Jedro

Sodno varstvo posesti ne daje upravičenja zahtevati nečesa, česar posestnik pred motenjem oziroma odvzemom posesti ni imel, četudi vrnitev iz posesti odvzetega objektivno ni več mogoča (denimo zato, ker je premet razpadel in ga ni več mogoče vzpostaviti).

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijani sklep razveljavi:

-v I. točki izreka, kolikor se nanaša na izročitev v posest in nadaljnjo rabo ročne kosilnice, štirih zimskih gum s platišči, enega kolesa za odrasle, dveh malih otroških koles in dveh električnih skirojev, in

-glede odločitve o pravdnih stroških

ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nerazveljavljenem delu potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali: (i) naj toženka na določeno parcelo ponovno postavi aluminijasti garažni objekt določenih dimenzij in vanj ponovno namesti predmete, ki so bili v njem shranjeni pred 9. 8. 2024, in sicer ročno kosilnico, 4 zimske gume s platišči, 3 otroška mala kolesa, 3 otroška srednje velika kolesa, dvoje koles za odrasle, dva električna skiroja, 4 navadne otroške skiroje, dvoje rolk, lesene sani, 3 plastične sani, 2 otroška avtosedeža, 2 otroška vozička, prenosljivo otroško posteljico, obutev in različne zdravilne pripomočke (vložke) ter objekt skupaj z opisanimi predmeti izroči v nemoteno posest in nadaljnjo uporabo tožeči stranki (I. 1. točka izreka); (ii) naj se toženki v prihodnje prepove, da z odstranitvijo v I. 1. točki izreka opisanega aluminijastega garažnega objekta, z nameščanjem ključavnice nanj, z vstopanjem vanj, z odstranjevanjem v njem shranjenih predmetov ali s podobnimi posegi moti, omejuje ali odvzema posest in uporabo v I. 1. točki izreka navedenega aluminijastega garažnega objekta (I. 2. točka izreka); (iii) naj jim toženka povrne njihove stroške pravdnega postopka (I. 3. točka izreka). Odločilo je še, da morajo tožniki povrniti pravdne stroške toženke, o njihovi višini pa bo odločilo po pravnomočnosti (II. točka izreka). Odločitev prvostopenjskega sodišča o glavni stvari temelji na štirih nosilnih razlogih. Prvi je, da vzpostavitev prejšnjega stanja s ponovno postavitvijo istega objekta ni mogoča, nadomestitev objekta s postavitvijo drugega pa vsebinsko gledano pomeni odškodnino, o kateri sodišče v motenjski pravdi ne more odločati. Iz smiselno enakega razloga je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev posesti stvari, ki so bile domnevno shranjene v garaži, in so uničene. Za predmete, ki jih je toženka pustila ležati na tožnikom dostopnem mestu, kjer je bila prej garaža, je sodišče ocenilo, da njihova posest ni motena. Za preostale predmete, za katere so tožniki trdili, da jih je toženka odtujila, pa je štelo, da je tožba prepozno vložena (to so ročna kosilnica, štiri zimske gume s platišči, eno kolo za odrasle, dve mali otroški kolesi in dva električna skiroja).

