Jedro

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je dokončano, ko storilec dejansko oškoduje upnike z veliko premoženjsko škodo. Takšen položaj pa nastane že pred uvedbo insolvenčnega postopka, preden upravljanje družbe prevzame stečajni upravitelj. Do nezmožnosti plačila pride že pred uvedbo stečajnega postopka in takrat so z spravljanjem določenih upnikov v ugodnejši položaj tudi izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Insolvenčni postopek in izbris družbe iz registra ni zakonski pogoj za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Nezmožnost plačila in posledično velika premoženjska škoda se lahko izkaže še preden podjetje preneha obstajati. To se ugotovi s pomočjo izvedenca finančno - ekonomske stroke, ki oceni, ali je podjetje zmožno poplačati terjatve, ki jih imajo upniki in do kolikšne višine. V stečajnem postopku pa se oškodovanje drugih upnikov pokaže v delnem poplačilu ali sploh v izostanku poplačila.

Višina škode vseh upnikov, ki nastane zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, predstavlja razliko med poplačilom oškodovanih upnikov, ki bi ga prejeli, če kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno oziroma drugi upniki ne bi bili neupravičeno privilegirani, in dejanskim poplačilom oškodovanih upnikov. Ta škoda pa je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Pravilnost višine zatrjevane škode pa je stvar dokazanosti zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode oz. konkretno zatrjevane škode in ne konkretizacije zakonskega znaka.

Premoženjska škoda pri tem kaznivem dejanju nastane tistim upnikom, ki v stečajnem postopku priglasijo svoje terjatve in so jim bile njihove terjatve v stečajnem postopku priznane. Kdo konkretno in v kolikšnem delu je v stečajnem postopku poplačan je odvisno od vrednosti stečajne mase. Navedena ugotovitev pa je mogoča šele ob zaključku stečajnega postopka, ko je unovčeno vse premoženje iz stečajne mase in je odločeno o vseh priglašenih spornih terjatvah. Navedba posameznih oškodovanih upnikov in njihovih terjatev oziroma škode, ki naj bi jim nastala zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, v opisu kaznivega dejanja glede na potek stečajnega postopka v konkretnem primeru tako v točnem znesku niti ni bila mogoča. Navedba posameznih oškodovancev in njihovih terjatev ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, niti za konkretizacijo obdolžencema očitanega kaznivega dejanja ni bistvena. Dejanje v takšnih primerih prizadene neprivilegirane upnike, praviloma imetnike navadnih terjatev, pri čemer se zaradi ravnanj dolžnika zmanjša njegovo premoženje, iz katerega bi se poplačali vsi ti upniki.

S tem ko sodišče presodi, da obdolžencema očitano ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, ugotovi, da kaznivo dejanje po objektivnih kriterijih ni podano.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje glede dejanja opisanega pod točko A1- 4 v izreku sodbe sodišča prve stopnje kršena določba prvega odstavka 234. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika.

II. V preostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 7. 7. 2016 D. Š. in A. Š. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), A. Š. za izvršitvena ravnanja opisana pod točkami A/1 in 3 izreka sodbe, D. Š. pa za izvršitvena ravnanja, opisana pod točkami A/2, 3 in 4 izreka sodbe. Izreklo jima je zaporno kazen, D. Š. deset mesecev, in A. Š. osem mesecev. A. Š. je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v višini 24.279,25 EUR in druge stroške postopka, ki bi bili odmerjeni s posebnim sklepom, D. Š. pa je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in glede stroškov zagovornice, postavljene obdolžencu po uradni dolžnosti, odločilo, da se izplačajo iz proračuna. Oba obdolženca pa je po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s 25. členom KZ, ki naj bi ga obdolženi D. Š. storil z izvršitvenimi ravnanji, opisanimi pod točkami B/I/1-5 izreka sodbe, obdolžena A. Š. pa z izvršitvenimi ravnanji, opisanimi pod točkami B/I 1-4 izreka sodbe ter za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ, ki naj bi ga obdolženec storil z izvršitvenimi ravnanji, opisanimi pod točkami B/II/1, 3, 5 in 7 izreka sodbe, obdolženka pa z izvršitvenimi ravnanji, opisanimi pod točkami B/II/2, 4, 6, in 8 izreka sodbe.

