Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejansko stanje na podlagi dejstev, ki jih je zatrjevala v svojo obrambo tožena stranka. Ker tem tožeča stranka ni nasprotovala, so postale nesporne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2006/04860 z dne 11. 07. 2006 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se zahtevek kot neutemeljen zavrne (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 8-ih dni povrniti toženi stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 417,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti (2. točka izreka) in da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ne zaznamuje.

Tožena stranka na pritožbo, ki ji je bila vročena 25. 05. 2009, ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pa pomeni, da se sodba v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo sodbo utemeljilo zgolj na dejstvu, da tožeča stranka ni podala navedb, s katerimi bi odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke, in v tej smeri tudi ne predlagala dokazov. V pritožbi tožeča stranka priznava, da na ugovorne navedbe tožene stranke ni odgovorila, vendar pa sodišču prve stopnje očita, da ni pretehtalo v postopku podanih trditev tožene stranke. Po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče prve stopnje kljub izostanku njenih navedb oceniti navedbe in dokaze, ki jih je podala tožena stranka, in ker tega sodišče ni storilo, je po njenem mnenju podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo kot odločilna naslednja priznana dejstva (glej 2. odstavek 214. člena ZPP), s katerimi se je tožena stranka branila proti tožbenemu zahtevku tožeče stranke: da je bila podizvajalec tožene stranke, da je sporočene napake lastnega dela odpravila, da je delo, ki ga je prevzela po pogodbah s tožečo stranko, opravila v celoti in pravilno, da ni imela nobenega vpliva na pogodbene odnose glavnega izvajalca in naročnika in da zato ne nosi rizika finančnega odbitka naročnika glavnemu izvajalcu.

Zato očitek pritožnice, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ne drži, s tem pa sodba tudi nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejansko stanje na podlagi dejstev, ki jih je zatrjevala v svojo obrambo tožena stranka. Ker tem tožeča stranka ni nasprotovala, so postala nesporna (2. odstavek 214. člena ZPP-D). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, zaključuje, da je treba pogodbo med toženo in tožečo stranko presojati po pravilih podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ). Ker tožeča stranka uveljavlja plačilo po računu A3 za sorazmerni delež finančnega odbitka s strani naročnika, ji ta pravica iz naslova podjemne pogodbe s toženo stranko po materialnem pravu ne gre. Prav tako pa po materialnem pravu tudi ni upravičena na toženo stranko prevaliti stroškov odprave reklamacij po računu A2, če ni trditev o dejstvih, ki bi narekovale uporabo pravila iz 3. odst. 639. člena OZ. Zaradi nesklepčnosti tožbe je zavrnitev neutemeljenega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da razlogi, iz katerih je tožeča stranka sodbo izpodbijala, niso utemeljeni in da tudi sicer niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).