Jedro

Pritožbeno sodišče se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da v Republiki Sloveniji funkcijo pregona v interesu države opravlja izključno in samo državni tožilec, ki opravlja v javnem interesu kazenski pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zato državno pravobranilstvo nima pristojnosti za zastopanje Republike Slovenije kot subsidiarnega tožilca. V kolikor bi takšna pooblastila imelo, bi le ta bila določena v ZDPra. Iz 1. člena tega zakona izhaja, da je državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodiščem in upravnimi organi. Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Pristojnosti državnega pravobranilstva so določene v 2. poglavju tega zakona. Tako 7. člen ZDPra določa, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Pred upravnimi organi zastopa državno pravobranilstvo subjekte iz prejšnjega odstavka na podlagi pooblastila. Nobenega dvoma torej ni, da interese države državno pravobranilstvo vedno zastopa na podlagi pooblastila. V zvezi s kazenskimi zadevami pa je državno pravobranilstvo (na sedežu - v Ljubljani - drugi odstavek 17. člena ZDPra) pristojno za izvajanje postopka po 32. (XXXII) poglavju ZKP, torej v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost - členi 538 - 546. Tudi po določbah 60. člena ZKP državni organ, ki je oškodovan s kaznivim dejanjem, ne more kot subsidiarni tožilec prevzeti kazenskega pregona, saj funkcijo pregona v interesu države opravlja samo državni tožilec. Prav tako ne more kazenskega pregona v interesu države prevzeti državno pravobranilstvo, ki zastopa državo in njene organe pred sodišči, vendar samo glede premoženjskih vprašanj (7. in 8. člen ZDPra).

Izrek

Pritožba Republike Slovenije, Državnega pravobranilstva, Zunanji oddelek v Murski Soboti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog Republike Slovenije, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v Murski Soboti za vrnitev v prejšnje stanje in nadaljevanje kazenskega pregona z dne 25. 11. 2015, zavrnilo.

2. Proti takemu sklepu se je Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v Murski Soboti (v nadaljevanju državno pravobranilstvo) pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga: - da sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 43392/2010 z dne 4. 12. 2015 spremeni tako, da predlogu Republike Slovenije, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v Murski Soboti, z dne 25. 11. 2015 za vrnitev v prejšnje stanje in nadaljevanje kazenskega pregona po obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti Kt 246/91-36 z dne 4. 4. 2008 ugodi, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi ter Republiki Sloveniji dopusti vlogo subsidiarnega tožilca v obravnavani kazenski zadevi in - podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Državno pravobranilstvo se v uvodu pritožbe sklicuje na dejstvo, da je sodišče prve stopnje z obvestilom z dne 13. 11. 2015, opr. št. I K 43392/2010 Republiko Slovenijo obvestilo, da je Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti umaknilo obtožnico zoper obdolženca B.P., zaradi kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo in v pravnem pouku navedlo, da ima državno pravobranilstvo kot zastopnik Republike Slovenije pravico, da nadaljuje kazenski pregon v roku 8 dni od prejema obvestila, in sicer da skladno z določbami drugega odstavka 61. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in tretjim odstavkom 60. člena ZKP poda prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje ter v njej izjavi, da nadaljuje kazenski pregon tako, da vztraja pri že vloženi obtožnici ali pa vloži novo, ker bo sicer štelo, da pregona ne namerava nadaljevati. Na tej podlagi je Republika Slovenija vložila predlog (prošnjo) z dne 25. 11. 2015 za vrnitev v prejšnje stanje in nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženega, ki pa jo je potem sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

Nadalje državno pravobranilstvo v pritožbi navaja, da so bili zaradi aktivnosti nekdanje Jugoslovanske ljudske armade na območju G.R. v času od 27. 6. 1991 do 3. 7. 1991 neposredno poškodovani ali uničeni tudi posamezni objekti v lasti Republike Slovenije, s katerimi so upravljali različni državni organi (sodišče, objekti carine in mejne milice...) in katere ni bilo mogoče šteti za vojaške objekte. Ta dejstva še dodatno utemeljujejo status Republike Slovenije kot oškodovanke.