2. Po pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev in okrožne državne tožilke je Višje sodišče v Celju sodbo sodišča prve stopnje v točkah A/1-4 izreka spremenilo v odločbi o krivdi in o stroških kazenskega postopka tako, da je oba obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe glede kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun. Pritožbo državne tožilke zoper oprostilni del sodbe pod točkami B/I 1-5 in B/II 1-8 izreka sodbe pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Irena Kuzma zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP na način iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 234. člena KZ v in prvim odstavkom 252. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter na podlagi prvega in drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da sta bili z izpodbijano sodbo kršeni določba prvega odstavka 234. člena KZ in določba prvega odstavka 252. člena KZ.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obema obdolžencema in njunima zagovornikoma, ki nanjo niso odgovorili.

B-1.

Glede očitane kršitve kazenskega zakona v zvezi s kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ

5. Obdolženca sta bila s sodbo sodišča prve stopnje obsojena storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ, ker naj bi kot direktorja in družbenika družbe A.,, d. o. o., ki je kot dolžnica postala nezmožna plačila, po predhodnem dogovoru iz zadolženega premoženja izplačevala dolgove in s tem namenoma spravila štiri upnike - H. W., d. o. o., M., d. o. o., J. F., s. p. in L. B., s. p. v ugodnejši položaj ter tako povzročila veliko premoženjsko škodo drugim upnikom. Pri tem naj bi obdolženca vedela, da je bila družba A.,, d. o. o. kot dolžnica nezmožna plačila, saj ni bila sposobna pravočasno izpolnjevati svojih zapadlih obveznosti in je bila dolgoročno plačilno nesposobna oziroma prezadolžena. Z opisanim naklanjanjem ugodnosti naj bi upnikom, ki so v postopku prisilne poravnave, začetem po sklepu Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 67/2007 z dne 18. 10. 2007 priglasili za več kot 6,8 mio EUR priznanih terjatev, v kasnejšem, s sklepom istega sodišča, opr. št. St 67/2007 z dne 9. 6. 2008, začetem stečajnem postopku, pa za več kot 9 mio EUR priznanih terjatev, povzročila za skupno 209.365,61 EUR škode.

6. Sodišče druge stopnje je odločilo, da opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ in pojasnilo, da je v opisu kaznivega dejanja opisano vedenje obdolžencev o prezadolženosti in tudi, katerim upnikom naj bi dajala prednost, na kakšen način in v kakšni višini so bile poplačane njihove terjatve, navedena je tudi višina premoženjske škode in višina priznanih terjatev v postopku prisilne poravnave in v stečajnem postopku, ni pa konkretizirano, kdo so oškodovanci, pri čemer gre za takšno pomanjkljivost, da opis ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je navedbe drugih upnikov, ki jih je storilec s poplačilom lastno izbranih privilegiranih upnikov oškodoval. Oškodovani upniki niso ugotovljeni niti v obrazložitvi sodbe, niti ni ugotovljena višina terjatev posameznega upnika. Noben od oškodovanih upnikov na obravnavi tudi ni bil zaslišan. Iz opisa ne izhaja, katerim drugim upnikom naj bi obdolženca povzročila veliko premoženjsko škodo.

