Jedro

Tako način in sredstva dokazovanja kot tudi dokazna ocena sta v našem pravdnem postopku prosta, kar pomeni, da je mogoče katerokoli dejstvo dokazovati s katerimkoli dokazom. V poslovni praksi pa ima dolžnikovo priznanje dolga nedvomno večjo težo kot dokazovanje njegovega dolga z dokazom o upnikovi nasprotni izpolnitvi (kar je zagotovo posrednejši dokaz od dolžnikovega priznanja). Ni razloga, da temu stališču ne bi sledila tudi sodna praksa.

Stališča v citirani zadevi, da s pripoznavo dolga ne nastane nova, od osnovnega posla neodvisna obveznost in da je mogoče kljub pripoznavi dolga še vedno obravnavati vprašanje dejanskega obstoja terjatve, pa zagotovo ne gre razumeti na način, da dolžnikova jasna in nedvoumna pripoznava dolga nima nobenih učinkov in je za upnikov procesni položaj pravzaprav vseeno, ali je dolžnik terjatev pripoznal ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je plačati toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 664,90 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 26.041,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.057,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek uveljavljala na pravni podlagi neupravičene pridobitve. Zahtevala je vračilo zneska, ki ga je banka z unovčitvijo izvršnice prenesla z njenega transakcijskega računa na transakcijski račun tožene stranke. Tožeča stranka je trdila, da izvršnice ni podpisala njena zakonita zastopnica, zato ni imela pravnih učinkov; in da tudi sicer ni bilo podlage za izvršitev kakršnegakoli plačila toženi stranki. Sodišče prve stopnje njenim trditvam ni sledilo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj svoje terjatve do tožeče stranke, ki je bila z unovčitvijo izvršnice poplačana.

6. Pritožba izpodbija dokazno oceno prvostopnega sodišča. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Po mnenju pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča ni kaj očitati, predvsem pa ne kršitve metodološkega napotila iz 8. člena ZPP. Argumentacija prvostopnega sodišča je jasna, skladna in logična, svoje zaključke je sodišče podprlo z razumljivimi razlogi, ki so sposobni pritožbenega preizkusa in so tudi vsebinsko prepričljivi.

7. Nima prav pritožba, da je sodišče svojo odločitev v pretežni meri oprlo na oceno verodostojnosti zaslišanih prič. To ne drži, saj so vsa za odločitev pomembna dejstva oprta na listinske dokaze (s strani tožeče stranke podpisana in žigosana izvršnica-B6, overjen podpis A. A. na izvršnici-B7, podpisana in žigosana izjava tožeče stranke o obstoju terjatve-B10, dokazilo o delnem plačilu terjatve-B11, pozna zavrnitev računa št. 24/2015-A12). Dokazna ocena izpovedb zaslišanih prič (strank) je v glavnem služila le potrditvi verodostojnosti navedenih listin, ki jim je sodišče prve stopnje upravičeno podelilo zanesljivo dokazno težo. Argumentirano in prepričljivo je obrazložilo, zakaj je izpovedbam zaslišanih na strani tožene stranke (V., B. in Š.) v celoti sledilo in zakaj je izpovedbi A. in M. A. ocenilo kot neverodostojne. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni videti nobene smiselne in logične utemeljitve v trditvah zakonite zastopnice tožeče stranke M. A., da je moža pooblastila za vse posle in vse odločitve v zvezi z rednim poslovanjem družbe, razen za podpis sporne izvršnice. Podpis izvršnice praviloma ne predstavlja kakšnega posebno pomembnega, izjemnega ali celo usodnega dejanja v poslovanju gospodarskega subjekta. Izvršnica je zgolj priznanje obstoječega dolga, njen namen je, da upniku zagotovi enostavnejše poplačilo njegove (obstoječe) terjatve. Tožeča stranka ni pojasnila z nobenim logičnim argumentom, zakaj bi imel njen pooblaščenec polno pooblastilo za vodenje vseh poslov, t.j. za ustvarjanje obveznosti stranke brez omejitev, za plačilo teh obveznosti, ne bi jih pa imel za dejanje razmeroma minornega pomena, kot je podpis izvršnice. Polno pooblastilo za vse posle vključuje tudi dajanje izjav o pripoznanju terjatev, in če kdo, je imel A. A. (po lastnih trditvah) najgloblji vpogled v posle družbe, ki jo je vodil. Nerazumnosti oziroma nerazumljivosti takšnega obsega pooblastila, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, tožeča stranka ni pojasnila. Nasprotno, celoten kontekst njenih trditev v tem postopku je z izkustvenega vidika malo verjeten in že iz tega razloga povsem neprepričljiv. Tako je tudi za dokazano delno plačilo svojega dolga toženi stranki ponudila le neko povsem megleno in nejasno zgodbo, ki je niti ni poskušala dokazati.

