Jedro

Organ prve stopnje je zaslišal priči ne da bi razpisal ustno obravnavo. Priči sta bili zaslišani brez prisotnosti tožnika, kar predstavlja kršitev določbe 9. člena ZUP. Tožnik je imel prvič možnost seznaniti se z odločilnimi dejstvi šele ob prejemu odločbe prvostopnega organa.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Kočevje št. 130-2/2009-11 z dne 23. 2. 2009 odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. Svojo odločitev je oprl na določbo 2.a člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaslišan kot stranka med drugim izjavil, da ga je kot dobrega poznavalca kočevskih gozdov takratni organizator Manevrske strukture narodne zaščite (v nadaljevanju MSNZ) A.A. meseca junija 1990 poklical in ga vprašal, ali bi pomagal pri pripravah na osamosvojitveno vojno. Ena od njegovih nalog je bilo zbiranje sodelavcev, saj je imel veliko prijateljev. Deloval je na področju zbiranja informacij, kar je izvajanje obveščevalne dejavnosti. Vse pridobljene podatke je posredoval organizatorju A.A. Uradnih dokazil v zvezi z opravljanjem nalog nima, ker so bile informacije tajne in so se izvrševale v ustni obliki. Nadalje iz obrazložitve prvostopnega organa izhaja, da sta bila v postopku kot priči zaslišana organizator MSNZ A.A. in B.B. A.A. je med drugim je povedal, da tožnika dobro pozna, saj je bil v njegovem vodu, katerega pa niso kot enoto nikoli uporabljali kot celoto, razen posameznikov glede na specifične naloge, ki so jih izvajali. Tožnik je bil vedno pripravljen sodelovati, priča dopušča, da je tožnik v tem času posredoval kakšne podatke oziroma informacije, ki pa niso vplivale oziroma bile pomembne za izvajanje nalog organizacije MSNZ. Tožnik protiobveščevalnih dejavnosti ni izvajal. B.B. je na zaslišanju povedal, da tožnika dobro pozna, vendar z njim osebno ni sodeloval, poznane pa so mu nekatere zadeve preko organizatorja MSNZ A.A. Tudi B.B. je poudaril, da je bil tožnik vedno pripravljen sodelovati pri izvajanju obveščevalne dejavnosti, vendar do dejanskih nalog, kjer bi lahko sodeloval, v času MSNZ ni prišlo. Na podlagi navedenega je prvostopni organ zaključil, da tožnika ni mogoče uvrstiti v nobeno od zakonskih kategorij, ki so naštete v 6. ali 7. alineji 2. člena in v 2.a členu ZVV.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika z odločbo št. 13001-341/2009 z dne 17. 5. 2011 zavrnil. Tožnik se ne strinja z odločitvijo prvostopnega organa in meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno popolno ugotovljeno, posledično pa je prvostopni upravni organ nepravilno uporabil materialni predpis. Očita tudi kršitev določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Bil je na seznamu zaščitnega voda MSNZ, ker je lahko pomagal na področju zbiranja informacij, bil je poznavalec kočevskih gozdov, kot komercialist pa je imel velik krog poznanstev, ne le na področju Slovenije, temveč tudi na področju celotne nekdanje Jugoslavije. Imel je tudi opravljen izpit za reševalca. Po odločitvah organizatorja MSNZ je opravljal vse naloge narodne zaščite, ki so mu bile naložene. Naloge so vključevale predvsem zbiranje sodelavcev za potrebe narodne zaščite in zbiranje informacij ter posredovanje teh informacij gospodu A.A., vse z namenom narodne zaščite. Izvajal je obveščevalne dejavnosti, vse aktivnosti so potekale v tajnosti, v ustni obliki. Zavajajoča in nepravilna je argumentacija v odločbi, da se enota kot celota ni uporabljala v bojne namene, saj je to povsem irelevantno, saj ZVV tega ne zahteva, saj je evidentno, da boja v tem času sploh še ni bilo. Bistvo v tovrstnih primerih je, da je obstajala manevrska struktura in da je bil tožnik njen član. Poleg tega iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj tožnika, glede njegovih nalog, ki jih je opravljal v zadevnem obdobju, ne bi bilo mogoče šteti za pripadnika manevrske strukture narodne zaščite oziroma osebe, ki je opravljala naloge iz 2.a člena ZVV. Izpodbijana odločba se do pomembnih pravnih in dejanskih vprašanj ni opredelila, zato se tudi sam tožnik do teh vprašanj težje opredeli. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Tožnik prosi tudi za oprostitev sodnih taks, ker sta z ženo upokojenca, imata pa sina, nad katerim še obstaja dolžnost preživljanja, ker se redno šola.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore. Meni, da je odločba prvostopnega organa pravilna in zakonita, zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba prvostopnega organa, s katero je zavrnil zahtevo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana in vpisa v evidenco vojnih veteranov na podlagi 2.a člena ZVV, ki določa, da je ne glede na pogoje iz 6. in 7. alineje 2. člena vojni veteran tudi oseba, ki je v obdobju od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991 odpravljala dolžnosti organizatorja manevrske strukture narodne zaščite ter oseba, ki je po odločitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite v tem obdobju opravljala naloge narodne zaščite, med katere je potrebno šteti tajno zbiranje, varovanje in hrambo orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.

Po presoji sodišča je prvostopni organ bistveno kršil pravila upravnega postopka, in sicer določbo 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, po kateri se v vsakem primeru za bistveno kršitev pravil upravnega postopka šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ta kršitev je v konkretnem primeru podana, ker upravni organ prve stopnje ni opravil ustne obravnave po pravilih ZUP o ustni obravnavi (154. do 163. člen ZUP). Po določbi prvega odstavka 154. člena ZUP lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi se interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence.

V obravnavani zadevi je organ prve stopnje zaslišal priči A.A. in B.B., ne da bi razpisal ustno obravnavo. Priči sta bili tako zaslišani brez prisotnosti tožnika, kar predstavlja kršitev določbe 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke), ki določa, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (prvi odstavek 9. člena ZUP). Tožniku je bila namreč zaradi kršitve pravil postopka odvzeta možnost, da bi pričama lahko sam postavljal vprašanja glede odločilne okoliščine, ali informacije, ki naj bi jih zbiral in posredoval A.A., predstavljajo obveščevalno dejavnost v smislu 2.a člena ZVV, prav tako ni bil seznanjen z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je organ izdal odločbo. Tožnik je imel prvič možnost seznaniti se z odločilnimi dejstvi šele ob prejemu odločbe prvostopnega organa.

Sodišče se strinja s tožnikom, da obrazložitev prvostopnega organa ni sestavljena v skladu s 214. členom ZUP. Organ prve stopnje je namreč v odločbi le povzel izpovedi prič in tožnika, ni pa izdelal dokazne ocene na podlagi katere bi bilo mogoče razbrati, zakaj ne verjame tožniku, temveč zaslišani priči. Kot rečeno se prvostopni organ do izpovedi tožnika ter prič niti ni opredelil. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena navedenega zakona izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopni organ odločilno dejstvo ugotoviti v izvedenem postopku, kar pomeni, da bo moral razpisati ustno obravnavo in jo izpeljati v skladu z že citiranimi določbami ZUP. Obrazložitev odločbe pa bo morala biti sestavljena v skladu z določbo 214. člena ZUP.

Sodišče ni odločalo o oprostitvi plačila sodnih taks, ker je tožnik že na podlagi 108. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja oproščen plačila sodnih taks.