2.Zoper sklep se pritožujejo tožniki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagajo njegovo spremembo z ugoditvijo zahtevku, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Da je objekt ob samovoljnem odstranjevanju razpadel, naj toženka ne bi dokazala, temveč le zatrjevala. Tožniki naj bi trdili, da jim usoda odstranjenega objekta ni znana in da ne vidijo razloga, zakaj ga toženka ne bi znova postavila tja, kjer je kljub starosti služil svojemu namenu, in še, da ga lahko toženka nadomesti z novim - enakovrednim. Narobe naj bi prvostopenjsko sodišče štelo, da so tožniki priznali razpad objekta zaradi starosti; če je razpadel, je razpadel zaradi samovoljnega ravnanja toženke, ne zaradi dotrajanosti (kar naj bi potrjevale tudi fotografije). Tožniki se ne strinjajo s po njihovo neživljenjskim pravnim stališčem, da v motenjskem sporu ni mogoča vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja s postavitvijo enakovrednega objekta. Sklicujejo se na tri odločitve višjih sodišč, v katerih naj bi sodišče naložilo povrnitev enakovrednih predmetov. Stališče sodišča v obravnavani zadevi naj bi bilo pomenilo neučinkovitost sodnega varstva, brž ko je vsaj del odstranjenega predmeta uničen, odpeljan na smetišče ali ga iz kakršnega koli razloga ni mogoče vrniti v popolnoma identičnem stanju (v danem primeru, ker ne bi bil sestavljen iz identičnih, temveč drugih aluminijastih elementov). Tožnikom se zdi pravno napačno tudi sklepanje sodišča, da niso omejeni v posesti predmetov, ki so bili prej shranjeni v garažnem objektu, zato ker so jim ti predmeti še vedno dostopni (toženka jih je pustila na prostem in jih delno zaščitila s ponjavo). Nasprotujejo, slednjič, tudi stališču, da je tožba prepozna, kolikor so tožniki z njo zahtevali vrnitev predmetov, ki so ob tem izginili. Tožba po njihovem v tem delu ni prepozna, saj so po poteku 30-dnevnega roka le podrobneje opredelili (specificirali) predmete, na katere se je nanašal v zakonskem roku vloženi zahtevek.

3.Toženka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da vzpostavitev prejšnjega stanja posesti aluminijastega garažnega objekta ni mogoča, oprlo na toženkino trditev, ki ji tožniki res niso nasprotovali. Natančneje. Toženka je navedla, da je bil garažni objekt dotrajan (posebej, da je bila salonitna streha zaradi starosti preperela) in je ob odstranitvi razpadel, tako da tožbenega zahtevka ni mogoče izpolniti. Tožniki pa so trdili: da pred odstranitvijo objekt, čeprav star, ni bil "v razpadlem stanju"; da ne vedo, kaj je toženka z odstranjeno garažo storila, ali jo lahko vrne ali pa jo je uničila in je ne more vrniti; da dopuščajo možnost, da je objekt razpadel, potem ko ga je toženka samovoljno odstranila, in da zahtevajo vrnitev odstranjenega objekta, če toženka meni, da to ni mogoče, pa naj postavi nov objekt). Tožniki se torej toženkini trditvi, da je objekt ob odstranitvi razpadel in ga torej ni mogoče spet postaviti, niso zoperstavili, tako da bi moralo sodišče z dokazi preverjati njeno resničnost. Niso namreč trdili, da je ponovna postavitev istega objekta mogoča. Pač pa so izrazili svojo nevednost in to, kar je bistveno, izrecno nadgradili s pristankom na resničnost tistega, kar trdi tožnica (dopuščamo možnost, da je objekt razpadel; če

toženka meni, da ponovna postavitev ni mogoča, naj postavi nov objekt). Procesna pravila o bremenu zatrjevanja in dokazovanja zato niso bila kršena, ko je sodišče nezmožnost ponovne postavitve istega objekta oprlo na dejstvo, ki ga je skladno z 214. členom Zakona o pravdnem postopku1 štelo za resničnega. In tudi ne, ko je to ugotovitev okrepilo še z dvema med strankama prav tako nespornima ugotovitvama: da je aluminijast garažni objekt star, postavljen med letoma 1995 in 1998, in da je bila njegova iz salonitnih plošč narejena streha zaradi starosti preperela.