Državno pravobranilstvo se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu v tistem delu, ko zatrjuje, da Republika Slovenija oziroma njeni organi, na primer državno pravobranilstvo, ne morejo prevzeti kazenskega pregona kot oškodovanci kot tožilci (subsidiarni tožilec), saj funkcijo pregona storilca kaznivih dejanj v javnem interesu oziroma v interesu države opravlja le državno tožilstvo in ko bi naj državno pravobranilstvo v sodnih postopkih zastopalo zgolj premoženjske interese Republike Slovenije oziroma ima v kazenskem postopku pristojnosti iz 32. poglavja ZKP, nima pa pristojnosti prevzeti kazenskega pregona. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje s takim stališčem Republiko Slovenijo kot oškodovanko postavilo v ustavno nedopusten, diskriminatoren položaj nasproti drugim oškodovancem v kazenskih postopkih. Splošno znano je, kar je večkrat potrdila tako sodna kot tudi ustavno sodna praksa, da država, konkretno Republika Slovenija, lahko deluje v dvojni funkciji. V okviru svojih oblastvenih nalog izvaja javno oblast, lahko pa nastopa tudi kot subjekt zasebno pravnih razmerij. Res je sicer, da Republika Slovenija primarno deluje kot javna oblast in v javnem interesu oziroma zasleduje javne cilje. Istočasno pa lahko opravlja dejanja zasebno pravnega značaja, kjer praviloma zasleduje lasten, zasebni, zlasti premoženjski interes. Kdaj gre za eno od teh funkcij, je odvisno od značilnosti posameznega razmerja in morebitnih izrecnih (pravnih) norm, ki se nanašajo nanjo. Ker pa v obravnavani zadevi ne gre za izvajanje javne oblasti, ampak za nastop kot subjekta zasebno pravnih razmerij, bi Republiki Sloveniji kot oškodovanki morala biti dana pristojnost, da sama prevzame kazenski pregon tako, kot ga lahko prevzamejo vsi drugi oškodovanci. V tem postopku pa jo zastopa državno pravobranilstvo, ki skladno s 1. in 7. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra) zastopa Republiko Slovenijo in druge subjekte, ki jih določa zakon pred sodišči in drugimi organi. Državno pravobranilstvo torej v tem smislu nastopa kot zastopnik Republike Slovenije, ne pa kot samostojen državni organ. Pri tem je treba opozoriti še na napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na 18. člen ZDPra, s katerim je hotelo utesniti funkcijo državnega pravobranilstva zgolj na zastopanje premoženjskih interesov in naloge iz 32. poglavja ZKP, saj ta člen (18. člen ZDPra) opredeljuje le njegovo pristojnost na sedežu v Ljubljani, ne pa splošnih pristojnosti tega organa.

Pritožnica v pritožbi še opozarja na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 287/2001, s katerim je bila, sicer družbenemu pravobranilcu samoupravljanja dana procesna legitimacija, da v kazenskem postopku, potem ko je okrožno državno tožilstvo s sklepom zavrglo njegovo ovadbo, v funkciji oškodovanca sodeluje kot tožilec. Čeprav v tem primeru ni šlo za enako dejansko stanje in enako pravno situacijo, kot v obravnavani kazenski zadevi, pa navedeni judikat vseeno negira stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da v primeru, ko je oškodovanka Republika Slovenija, kazensko obtožbo lahko zastopa izključno le državno tožilstvo oziroma da kazenskega pregona v imenu Republike Slovenije ne more prevzeti noben drug državni organ.

Državno pravobranilstvo še opozarja na ustavno procesna jamstva, ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 22. členu. Ta določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilcih javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Zatrjuje še, da je državno tožilstvo edini organ, ki lahko izvaja kazenski pregon v imenu Republike Slovenije, vendar to velja le v delu, ki pomeni vložitev obtožnega akta ali predloga za uvedbo sodne kazenske preiskave v predhodnem kazenskem postopku. Državni tožilec je v tem smislu res edini organ, a kot takšen je izključno pristojen le za uresničevanje javnega interesa, ki ga izražajo Kazenski zakonik, ZKP in Zakon o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1). Kot pa je bilo že omenjeno, to nikakor ne izključuje pravice oškodovanke Republike Slovenije, da vstopi v položaj subsidiarnega tožilca. Res je po vsebini to morebiti neobičajno, a je pravno popolnoma dopustno in nobena določba ZKP tega ne izključuje. Namreč nikjer ni mogoče zaslediti kakršnekoli določbe, ki bi, skladno z definicijo oškodovanca iz 144. člena ZKP, Republiko Slovenijo (kot oškodovanko) v tem pogledu postavljala v drugačen položaj kot kateregakoli drugega oškodovanca, na primer fizično osebo.

