporabe materialnega prava. Zato je v 3. točki te odločbe natančneje povzelo obširne toženčeve revizijske trditve o uveljavljanih procesnih kršitvah. Iz večine njih izhaja prikrito, včasih pa tudi odkrito izpodbijanje dejanskega stanja. Vprašanja o neverodostojnosti izpovedi prič in strank, razhajanj med posameznimi izjavami iste ali različnih oseb, spreminja trditev strank itd. so vprašanja dokazne ocene, katera dejstva se štejejo za dokazana. Zato so pridržana le za prvostopenjski in pritožbeni postopek ter ne morejo biti predmet izpodbijanja v revizijskem postopku.

7. Glede na to revizijsko sodišče odgovarja le na nekatere uveljavljane procesne kršitve. Če se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, so njegovi razlogi lahko kratki, saj ni dolžno ponoviti vseh razlogov prvostopenjskega sodišča. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP zadostuje, da odgovori le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. To je v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče tudi storilo. Njegovi razlogi, da se s pritožbenimi trditvami o poslovnem razmerju med družbama obeh strank ni ukvarjalo, ker to ni predmet spora, so materialnopravne narave in ne pomenijo pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne onemogočanja obravnavanja pred sodiščem v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Procesne kršitve ne pomenijo niti razlogi pritožbenega sodišča, da je izročitev denarja dokazana „s številnimi drugimi dokazi“. Kateri so ti drugi dokazi, je razvidno iz prvostopenjske sodbe. Tudi revizijsko opozorilo na potrebno posebej skrbno dokazno oceno pri ustno sklenjenih pogodbah kaže na izpodbijanje dejanskega stanja. V nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe so očitki o izostanku ocene tožnikove izpovedi. Tudi o sami višini posojenega denarja ima prvostopenjska sodba razloge, ki temeljijo prav na oceni tožnikove izpovedi (razlogi na začetku pete strani prvostopenjske sodbe).

8. Za odgovor na neutemeljenost procesnega očitka v zvezi z odločitvijo v škodo toženca zadostuje napotilo na vsebino 359. člena ZPP in opozorilo, da toženec ni bil edini pritožnik, še več, toženec prvostopenjske odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni izpodbijal, pač pa o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka. Neutemeljen je procesni očitek kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vložitev tožbe zaradi vrnitve posojila ni nedovoljeno razpolaganje, ki naj bi nasprotovalo moralnim pravilom v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP. Posojilo ni bilo izmišljeno, saj je v tem postopku dokazano. Toženec v kazenskem postopku ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka, temveč je pred preiskovalnim sodnikom izjavil samo, da si pridržuje pravico za uveljavljanje morebitnega premoženjskopravnega zahtevka, kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, zlasti pa takrat ni navedel nobenega zneska. Tožnik ob vložitvi tožbe v letu 2001 ni mogel vedeti, da bo toženec vložil odškodninsko tožbo. Toženec je to storil šele 6 let kasneje z vložitvijo nasprotne tožbe. Zato je imel le on možnost prilagajati višino svojega zahtevka s tožnikovim in ne obratno, kot skuša prikazati v reviziji.

9. Prvostopenjsko sodišče je toženčev nasprotni odškodninski zahtevek zavrnilo iz več razlogov. Pritožbeno sodišče je pritrdilo dvema: da je odškodninski zahtevek zastaral in da tudi ni dokazana višina škode. Če sodišče za svojo odločitev navede več razlogov, za presojo utemeljenosti pravnega sredstva proti tej odločitvi zadostuje že pravilnost enega od njih. V takem primeru morebitna procesna ali materialnopravna nepravilnost drugega razloga ni odločilna. Po presoji revizijskega sodišča so pravilni že razlogi o nedokazanosti škode oziroma njene višine. Zato se ni ukvarjalo še z vprašanjem, ali bi pritožbeno sodišče ob spremembi dela prvostopenjske sodbe moralo kljub obstoju zavrnilne kazenske sodbe ugotavljati, ali je do škode prišlo zaradi zatrjevanega kaznivega dejanja izsiljevanja. Tako kot sodišči prve in druge stopnje tudi revizijsko sodišče tožnikove navedbe v odgovoru na nasprotno tožbo razume kot ugovor upoštevanju pred pravdo pridobljene cenitve. Posebnega utemeljevanja tak ugovor ne potrebuje, saj izvedenca ali cenilca izbere le ena stranka brez sodelovanja druge, izvedenec dela po njenem naročilu in od nje prejme tudi plačilo. Zato je ustaljeno stališče sodne prakse, da se v primeru ugovora nasprotne stranke tako mnenje ali cenitev ne upoštevata kot dokaz. Razlogi obeh sodišč za neupoštevanje cenitve so torej pravilni. Toženčev revizijski ugovor, da bi morali sodišči upoštevati pravilo iz 216. člena ZPP in o višini škode odločiti po prostem preudarku, je nov. Za uporabo navedenega pravila so predpisani pogoji. Dejstva o njih toženec sicer zatrjuje, vendar prvič šele v reviziji, kar je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP neupoštevno. Kljub temu revizijsko sodišče še dodaja, da je v zvezi z zatrjevanimi nesorazmernimi težavami pri ugotavljanju višine škode neutemeljeno toženčevo sklicevanje na dolžino sodnega postopka, saj je nasprotno tožbo vložil šele 30. 1. 2007, o njej pa je prvostopenjsko sodišče odločilo s sodbo s 6. 7. 2007. 10. Za obstoj civilnega delikta morajo biti kumulativno podani štirje elementi. Odsotnost enega od njih pomeni neutemeljenost odškodninskega zahtevka. Ker je dokazno breme glede obstoja škode in njene višine na strani oškodovanca, sta sodišči z zavrnitvijo toženčevega nasprotnega tožbenega zahtevka oziroma njegove pritožbe pravilno uporabili materialno pravo iz prvega odstavka 154. člena ZOR.

11. Toženec je kršitev več svojih z Ustavo RS varovanih človekovih pravic uveljavljal s sklicevanjem na svoje revizijske razloge. Ker ti niso utemeljeni, do zatrjevane kršitve toženčevih človekovih pravic ni prišlo.

12. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.