7. Takšni odločitvi nasprotuje vložnica zahteve, ki zatrjuje, da so bili v opisu dejanja zadostno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja in pojasnjuje, da sta v obravnavanem primeru kazenski in stečajni postopek tekla vzporedno. V izreku je bil podan očitek, da je škoda nastala vsem upnikom, ki so v postopku prisilne poravnave oziroma stečaja priglasili svoje terjatve in podatek, da so upniki v stečajnem postopku priglasili za več kot 9 mio evrov terjatev. Navedeno je bilo tudi sodišče, pred katerim sta tekla insolvenčna postopka in opravilna številka zadeve, kar omogoča poimensko ugotovitev upnikov. Koliko so bili posamezni upniki zaradi ravnanja obdolžencev oškodovani, ob izreku sodbe ni bilo mogoče ugotoviti, saj je to možno šele ob zaključku stečajnega postopka, ki pa še ni bil zaključen. V sodbi je sodišče tudi navedlo, da so podatki stečajnega in prisilnega upravitelja v spisu. Glede na stanje in izrek v konkretni zadevi vložnica zahteve meni, da poimensko naštevanje upnikov ne more biti bistveno za oceno, ali je opisano ravnanje kaznivo dejanje. Ker dejanje že po naravi prizadene vse upnike, njihova konkretizacija v izreku ni potrebna, saj se zaradi očitanih ravnanj zmanjša premoženje dolžnika, iz katerega bi se poplačali vsi upniki. Njihova navedba v ničemer ne bi pripomogla k boljši konkretizaciji zakonskih znakov. Ker so upniki določljivi tudi ni mogoče govoriti o krnitvi pravice do učinkovite obrambe obdolžencev.

8. Opis kaznivega dejanja mora skladno z načelom zakonitosti (prvi odstavek 28. člena Ustave in 1. člen KZ, sedaj 2. člen KZ-1), katerega vsebina se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa), vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni.1 Če je obdolženec obsojen za dejanje, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, je prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave.2 Prepovedi oziroma zahteve, ki izvirajo iz načela lex certa3, niso naslovljene le na zakonodajalca, ampak tudi na razlagalca zakona,4 kar je v svojih odločbah že večkrat poudarilo tudi Vrhovno sodišče, pri čemer se pomen tega načela v kazensko sodni praksi izraža (zlasti) z zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov (že) v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta oziroma izreku sodbe.5

9. Kateri so sestavni deli obtožnega akta in sodbe v kazenskem postopku ter kaj morajo posamezni deli vsebovati, na abstraktno-regulativni ravni določa ZKP. Obtožnica mora skladno z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP obsegati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. V primeru, da je obdolženec spoznan za krivega, pa mora skladno s četrtim odstavkom 364. člena ZKP izrek sodbe obsegati vse potrebne sestavine, navedene v 359. členu ZKP. Ta v 1. točki prvega odstavka določa, da sodišče v sodbi izreče, katerega dejanja obdolženca spozna za krivega, pri čemer navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča6 izhaja, da mora opis slehernega kaznivega dejanja obsegati vse prvine posameznega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. Konkretizirati pomeni izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznive dejanja.7

10. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

11. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ je storil, kdor je pri opravljanju gospodarske dejavnosti vedel, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen plačila, pa je iz zadolženega premoženja izplačal dolg ali kako drugače namenoma spravil kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako povzročil veliko premoženjsko škodo drugim upnikom. Zakonski znak „povzroči veliko premoženjsko škodo drugim upnikom“ je v sodbi konkretiziran z opisom, da sta obdolženca upnikom, ki so v postopku prisilne poravnave, začetem po sklepu Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 67/2007 z dne 18. 10. 2007, priglasili za več kot 6,8 mio EUR priznanih terjatev, v kasneje začetem stečajnem postopku, opr. št. St 67/2007, začetem dne 9. 6. 2008, pa za več kot 9 mio priznanih terjatev, povzročila za skupno 209.365,61 EUR škode. V obrazložitvi je sodišče še zapisalo, da so podatki prisilnega in stečajnega upravitelja v spisu.