5. Iz odgovora zagovornika obdolženega B.P. na pritožbo državnega pravobranilstva pa izhajajo naslednja zatrjevanja: - da Republika Slovenija preko državnega pravobranilstva ni subjekt iz člena 61 ZKP in torej ne more nadaljevati kazenskega pregona. Naslovno sodišče je obvestilo „oškodovanko“ zaradi političnih pritiskov, ki so se izkazovali na vseh nivojih. Noben člen v ZKP, niti v Kazenskem zakoniku ne napotuje državo kot tako, da kot oškodovanka nadaljuje kazenski proces v zadevi, kjer je obtožbo zastopal državni tožilec. Državni tožilec je izključni in pooblaščeni organ prav s strani države, da preganja kazniva dejanja in če ni elementov kaznivega dejanja ali ni dokazov, lahko tudi obtožnico umakne, - da je zakonodajalec v ZKP točno definiral položaj oškodovanca in pa seveda dominantno vlogo državnega tožilca v postopkih, v katerih se obravnava splošen interes države Slovenije. V konkretnem primeru je to zelo jasno in nedvoumno, da država Slovenija nima pravice nastopati kot oškodovanka v kazenskem postopku, kjer je tožilec umaknil obtožbo, - sklicevanje oškodovanke, češ da ji je v tem postopku nekako bila priznana vloga stranke po sklepu Kpr 189/91 z dne 17. 12. 2001, ji ne more dati vloge oškodovanke v smislu člena 61 ZKP. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 287/2001 pa se sploh ne more nanašati na pravico državnega pravobranilstva, da nadaljuje kazenski pregon v imenu države Slovenije, - da tudi za obtoženca velja člen 14 Ustave, ki govori o enakosti pred zakonom, nadalje člen 22, ki govori o enakem varstvu pravic, člen 23, ki govori o pravici do sodnega varstva, člen 25, ki govori o pravici do pravnega sredstva in člen 28, ki govori o načelu zakonitosti v kazenskem pravu in pa ter zlasti člen 125 Ustave, ki govori, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni.

6. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da v Republiki Sloveniji funkcijo pregona v interesu države opravlja izključno in samo državni tožilec, ki opravlja v javnem interesu kazenski pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zato državno pravobranilstvo nima pristojnosti za zastopanje Republike Slovenije kot subsidiarnega tožilca. V kolikor bi takšna pooblastila imelo, bi le ta bila določena v ZDPra. Iz 1. člena tega zakona izhaja, da je državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodiščem in upravnimi organi. Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Pristojnosti državnega pravobranilstva so določene v 2. poglavju tega zakona. Tako 7. člen ZDPra določa, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Pred upravnimi organi zastopa državno pravobranilstvo subjekte iz prejšnjega odstavka na podlagi pooblastila. Nobenega dvoma torej ni, da interese države državno pravobranilstvo vedno zastopa na podlagi pooblastila. V zvezi s kazenskimi zadevami pa je državno pravobranilstvo (na sedežu - v Ljubljani - drugi odstavek 17. člena ZDPra) pristojno za izvajanje postopka po 32. (XXXII) poglavju ZKP, torej v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost - členi 538 - 546. Tudi po določbah 60. člena ZKP državni organ, ki je oškodovan s kaznivim dejanjem, ne more kot subsidiarni tožilec prevzeti kazenskega pregona, saj funkcijo pregona v interesu države opravlja samo državni tožilec. Prav tako ne more kazenskega pregona v interesu države prevzeti državno pravobranilstvo, ki zastopa državo in njene organe pred sodišči, vendar samo glede premoženjskih vprašanj (7. in 8. člen ZDPra1).

Tako sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu kot pritožnica v pritožbi ugotavljata, da o vprašanju ali lahko državno pravobranilstvo nastopa kot oškodovanec kot tožilec in zastopa državo v primeru odstopa od pregona državnega tožilca, ni izrecne sodne prakse. Pritožbeno sodišče se s tem strinja in poudarja, da sodne prakse v tej smeri preprosto ni zato, ker te pravice oziroma tega pooblastila, država oziroma državno pravobranilstvo, preprosto nima. Zato je obravnavani postopek precedens v slovenski sodni kazensko pravni praksi, ki je nastal v posledici „previdnosti sodišča prve stopnje“, ki je takšno obvestilo poslalo državnemu pravobranilstvu, čeprav, kot je bilo že obrazloženo, država ne more nastopati kot oškodovanec kot tožilec v primeru, ko državno tožilstvo odstopi od pregona. V kolikor bi država, državno pravobranilstvo pa kot njena pooblaščenka, takšna pooblastila imela, bi to določal že ZKP. Iz določb ZKP pa izhaja ravno nasprotno, kar je že opisano zgoraj.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami državnega pravobranilstva, da je Republika Slovenija kot pravna oseba nosilka ustavnopravnih jamstev iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter da so ji zato zagotovljena tudi procesna jamstva ustavnopravne narave iz 22. člena Ustave, ki ga pritožba v nadaljevanju citira. Ne more pa se strinjati s tezo, da so bila procesna jamstva Republiki Sloveniji s tem, ko je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom predlog za vrnitev v prejšnje stanje in nadaljevanje kazenskega pregona, ki ga je vložila preko državnega pravobranilstva z dne 25. 11. 2015 zavrnilo, kršena.

