Jedro

S tožbo izpodbijana odločitev o odobritvi pravnega posla je po pravni naravi konstitutivna odločba, ki se realizira tako, da lahko kupec, ki je stranka odobrenega pravnega posla, vknjiži lastninsko pravico v zemljiški knjigi. Izpodbijana odločba se torej ne izvršuje po določbah ZUP. Ker že glede na navedeno zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoče ugoditi, je sodišče zahtevo tožeče stranke zavrnilo.

Četudi bi tožnik s predlogom uveljavljal izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, torej v smislu, naj sodišče začasno uredi stanje tako, da zadrži učinkovanje izpodbijane prvostopenjske odločbe do pravnomočne odločitve o tožbi, s tem ne bi mogel uspeti. Sporno razmerje se omejuje na pravni učinek, povezan z odobritvijo in s tem veljavnostjo pravnega posla, ki je podlaga za prenos lastninske pravice s prodajalca na kupca, ter neposredno ne učinkuje na posest na zemljišču. Sicer pa kupec na podlagi v upravnem sporu izpodbijane, torej nepravnomočne odločbe, ne more postati lastnik zadevne nepremičnine, saj je za vpis v zemljiško knjigo potrebna predhodna pravnomočnost prvostopenjske odločbe.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je na to sodišče vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo Upravne enote Ilirska Bistrica, št. 330-1020/2015-47 (1309) z dne 8. 6. 2016, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33008-162/2016/2 z dne 20. 1. 2017, ter predlaga odpravo obeh odločb. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je upravni organ v 1. točki izreka odobril zahtevo A.A. za odobritev pravnega posla na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 27. 3. 2015, ki sta jo podala prodajalca in solastnika vsak do 1/2, B.B. in C.C., ter izjave o sprejemu te ponudbe, ki jo je 28. 4. 2015 podal A.A., v delu, ki se nanaša na zemljišče s parc. št. 175/1 k.o. ..., v vrednosti kupnine 465,50 EUR. V 2. točki izreka je zavrnil zahtevo tožnika za odobritev pravnega posla na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene v ... dne 8. 6. 2015, med predhodno navedenima prodajalcema in solastnikoma ter tožnikom kot kupcem, katere predmet je zemljišče s parc. št. 175/1 k.o. ..., v vrednosti kupnine 465,50 EUR. Iz 3. točke izreka izhaja, da stroškov postopka ni bilo, iz 4. točke pa, da je bilo o stroških v zvezi s pritožbo odločeno s posebnim sklepom. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 20. 1. 2017 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo in odločil, da stroške postopka nosita stranki sami.

2. Hkrati s tožbo je tožnik podal predlog, da sodišče, skladno z določbami drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), do izdaje pravnomočne odločbe odloži oziroma zadrži izvršitev izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa in odločbe drugostopenjskega organa. Predlagal je tudi, naj toženki naloži v plačilo stroške tega postopka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Navedeni tožnikov predlog pomeni pomeni zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. V zvezi s tem tožnik navaja, da se na podlagi izdanih odločb A.A. lahko vknjiži kot lastnik nepremičnine s parc. št. 175/1 k.o. ..., ki v naravi obsega 185 m2 kmetijskega zemljišča in 476 m2 gozdnega zemljišča. Na slednjem raste približno 20 hrastovih dreves s premerom 20 - 40 cm v starosti med 30 - 40 let. Ker lastninska pravica omogoča najširše možno uživanje stvari (imeti jo v posesti in z njo razpolagati), je velika verjetnost, da se bo A.A., ko bo postal lastnik, lotil sečnje. S tem bi tožniku, ki prav tako zahteva odobritev pravnega posla za nakup nepremičnine, nastala nepopravljiva oziroma težko popravljiva škoda, saj takšna drevesa rastejo 40 - 50 let, s posekom pa bi bilo zemljišče izropano bistvene substance. Da namerava A.A. takoj, ko bo postal lastnik zemljišča, pričeti s sečnjo, bo lahko kot priča potrdil sovaščan Č.Č., ki mu je znano, da je A.A. posekal že vsa primerna drevesa na sosednjih zemljiščih, katerih lastnik je. Ker je tožnik star več kot 60 let, ni pričakovati, da se bodo drevesa za njegovega življenja ponovno razrasla. Sodišče mora pri odločanju, poleg interesa nasprotne stranke A.A., upoštevati tudi javno korist, ki bi bila prizadeta že s tem, ko bi se A.A. po pridobitvi lastninske pravice lotil sečnje. Pred očmi je treba imeti določbo 67. člena Ustave o ekološki funkciji lastnine, ki bo zaradi realizacije odločb ogrožena; škoda na okolju, ki je tudi z Ustavo (72. člen) varovana dobrina, pa je že v svojem bistvu težko popravljiva. V dokaz teh navedb tožnik predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje Č.Č. ter vse v tožbi predlagane dokaze (to so prvostopenjska in drugostopenjska odločba, tožnikova vloga s priloženimi izjavami prič z dne 30. 3. 2016 o pridelkih v letu 2014, postavitev izvedenca kmetijske stroke, ki naj poda izvid in mnenje o vrednosti, ki jo lahko dejansko dosega kmetijska proizvodnja A.A., članek iz Primorskih novic z dne 7. 8. 2014 o krompirjevi plesni, dopis Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica z dne 9. 3. 2016 o metodologiji izračuna prihodka na kmetiji ter poleg že navedenih še zaslišanja D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I.).