6.Osrednja srž pritožbe je polemika s stališčem, da v posestni pravdi ni mogoče zahtevati izročitve posesti predmeta, ki ni identičen odvzetemu, temveč je njegov enakovredni surogat (nadomestek). Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti, ki je provizorično in ga nudi sodišče neodvisno od tega, ali ima posameznikova posest kritje v pravici do posesti (lahko ga torej nudi tudi nelastniku zoper lastnika), je omejeno. V njem, kot izrecno določa zakon, sodišče namreč ne razpravlja o pravici do posesti niti ne o odškodnini (čemur je zahteva za nadomestitev z novim/drugim predmetom posesti najbližje) (426. člen ZPP). Tega naj bo postopek razbremenjen, ker je njegov cilj s hitro reakcijo odstraniti samovoljen poseg in preprečiti njegovo nadaljevanje, dokler se pravi nosilec pravice do posesti ne izčisti v vsebinski (petitorni) pravdi. Kot takšno sodno varstvo posesti ne daje upravičenja zahtevati nečesa, česar posestnik pred motenjem oziroma odvzemom posesti ni imel, četudi vrnitev iz posesti odvzetega objektivno ni več mogoča (denimo zato, ker je predmet razpadel in ga ni več mogoče vzpostaviti). Pri tem ni bistveno, ali je postala vzpostavitev prejšnjega stanja objektivno nemogoča zgolj zaradi samega motilnega ravnanja ali pa je k temu pomembno prispevalo že predhodno slabo stanje predmeta. Vse to seveda ne pomeni, da v pravnem redu sploh ni možnosti za sodno varstvo zoper tovrstne posege: je, le da to ni provizoričen posestni spor, pač pa druga, praviloma odškodninska ali petitorna pravda.

7.Takšno je tudi stališče teorije, na katero se je sklicalo že sodišče prve stopnje,2 in pretežna sodna praksa.3 Trije v pritožbi povzeti judikati tega ne ovržejo. Če bi starejši izmed njih nemara lahko kazal na drugačen pristop,4 za druga to ne velja. Sodišče je namreč tam naložilo vzpostavitev posesti hiše z izročitvijo ključev nove ključavnice (čeprav tožnik teh ni še nikdar imel).5 V drugem primeru je naložilo ponovno posest vrta (ki ga je motilec prekopal, odstranil pridelek in zasejal travo ter z njega odstranil "plastenjak" iz železnih nosilcev ter uv folije), vključno s postavitvijo plastenjaka (v zvezi s čimer se je toženec branil, da je njegova konstrukcija poškodovana, že prej poškodovana folija pa še dodatno raztrgana).6 Ključno je, da je bila v teh primerih zapovedana vzpostavitev istega jedra predmeta posesti: iste hiše in istega vrta. Kar je bilo pri vzpostavitvi posesti novega, je bil drobec oziroma pritiklina, ki nista spremenila bistvene identitete predmeta posesti. Sodišče k presoji, ali gre za drugo stvar ali ne (oziroma, ali je vzpostavitev prejšnjega stanja objektivno mogoča), pristopa s kritičnim vrednotenjem. Zato ne drži pritožbena teza, da se lahko stranka sklicuje na nezmožnost vrnitve v prejšnje stanje, brž ko je "vsaj en del" odstranjenega predmeta uničen, odpeljan na smetišče ali ga iz kakršnih koli drugih razlogov v sferi toženca ni mogoče vrniti v "popolnoma identičnem stanju".

8.Pravno pravilno je tudi razumevanje sodišča prve stopnje, do kod seže posest garaže, kje pa se konča. Ker je toženka po odstranitvi garaže predmete, ki so bili prej shranjeni v njej, pustila dostopne tožencem na istem mestu - le da zdaj zgolj pokrite s ponjavo -, jim dejanske oblasti nad njimi že pojmovno ni ovirala. Kadarkoli so jo lahko zavzeli.