Načelo enakega varstva pravic (22. člen) pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Splošna enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika, kar v postopku pred sodišči pomeni, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve2. Ustavna pravica iz 22. člena zagotavlja, da sodišče ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v določeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih3. Ustavno načelo enakega varstva pravic ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ga pa zavezuje, da mora enaka razmerja urejati enako. Zakonodajalčevo razlikovanje je v nasprotju z načelom enakosti, kadar je samovoljno, torej takšno, za katerega ni stvarnega razloga. Če pa ima zakonodajalec za razlikovanje stvaren temelj, mu ni mogoče očitati, da je ravnal arbitrarno. Načelo enakosti zahteva tudi od sodišča, da v enakih pravnih položajih odloča enako in v različnih različno4. Tako mora na primer v pravdnem postopku imeti vsaka stranka možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica. Zahteva „enakosti orožij“, to je takšna ureditev in vodenje (pravdnega) postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen) in s tem do poštenega sojenja5. 8. V zvezi z določbo 22. člena Ustave in komentarjem k tej določbi je torej moč zaključiti, da država, ki jo zastopa državno pravobranilstvo, v primeru, ko v kazenskem postopku državni tožilec umakne obtožbo, v nobenem primeru ne more nadaljevati kazenskega postopka zoper obdolženca kot oškodovanka kot tožilka, sodišče prve stopnje zato z izdajo zavrnilnega sklepa ni kršilo ustavne pravice enakosti pred zakonom. Zato država lahko kot stranka v kazenskem postopku nastopa le v postopkih (XXXII. poglavje) za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost. Le v teh postopkih mora tisti, ki misli, da mu mora država povrniti škodo ali ga rehabilitirati ali ob uveljavljanju drugih pravic, preden vloži pri sodišču tožbo za povrnitev škode, s svojo zahtevo obrniti na državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. V teh postopkih pa so državi zagotovljene vse pravice iz 22. člena Ustave. Ker pa zakonodajalec, kot je bilo že obrazloženo, z zakonom ni določil, da sme država oziroma državno pravobranilstvo nadaljevati kazenski pregon zoper obdolženega, kadar državno tožilstvo umakne obtožbo zoper njega, pa ne moremo govoriti o kršitvi 22. člena Ustave, torej kršitvi enakega varstva pravic. Kot je bilo že obrazloženo, je edino državno tožilstvo tisto, ki v imenu države preganja storilce kaznivih dejanj, prav tako pa tudi ZDPra takih pooblastil državnemu tožilstvu ne daje.

9. Državno pravobranilstvo v pritožbi še navaja, da čeprav se to neposredno ne nanaša na vlogo Republike Slovenije pri prevzemu kazenskega pregona v obravnavani kazenski zadevi, da je sporno tudi stališče sodišča prve stopnje, da kot subsidiarni tožilci ne morejo nastopati niti osebe, ki so v obtožbi navedene kot lastniki objektov, ki so bili poškodovani ali uničeni s predmetnim kaznivim dejanjem, niti svojci obeh civilnih žrtev. V tej zvezi v pritožbi opozarja, da ni nujno, da je bila z Zakonom o delnem povračilu škode, povzročene z vojaško agresijo na Republiko Slovenijo v letu 1991, škoda oškodovancem v celoti povrnjena, na kar nakazuje že sam naslov zakona. Zato meni, da bi sodišče moralo to dejstvo vsekakor predhodno preveriti.

Takšne pritožbene navedbe državnega pravobranilstva presegajo meje odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, saj je odločalo le o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in v nadaljevanju kazenskega pregona zoper obdolženega. Res je, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (9. točka) tudi o tem vprašanju zavzelo stališče. Vendar pa se pritožbeno sodišče o tem ne bo izreklo prav iz zgoraj navedenega razloga.

10. Glede na to, da je torej izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba državnega pravobranilstva pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Primerjaj: mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, točka 5 na strani 140 2 Glej Komentar Ustave Republike Slovenije (uredil Lovro Šturm), Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije 2002, točka 9, stran 241 3 istotam, točka 10 4 istotam, točka 11 5 istotam, točka 7, stran 240