Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni določitev denarnega zadoščenja za škodo, ki je ni mogoče reparirati, ker prizadete pravno varovane dobrine, kot so med drugim bolečine in strah, nimajo cene. Pravica do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je tako pravica do pravičnega denarnega zadoščenja. Odškodnina za nepremoženjsko škodo pridobi značaj denarne terjatve šele takrat, ko jo sodišče ob upoštevanju meril iz 200. člena ZOR in razmer v času izdaje sodbe naloži v plačilo toženi stranki. Zato je tožena stranka v plačilni zamudi z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti šele od izdaje sodbe dalje in zato šele od takrat dalje poleg s sodbo odmerjene glavnice dolguje tudi zakonske zamudne obresti po prvem odstavku 277. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dne 1.2.1995 je policist v zasledovalni vožnji zaradi prekratke varnostne razdalje od zadaj trčil v motorno kolo, ki ga je vozil takrat še ne 14 let star prvotožnik. Ob padcu sta se motorist in njegov tudi še mladoletni sopotnik lahko telesno poškodovala.

Prvotožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Za telesne bolečine in nevšečnosti je zahteval 200.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 200.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati prvotožniku 100.000,00 SIT odškodnine (60.000,00 SIT za telesne bolečine in 40.000,00 SIT za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1998 dalje kot dneva izdaje sodbe. Presežno zahtevano odškodnino za prvi dve obliki nepremoženjske škode je zavrnilo, zavrnilo je tudi vso zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ter še presežni obrestni zahtevek za čas od 10.2.1995 kot dneva vložitve odškodninskega zahtevka do 26.1.1998. Tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode v znesku 127.928,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1995 dalje je v celoti ugodilo in nato odločilo o pravdnih stroških. Z isto sodbo je odločilo tudi o tožbenem zahtevku drugotožnika.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prvotožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu in stroškovni odločitvi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi drugotožnika je ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje je v zavrnilnem delu in stroškovni odločitvi glede tega tožnika razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožnik (v nadaljevanju: tožnik) v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovi pritožbi (delno) ugodi in prisojeno odškodnino zviša na 200.000,00 SIT (na 120.000,00 SIT za telesne bolečine in na 80.000,00 SIT za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.7.1995 dalje kot dneva vložitve tožbe. Sodišči sta nepravilno ovrednotili tožnikovo nepremoženjsko škodo in zato prisodili očitno prenizko odškodnino, poleg tega pa nista navedli določnih kriterijev za odmero odškodnine, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeno sta zavrnili (presežni) obrestni zahtevek od odškodnine za nepremoženjsko škodo in zato zmotno uporabili materialno pravo. Nepriznavanje zahtevanih zamudnih obresti predstavlja kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije. Sklicevanje sodišča prve stopnje na 277. člen in 324. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) je zgrešeno in v nasprotju z dejanskim stanjem in odločitvijo, sodišče druge stopnje pa glede tega materialnopravnega vprašanja nima jasnih in konkretnih razlogov. Vprašanje zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje je aktualno pravno vprašanje, saj je povezano z ustavno pravico oškodovancev do enakosti pred zakonom. Mnogi tožniki čakajo na odločitev sodišča izjemno dolgo, čeprav to res ne velja za tožnikov primer. Pri tudi preko 10 let trajajočih pravdah se še posebej pokaže vsa neprimernost in nepravičnost sedanje ureditve, to je "splošno sprejete sodne prakse" glede priznavanja zamudnih obresti. S takim stališčem sodišča ne razlikujejo med oškodovanci, ki različno dolgo čakajo na prisojo pravične odškodnine in zato v njihovo škodo kršijo ustavno pravico do enakosti pred zakonom, po drugi strani pa favorizirajo odškodninske zavezance, ki ne plačajo nikakršnih obresti oziroma drugega nadomestila za uporabo kapitala. Sklicevanje sodišča druge stopnje na upoštevanje razmer v času sojenja je po oceni revizije celo cinično, ker sodna praksa dejansko znižuje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišča so pri sojenju vezana le na ustavo in zakon, sodna praksa ni pravni vir in je zato sklicevanje na obstoječo, iz bivše SFRJ podedovano sodno prakso povsem nevzdržno. Ta praksa je bila sprejeta v drugačnih pravnoekonomskih razmerah, za prevzem sodne prakse iz bivše SFRJ pa tudi ni pravne podlage v veljavni zakonodaji Republike Slovenije. V nadaljevanju revizija omenja, da se na tako sodno prakso z začudenem gleda doma in v tujini, polemizira z razlogi tega sodišča v odločbi II Ips 379/98 in dodaja, da so zaradi take sodne prakse zavarovalnice spodbujene k zavlačevanju postopkov, kar vpliva tudi na sodne zaostanke. Na koncu revizija obrazlaga, zakaj po njeni oceni ni pravilna stroškovna odločitev obeh sodišč.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila,in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevne procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, prišlo pa tudi ni do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Očitek o nenavedbi določnih kriterijev za prisojo pravične odškodnine ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v drugem odstavku na šesti strani sodbe povzelo zakonsko besedilo 200. člena ZOR, ki vsebuje vse potrebne kriterije. Vprašanje, od kdaj gredo oškodovancu zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, je vprašanje materialnopravne narave, ne pa procesne narave, kot napačno opredeljuje revizija. Zato po mnenju revizije napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na določene zakonske določbe in nenavedba zakonskih določb v sodbi sodišča druge stopnje sama po sebi ne moreta predstavljati procesne kršitve.

Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 200. členu ZOR, na katerega se materialnopravno pravilno sklicuje že sodišče prve stopnje. Sodišče mora pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa hkrati paziti, da ne bi šlo na rokam težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom odškodnine. Zato je treba pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami, hkrati pa upoštevati tudi posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu in kako se njegova objektivna prizadetost odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol in ostale okoliščine.

Dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi se ugotovitve obeh sodišč, da je tožnik ob padcu utrpel udarnino glave, odrgnino na levi strani prsnega koša in odrgnino levega kolena, zaradi česar je šel dvakrat k zdravniku, si polagal obkladke na glavo in koleno in prevezoval odrgnine na levi strani prsnega koša. Prestajal je dva do pet dni zmerne bolečine, sedem do deset dni blage, ki so se polegle postopoma, najkasneje pa v treh tednih. Ob padcu z motornim kolesom se je močno prestrašil. Ob takih dejanskih ugotovitvah je nedvomno, da je bila tožnikova poškodba zelo lahka in da je bila tudi nepremoženjska škoda majhna. Revizijsko sodišče v primerjavi z višino prisojenih odškodnin v tožnikovemu podobnih primerih ugotavlja, da se prisojena odškodnina za telesne bolečine in strah v znesku 60.000,00 SIT in 40.000,00 SIT giblje v okviru siceršnje prisoje za tolikšen obseg nepremoženjske škode in da sta torej sodišči s tako prisojo tožniku prisodili pravično denarno odškodnino.

Vprašanje čakanja na prisojo pravične odškodnine lahko vpliva na samo višino prisojenega zneska, kadar dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujeta. V obravnavanem primeru revizija sama posredno ugotavlja, da tožnik ne spada med take primere. Od škodnega dogodka oziroma od vložitve tožbe do izdaje sodbe na prvi stopnji je v njegovi zadevi poteklo tri leta oziroma dve leti in pol. Tožnik ocenjuje, da je z zavrnitvijo obrestnega zahtevka za obdobje od vložitve sodbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje prišlo do kršitve njegove ustavne pravice iz 14. člena Ustave Republike Slovenije do enakosti pred zakonom. Pri utemeljevanju te trditve se sklicuje predvsem na druge odškodninske zadeve, ko naj bi oškodovanci čakali na prisojo odškodnine tudi več kot deset let. Ne glede na tako utemeljevanje revizijsko sodišče ugotavlja, da ravnajo sodišča v odškodninskih sporih o nepremoženjski škodi enako: pravično odškodnino prisodijo glede na razmere v času izdaje sodbe prve stopnje in od takrat dalje tudi zamudne obresti. Na te okoliščine sta se v tožnikovi zadevi sklicevali tudi sodišči prve in druge stopnje. Zato tožnik v primerjavi z drugimi oškodovanci ni bil neenakopravno obravnavan.

Sodišče sodi na podlagi ustave in zakonov. Ob osamosvojitvi se je Republika Slovenija glede vprašanja veljavnosti bivših zveznih predpisov odločila za načelo pravne kontinuitete. Zato je v prvem odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije določeno, da se do izdaje ustreznih predpisov smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Med te predpise spada tudi ZOR. Sodna praksa niti po prejšnji niti po sedanji ureditvi ni bila formalni pravni vir. V okviru te sodne prakse na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sprejeta pravna mnenja so pravno zavezujoča le za senate tega sodišča, ne pa tudi za ostala sodišča. Zato je njihova uporaba pri drugih sodiščih odvisna od prepričljivosti razlogov, na katera se opirajo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da spada stališče o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo glede na razmere v času izdaje sodbe in o prisoji zakonskih zamudnih obresti od tako odmerjene odškodnine od dneva izdaje sodbe dalje v ustaljeno sodno prakso tudi od osamosvojitve Republike Slovenije v letu 1991. Taka sodna praksa v novi državi traja že devet let. Razlogi zanjo so še vedno prepričljivi. Gre za naslednje razloge.

Temeljno načelo odškodninskega prava je povrnitev škode, reparacija, vzpostavitev v prejšnje stanje. Šele v primeru, ko reparacija ni mogoča, je treba škodo povrniti v obliki denarne odškodnine. Nekatere vrste škode pa so že po naravi stvari take, da jih ni mogoče povrniti. To velja tudi za nepremoženjsko škodo, saj ta prizadene določeno nepremoženjsko sfero človeka. Telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in druge oblike nepremoženjske škode nimajo cene. Zato denarna odškodnina, ki jo sodišče prisodi na podlagi 200. člena ZOR, za oškodovanca ne pomeni reparacije same škode, ampak določeno satisfakcijo, zadoščenje, ki naj omili njegove težave oziroma škodo. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo torej pomeni določitev denarnega zadoščenja za škodo, ki je ni mogoče reparirati, ker prizadete pravno varovane dobrine, kot so med drugim bolečine in strah, nimajo cene. Pravica do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je tako pravica do pravičnega denarnega zadoščenja. Odškodnina za nepremoženjsko škodo pridobi značaj denarne terjatve šele takrat, ko jo sodišče ob upoštevanju meril iz 200. člena ZOR in razmer v času izdaje sodbe naloži v plačilo toženi stranki. Zato je tožena stranka v plačilni zamudi z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti šele od izdaje sodbe dalje in zato šele od takrat dalje poleg s sodbo odmerjene glavnice dolguje tudi zakonske zamudne obresti po prvem odstavku 277. člena ZOR.

S pravkar povzetimi razlogi je revizijsko sodišče v zadostni meri odgovorilo na tožnikove revizijske trditve. Pravno zmotno je tožnikovo revizijsko stališče, da mu gredo zakonske zamudne obresti od odmerjene denarne odškodnine tudi za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe prve stopnje. Izpodbijanja stroškovne odločitve revizijsko sodišče ni obravnavalo, ker odločitev o stroških v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari, ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP/77).

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi tožnikove priglašene revizijske stroške.