8. Sicer pa dejstvo, ali je imel A. A. pooblastilo zakonite zastopnice tožeče stranke za podpis izvršnice, niti ni pomembno. Predmet tega postopka ni vprašanje pravilne izpolnitve oz. zakonitost unovčitve izvršnice. Izvršnica, tako, kot je opredeljena v Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1, Ur. l. RS, št. 57/12) nima abstraktne narave, zato je obveznost iz izvršnice odvisna od obveznosti iz temeljnega pravnega razmerja, za izpolnitev katere je bila izvršnica izdana. Če ta obveznost obstoji, potem je tožena stranka, čeprav z morda nepravilno unovčitvijo izvršnice, dobila plačano le svojo terjatev. Tožeča stranka tako zgolj zaradi morebiti nepravilno izpolnjene in zaradi tega neutemeljeno unovčene izvršnice nima povračilnega zahtevka. Pravno pomembno v tem postopku je bilo torej le dejstvo, ali je obstajala terjatev tožene stranke do tožeče stranke, ki je bila z izvršnico plačana. Terjatev, v poplačilo katere je bila izdana izvršnica, je terjatev po računu št. 24/2015, s katerim je pravni prednik tožene stranke tožeči stranki zaračunal dobavo hladilnikov, tožena stranka pa je to terjatev od prvotnega upnika pridobila s pogodbo o odkupu št. 80801/2015R z dne 30.06.2015 (B5).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je A. A. podpisal izvršnico. To dejstvo je sicer zanikal, vendar nista niti on niti tožeča stranka izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izvršnica z dne 7. 7. 2015 vsebovala upravno overjen podpis A. A. (B7), da je bila torej njegova istovetnost ob podpisu izvršnice ugotovljena s strani uradne osebe ob predložitvi osebne izkaznice podpisnika. Te ugotovitve tudi pritožba ne izpodbija, pač pa meni, da dejstvo, da je upravna enota potrdila pristnost podpisa A. A. na izvršnici, nima nobenega pravnega pomena v tem sporu. Temu stališču ni mogoče pritrditi. Ne glede na dejstvo, ali je imel pooblastilo tožeče stranke za podpis izvršnice (v kar sicer pritožbeno sodišče ne dvomi), jo je A. A. nedvomno in tudi nesporno podpisal kot pooblaščenec tožeče stranke vodenje vseh poslov. To pomeni, da je s podpisom izvršnice pisno izjavil, da ima tožeča stranka do tožene stranke nepogojno denarno obveznost v višini 30.500,00 EUR z zapadlostjo 30. 7. 2015, na podlagi pogodbe št. 80801/2015R, ki se jo je zavezal plačati dne 31. 7. 2015. Njegov podpis izvršnice ima torej enak pravni pomen kot podpis izjave odstopljenega dolžnika (B10), gre za pisno pripoznavo terjatve. Tudi tej izjavi je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo popolno veljavo. Stranka oziroma priča, ki ji je bilo v sodnem postopku dokazano, da govori neresnice (izjava M. in A. A., da A. A. ni podpisal izvršnice, je dokazana laž), se ne sme čuditi, da nepreklicno izgubi svojo verodostojnost in zaupanje sodišča tudi glede ostalih trditev. Poleg tega pa tožeča stranka za dejstvo, da sta obe listini pravilno opremljeni z njenim žigom, ni ponudila nobenega tehtnega pojasnila.