12. Zakonski znaki kaznivega dejanja po 234. členu KZ pomenijo kršenje dolžnosti enakega obravnavanja upnikov kot je bila v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja opredeljena v 15. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Po navedeni določbi uprava po nastanku nelikvidnosti oziroma prezadolženosti ni smela opravljati nobenih plačil oziroma prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so po presoji skrbnega in vestnega gospodarstvenika nujna za tekoče poslovanje podjetja in tudi ni smela opraviti nobenih drugih ukrepov, zaradi katerih bi upniki prišli v neenakopraven položaj. Kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec dejansko oškoduje upnike z veliko premoženjsko škodo. Takšen položaj pa nastane že pred uvedbo insolvenčnega postopka, preden upravljanje družbe prevzame stečajni upravitelj. Kot pravilno opozarja vložnica zahteve do nezmožnosti plačila pride že pred uvedbo stečajnega postopka in takrat so z spravljanjem določenih upnikov v ugodnejši položaj tudi izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Insolvenčni postopek in izbris družbe iz registra ni zakonski pogoj za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Nezmožnost plačila in posledično velika premoženjska škoda se lahko izkaže še preden podjetje preneha obstajati. To se ugotovi s pomočjo izvedenca finančno - ekonomske stroke, ki oceni, ali je podjetje zmožno poplačati terjatve, ki jih imajo upniki in do kolikšne višine.8 V stečajnem postopku pa se oškodovanje drugih upnikov pokaže v delnem poplačilu ali sploh v izostanku poplačila. Ni treba, da bi bil s premoženjsko škodo oškodovan le en upnik, temveč lahko takšna škoda nastane za vse druge upnike, ki jih je storilec s favoriziranjem enega od upnikov oškodoval.9

13. Višina škode vseh upnikov, ki nastane zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, predstavlja razliko med poplačilom oškodovanih upnikov, ki bi ga prejeli, če kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno oziroma drugi upniki ne bi bili neupravičeno privilegirani, in dejanskim poplačilom oškodovanih upnikov. Ta škoda pa je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. V konkretnem primeru iz opisa dejanja izhaja, da sta obdolženca upnikom, ki so priglasili terjatve v stečajnem postopku, povzročila za 209.365,61 EUR škode. Iz opisa tako izhaja, da gre za višino škode, ki presega veliko premoženjsko škodo kot jo je določal trinajsti odstavek 126. člena KZ.10 Pravilnost višine zatrjevane škode pa je stvar dokazanosti zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode oz. konkretno zatrjevane škode in ne konkretizacije zakonskega znaka.

14. Premoženjska škoda pri tem kaznivem dejanju nastane tistim upnikom, ki v stečajnem postopku priglasijo svoje terjatve in so jim bile njihove terjatve v stečajnem postopku priznane. Kdo konkretno in v kolikšnem delu je v stečajnem postopku poplačan je odvisno od vrednosti stečajne mase. Navedena ugotovitev pa je mogoča šele ob zaključku stečajnega postopka, ko je unovčeno vse premoženje iz stečajne mase in je odločeno o vseh priglašenih spornih terjatvah. Navedba posameznih oškodovanih upnikov in njihovih terjatev oziroma škode, ki naj bi jim nastala zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, v opisu kaznivega dejanja glede na potek stečajnega postopka v konkretnem primeru tako v točnem znesku niti ni bila mogoča. Predmetni stečajni postopek je bil pravnomočno zaključen dne 16. 4. 2019, končni načrt razdelitve in sklep o končni razdelitvi sta bila izdana dne 11. 12. in 12. 12. 2018, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izrečena dne 7. 7. 2016. Ob izreku sodbe glede na tek stečajnega postopka še ni bilo ugotovljeno, katerim upnikom bodo terjatve dokončno priznane, torej kdo so vsi oškodovani upniki in tako tudi ne, koliko konkretno bo posamezni upnik oškodovan zaradi obravnavanih ravnanj obdolžencev. So pa bili vsi ti oškodovani upniki, glede na v izreku navedene podatke stečajnega postopka, v katerem so priglasili svoje terjatve, določljivi, izvedenec finančno - ekonomske stroke pa bi lahko ocenil tudi (približno) višino škode posameznega upnika.11

15. Navedba posameznih oškodovancev in njihovih terjatev ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, niti za konkretizacijo obdolžencema očitanega kaznivega dejanja ni bistvena. Dejanje v takšnih primerih prizadene neprivilegirane upnike, praviloma imetnike navadnih terjatev, pri čemer se zaradi ravnanj dolžnika zmanjša njegovo premoženje, iz katerega bi se poplačali vsi ti upniki. Oškodovanih upnikov je tako več, pri čemer pa je skupna škoda, ki je povzročena s tem kaznivim dejanjem vsem upnikom skupaj, neodvisna od števila teh upnikov in višine terjatev posameznega upnika. Relevantno je le, da skupna višina teh terjatev preseže stečajno maso vsaj za znesek zatrjevane škode, kar pa je kot že navedeno predmet dokazovanja zatrjevane višine škode.