9.V manjšem delu ima pritožba prav. Ne drži namreč, da so tožniki prepozn0 zahtevali vrnitev posesti predmetov, za katere so trdili, da jih je toženka odtujila - to so eno kolo za odrasle, dve mali otroški kolesi, dva električna skiroja, ročna kosilnica in 4 zimske gume s platišči (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tožniki pravilno opozarjajo, da so tožbo vložili v okviru 30-dnevnega roka, pozneje pa so te predmete zgolj podrobneje opredelili. Res so tožniki s spremenjeno tožbo 16. 8. 2024, torej okviru 30-dnevnega roka, zahtevali, naj tožena stranka, med drugim, v objekt namesti "vse predmete, ki so bili v njem shranjeni pred 9. 8. 2024" ter ga skupaj z vsemi "predmeti" izroči v nemoteno posest in nadaljnjo uporabo tožnikom. Tožba je bila glede posestnega varstva "predmetov" nepopolna. Predmet (vsebina) tožbenega zahtevka namreč v tem delu ni bil določno opredeljen. Ni bil opisan tako, da bi sodišče ta del zahtevka, če bi mu ugodilo, lahko prepisalo v izrek odločbe in bi bila taka odločba nato določna in izvršljiva. Sodišče tožnikov ni pozvalo k odpravi te pomanjkljivosti, zaradi katere se (dela) tožbe ne da obravnavati (tak poziv nalaga prvi odstavek 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP). A so pomanjkljost nato odpravili sami - 9. 10. 2024 v pisni vlogi. To njihovo dejanje je skladno s tretjim odstavkom 108. člena ZPP vzpostavilo fikcijo, da je bila njihova spremenjena tožba popolna, odkar je bila vložena, torej od 16. 8. 2024. Sklepanje sodišča, da so bili tožniki s svojo zahtevo za sodno varstvo tega dela posesti prepozni, ker so jo vložili šele 9. 10. 2024, zato ni pravilno. Napačna uporaba citiranih določb 180. in 108. člena ZPP je tako lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, kot smiselno trdi pritožba (prvi odstavek 339. člena ZPP).

10.Glede na to je pritožba, kolikor se nanaša na vrnitev posesti enega kolesa za odrasle, dveh malih otroških koles, dveh električnih skirojev, ročne kosilnice in 4 zimskih gum s platišči, utemeljena. Sodišče prve stopnje, ker je štelo ta del tožbe za prepozen, se ni ukvarjalo z vprašanjem njene utemeljenosti. Ta je odvisna od resničnosti dejstev, ki so med strankama sporna in jih sodišče ni ugotavljalo (med njimi zlasti, ali je toženka te predmete res odtujila in ali so jih tožniki sploh res imeli shranjene v aluminijasti garaži). To prvo odločanje o kompleksu dejstev naj zaradi varovanja pravice strank do pritožbe izvede sodišče prve stopnje. Zato je sodišče sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo (tj. I. točki izreka, kolikor se nanaša na ročno kosilnico, štiri zimske gume s platišči, en0 kolo za odrasle, dveh mali otroški kolesi in dva električna skiroja) in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP) (I. točka izreka). Posledica te razveljavitve je tudi razveljavitev odločitve o stroških. V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje šteti, da so tožniki tožbo v zadevnem delu dopolnili z učinkom od 16. 8. 2024.

11.V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Kot je pojasnjeno v točkah 5 do 8 te obrazložitve, namreč argumenti pritožnikov ne držijo, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere je skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazilo po uradni dolžnosti. Zato je ta del pritožbe zavrnilo in ta del izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP) (II. točka izreka).

12.Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški (III. točka izreka).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl. - v nadaljevanju ZPP.

2N. Betetto v L. Ude, A. Galič (ur.): Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 659.

Začenši s sklepom Vrhovnega sodišča Slovenije II Ips 78/1979 z dne 31. 1. 1980. V novejši sodni praksi višjih sodišč tako denimo VSC sklep I Cp 422/2023 z dne 16. 11. 2023, VSM sklep I Cp 558/2022 z dne 27. 9. 2022, VSL sklep II Cp 252/2016 z dne 23. 3. 2016, 11. točka obrazložitve, VSL sklep I Cp 1820/2012 z dne 11. 7. 2012, VSK sklep I Cp 137/2007 z dne 29. 5. 2007.

Gre za sklep VSL I Cp 587/2009 z dne 6. 5. 2009. Kot izhaja iz obrazložitve, je tam sodišče med drugim toženi stranki naložilo, naj posadi drevesa, kakršna je pred tem posekala. Hkrati pa iz obrazložitve ni videti, da bi se tožena stranka branila z argumentom, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, in da bi sodišče ta argument preizkušalo.

VSC sklep 263/2022 z dne 7. 9. 2022. Ne drži pa, kar pravi pritožba, da je sodišče tu tožeči stranki naložilo vgradnjo nove ključavnice, kajti naložilo je izročitev ključa ključavnice, ki jo je toženka z motilnim ravnanjem zamenjala.

VSL sklep I Cp 1649/2022 z dne 5. 1. 2023.