10. Pritožba pripisuje prevelik pomen dejstvu, da tožena stranka ni dokazala obstoja terjatve po računu št. 24/2015 na način, kot se tožeči stranki zdi, da bi ga morala (da je tožeča stranka hladilnike tudi prejela, kar je slednja zanikala). V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da sta tako način in sredstva dokazovanja kot tudi dokazna ocena v našem pravdnem postopku prosta, kar pomeni, da je mogoče katerokoli dejstvo dokazovati s katerimkoli dokazom. V poslovni praksi pa ima dolžnikovo priznanje dolga nedvomno večjo težo kot dokazovanje njegovega dolga z dokazom o upnikovi nasprotni izpolnitvi (kar je zagotovo posrednejši dokaz od dolžnikovega priznanja). Ni razloga, da temu stališču ne bi sledila tudi sodna praksa. Zaradi dolžnikovega priznanja dolga je razumno predpostaviti, da je upnik svojo nasprotno obveznost (dobavo blaga) pravilno izpolnil in se dokazi, s katerimi bi se še dodatno dokazovala dobava, praviloma obravnavajo kot nepotrebni oz. odvečni. Stališče iz sodbe III Ips 33/2007, na katerega se sklicuje pritožba, v obravnavani zadevi ni uporabljivo, ker se nanaša na bistveno drugačne dejanske okoliščine (v citirani zadevi je bila pripoznava dana s podpisom IOP obrazca, sodna praksa pa je že v načelu zadržana, da bi s strani dolžnika podpisanemu IOP obrazcu priznala pravno naravo zavestne izjave volje o pripoznavi obveznosti, saj IOP obrazec nesporno dokazuje le dejstvo, da ima poslovni subjekt terjatev zavedeno v svojih poslovnih knjigah). Stališča Vrhovnega sodišča v citirani zadevi, da s pripoznavo dolga ne nastane nova, od osnovnega posla neodvisna obveznost in da je mogoče kljub pripoznavi dolga še vedno obravnavati vprašanje dejanskega obstoja terjatve, pa zagotovo ne gre razumeti na način, da dolžnikova jasna in nedvoumna pripoznava dolga nima nobenih učinkov in je za upnikov procesni položaj pravzaprav vseeno, ali je dolžnik terjatev pripoznal ali ne. Najmanj, kar se v takem primeru pričakuje od dolžnika, da zaseje utemeljen dvom v pristnost svoje izjave o pripoznanju. Sodišče prve stopnje pripoznavi dolga ni pripisalo samostojnih materialnopravnih učinkov, pač pa ji je priznalo dokazni pomen, ker dokazuje, da tožeča stranka ob podpisu pripoznave ni imela nobenih pomislekov zoper obstoj terjatve, in da zoper novega upnika ni uveljavljala ugovora, da ji hladilniki niso bili dobavljeni. Tega ugovora se je pravzaprav domislila šele v tem pravdnem postopku (v spisu ni dokaza, ki bi pričal, da je tožeča stranka toženi stranki oz. prvotnemu upniku izven tega postopka kadarkoli sporočila, da ji hladilniki niso bili dobavljeni). Pritožba, ki skuša kljub temu, da je tožeča stranka po svojem pooblaščencu za sklepanje vseh poslov svoj dolg priznala, problematizirati dejstvo, da tožena stranka ni predložila dokazov o dobavi, tudi prezre, da je dokazni postopek za očitano „pomanjkljivost“ v obrambi tožene stranke ponudil povsem razumno in prepričljivo pojasnilo. Iz neprerekanih trditev tožene stranke in skladnih izpovedb V. - Š. - B. jasno razvidno, da se tožena stranka profesionalno ukvarja z odkupom terjatev in torej ni stranka osnovnega razmerja, iz katerega izvira odkupljena terjatev. Način njenega poslovanja je zato tak, da evidentno z namenom, da se izogne kasnejšemu obravnavanju morebitnih ugovorov dolžnikov iz poslov, v katerih ni bila udeležena, pred odkupom pridobi overjena priznanja dolžnikov o obstoju terjatev.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 664,90 EUR (875 OT x 0,6 + 20,00 EUR materialni stroški + 20 % DDV).