4. Sodišče je tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe s prilogami poslalo toženki, kot strankam z interesom v tem postopku pa tudi A.A. ter B.B. in C.C. 5. Toženka je predložila spise zadeve. Podala je odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri odločitvi in njenih razlogih, razvidnih iz prvo- in drugostopenjske odločbe. Na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila. V danem roku na to zahtevo tudi B.B. ni odgovoril. A.A. in C.C. do dne izdaje tega sklepa nista prevzela poštne pošiljke s tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe oziroma to pri sodišču do tega dne ni izkazano. Kljub temu sodišče, ker mora o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločati hitro, na njun morebitni odgovor ni čakalo. Odločitev, ki jo je sprejelo o zahtevi, namreč ne posega v korist A.A. Prav tako ni razvidno, v čem bi posegala v korist C.C., ki mu je (bila) zagotovljena možnost samostojnih pravnih sredstev zoper izpodbijano odločitev.

6. Sodišče še pojasnjuje, da v primeru, ko je bilo o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi strank odločeno s prvostopenjsko odločbo, drugostopenjska odločba pa vsebuje le odločitev o zavrnitvi pritožbe in akcesorno stroškovno odločitev, takšna drugostopenjska odločba glede na določbe 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni akt, ki bi se sam zase lahko izpodbijal v upravnem sporu. Tožba, kot je obravnavana, se zato po ustaljeni sodni praksi obravnava kot tožba zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi strank/e; pri odločanju o tožbi pa sodišče upošteva oziroma presodi tudi razloge, navedene v drugostopenjski odločbi. V smislu povedanega je obravnavalo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

7. Sodišče je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

8. V skladu z določbo prvega odstavka 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka tega člena pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Glede na zakonsko ureditev in ustaljeno sodno prakso je trditveno in dokazno breme na tožniku, ki predlaga izdajo začasne odredbe. Tožnik mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter izkazati, da je taka konkretno opredeljena škoda zanj težko popravljiva. Glede na naravo in hitrost postopka sodišče v postopku odločanja o začasni odredbi praviloma ne izvaja dokazov, temveč odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

9. Tožnik, kot izhaja iz njegovega predloga, zahteva izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Kadar sodišče odloča o takšni začasni odredbi, je zahtevi mogoče ugoditi, če se nanaša na odložitev izvršitve akta, ki se izpodbija s tožbo in ki se izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar izhaja tudi iz sodne prakse v podobnih primerih (prim. sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 170/2008 z dne 8. 5. 2008, in sklep tega sodišča, št. I U 905/2015 z dne 7. 7. 2015). S tožbo izpodbijana odločitev o odobritvi pravnega posla je po pravni naravi konstitutivna odločba, ki se realizira tako, da lahko kupec, ki je stranka odobrenega pravnega posla, vknjiži lastninsko pravico v zemljiški knjigi. Izpodbijana odločba se torej ne izvršuje po določbah ZUP. Ker že glede na navedeno zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoče ugoditi, je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa.

10. Po navedenem presoja, ali so podani nadaljnji pogoji za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazan nastanek težko popravljive škode in ugotovitev, da izdana začasna odredba ne bi pomenila nesorazmernega posega v javno korist in koristi nasprotnih strank, niti ni potrebna. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da tožnik ni verjetno izkazal nastanka težko popravljive škode. Njegove navedbe o tem so presplošne ter ostajajo na ravni pavšalnega zatrjevanja in hipotetičnih izpeljav. Tožnik ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bo sploh prišlo do poseka dreves, in ne konkretno utemeljil, da bo zato njemu, v njegovi pravno zavarovani sferi, nastala takšna škoda, ki jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe. Tudi s splošnim sklicevanjem na ekološko funkcijo lastnine oziroma sklicevanjem, da posek dreves pomeni nedopustno škodo na okolju, zahteve za izdajo začasne odredbe ni mogoče utemeljiti. Pri tem sodišče poudarja, da se začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 izda zaradi preprečitve konkretne težko popravljive škode, ki bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta nastala tožniku, in ne zaradi varstva splošne javne koristi.

11. Četudi bi tožnik s predlogom uveljavljal izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, torej v smislu, naj sodišče začasno uredi stanje tako, da zadrži učinkovanje izpodbijane prvostopenjske odločbe do pravnomočne odločitve o tožbi, s tem ne bi mogel uspeti. Sporno razmerje se omejuje na pravni učinek, povezan z odobritvijo in s tem veljavnostjo pravnega posla, ki je podlaga za prenos lastninske pravice s prodajalca na kupca, ter neposredno ne učinkuje na posest na zemljišču (prim. sklep Vrhovnega sodišča, št. X Ips 97/2015 z dne 26. 4. 2016). Sicer pa kupec A.A. na podlagi v upravnem sporu izpodbijane, torej nepravnomočne odločbe ne more postati lastnik zadevne nepremičnine, saj je za vpis v zemljiško knjigo potrebna predhodna pravnomočnost prvostopenjske odločbe (glej pogoje za overitev podpisov na listinah, ki so podlaga za vpis lastninske pravice - peti odstavek 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, prvi in drugi odstavek 33. člena ter 38. člen Zakona o zemljiški knjigi in 64. člen Zakona o notariatu). V tem smislu torej tožnika varuje že sam zakon, zato ne bi mogel izkazati potrebe za ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje.

12. Stroški, nastali v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Kdo bo nosil te stroške, bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh v sporu. Zato bo tudi o teh stroških odločeno s končno odločbo.