16. Glede na navedeno je tudi po presoji Vrhovnega sodišča zakonski znak povzročitve velike premoženjske škode drugim upnikom z navedbo, da gre za upnike, ki so v stečajnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. St 67/2007, priglasili za več kot 9 mio terjatev, ki so bile priznane, povzročena škoda pa je znašala 209.365,61 EUR, konkretiziran v zadostni meri, da sodišču omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in obdolžencema uresničevanje pravice do obrambe.

17. Po povedanem je treba pritrditi vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da je Višje sodišče v Celju s sodbo, s katero je na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP oba obdolženca oprostilo obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, iz razloga, da dejanje ni kaznivo dejanje, ker v izreku niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, kršilo kazenski zakon po prvi točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 234. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

B-2.

Glede očitane kršitve kazenskega zakona v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja po prvem odstavku 252. člena KZ

18. Obdolženca sta bila s sodbo sodišča prve stopnje po tretji točki 358. člena ZKP oproščena obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ, ker naj bi z denarjem velike vrednosti, v višini 771.000,00 EUR, za katerega sta vedela, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, saj sta bila storilca predikatnega kaznivega dejanja, razpolagala in uporabila pri gospodarski dejavnosti družbe L., d. o. o., katere družbenika in direktorja sta bila ter tako s pranjem prikrivala njegov izvor, in sicer z izvršitvenimi ravnanji pod točkami B/I/1-8 izreka sodbe.

19. Kaznivo dejanje pranja denarja se je obdolžencema očitalo v zvezi s predikatnim kaznivim dejanjem, opisanim pod točko B/I sodbe, konkretno v zvezi z izvršitvenimi ravnanji, opisanimi pod točkama B/I/1 in 4 izreka sodbe. Očitalo se jima je, da naj bi kljub insolventnosti, z namenom izigrati in oškodovati upnike na podlagi bilanc stanja in računovodskih izkazov za leti 2005 in 2006, za katere sta vedela, da sta neverodostojni prikaz premoženjskega in finančnega položaja in poslovne uspešnosti družbe A., d. o. o., sprejela sklep o izplačilu nerazporejenih dobičkov iz poslovnih let 1994 do 2006, ki jima je bil izplačan na njuna transakcijska računa v neto znesku 754.900,00 EUR. Na osebna računa pa naj bi brez podlage iz računa družbe prejela še sredstva v skupni višini 16.100,00 EUR, ki jih kljub opozorilu, da gre za preplačilo, nista vrnila, temveč sta odredila, da se izplačilo evidentira kot potni strošek za leto 2007, čeprav jima takšni stroški niso nastali. S tem sta zmanjšala premoženje družbe z dejanjem pod točko 1 za najmanj 943.629,46 EUR bruto in z dejanjem pod točko 4 za 16.100 EUR, s čimer naj bi povzročila veliko premoženjsko škodo upnikom, ki so v postopku prisilne poravnave, začetem po sklepu Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 67/2007 z dne 18. 10. 2007, priglasili za več kot 6,8 mio priznanih terjatev, v kasnejšem, s sklepom istega sodišča, opr. št. St 67/2007 z dne 9. 6. 2008, začetem stečajnem postopku, pa za več kot 9 mio priznanih terjatev, povzročila za skupno 3.191.417,70 EUR škode.12 Za navedeni predikatni izvršitveni ravnanji je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, ker dejanje ni bilo dokazano. Sodišče je glede izvršitvenega ravnanja pod točko B/I/1 izreka sodbe ugotovilo, da je obdolžencema zavedanje o prezadolženosti in s tem insolventnosti družbe mogoče očitati od avgusta 2007 dalje in ne že pred tem, ravno tako jima ni mogoče očitati vnaprejšnjega namena, da na tak način oškodujeta upnike. Glede izvršitvenega ravnanja pod točko B/I/4 izreka sodbe pa je ugotovilo, da zatrjevano oškodovanje upnikov v višini 16.100 EUR ne dosega višine velike premoženjske škode, ki je znak tega kaznivega dejanja. V obrazložitvi razlogov izreka oprostilne sodbe za očitano kaznivo dejanje pranja denarja je sodišče prve stopnje navedlo, da ni dokazano zavedanje obdolžencev, da je družba A., d. o. o. nezmožna za plačilo in s tem tudi ne predikatno kaznivo dejanje. Posledično pa tudi ni dokazano zavedanje obdolžencev, da denar izvira iz kaznivega dejanja, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi ne zavest obdolžencev, da s pranjem prikrivata izvor denarja.

20. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke, s katero je izpodbijala popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in sodišču očitala zmotnost zaključka tudi glede nedokazanosti kaznivega dejanja pranja denarja, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da tudi opis kaznivega dejanja pod točko B-I izreka sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena KZ, saj ne v izreku ne v obrazložitvi niso navedeni oškodovani upniki in tudi ne višina terjatev posameznega oškodovanega upnika ter da je zato pravilna podlaga za izrek oprostilne sodbe tudi v tem delu 1. točka 358. člena ZKP. Glede kaznivega dejanja pranja denarja je višje sodišče v obrazložitvi navedlo, da pogoj za obstoj tega kaznivega dejanja, da je denar ali premoženje, katerega izvor se prikriva, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ni izpolnjen, saj predikatno dejanje ni kaznivo dejanje. Glede na to ugotovitev se višje sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb tožilstva.

21. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje stališču višjega sodišča, da ni izpolnjen pogoj, da je bilo premoženje, ki je predmet kaznivega dejanja pranja denarja, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ker opis predikatnega kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Pri tem pojasnjuje, da za predikatno kaznivo dejanje zadošča, da je ugotovljeno po objektivnih kriterijih, da so opredeljena objektivna dejstva, ki kažejo na obstoj predhodnega kaznivega dejanja. Dejstvo, da so bili upniki oškodovani, izhaja iz izreka iz trditve o uvedbi prisilne poravnave in kasneje stečajnega postopka, višine prijavljenih in priznanih terjatev in zatrjevanega zneska škode. Sodišče je za ocenjevanje obstoja predikatnega kaznivega dejanja postavilo precej višje standarde kot je to potrebno. Sodišče je zato prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je obravnavano dejanje kaznivo dejanje in kršilo kazenski zakon po prvi točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 252. člena KZ.

22. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja pranja denarja pomeni s pranjem prikriti (ali poskusiti prikriti) izvor denarja ali premoženja, ki je pridobljeno s kaznivim dejanjem. Prvi pogoj za obstoj kaznivega dejanja je, da je denar ali premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem. Kaznivo dejanje pranja denarja je akcesorne narave. Podano je le, če se ugotovi, da je denar, na katerega se nanaša izvršitveno dejanje, pridobljeno s kaznivim dejanjem. To predhodno kaznivo dejanje pa mora biti ugotovljeno po objektivnem kriteriju in ni potrebno, da bi bila izrečena pravnomočna sodba za to predhodno kaznivo dejanje ali da bi bil zoper storilca voden kazenski postopek, niti da je storilec znan, temveč zadostuje opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve.13

23. Zatrjevanje tožilstva v zahtevi, da je zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja, da je denar ali premoženje, katerega izvor se prikriva, pridobljeno s kaznivim dejanjem, lahko izpolnjen tudi v primeru, ko sodišče ugotovi, da predikatno dejanje ni kaznivo dejanje, ker niso podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja oziroma ti niso dovolj konkretizirani, ni utemeljeno. S tem ko sodišče presodi, da obdolžencema očitano ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, ugotovi, da kaznivo dejanje po objektivnih kriterijih ni podano.

24. Kršitev kazenskega zakona glede kaznivega dejanja pranja denarja ni podana niti upoštevajoč pravnomočno odločitev sodišča. Sodišče druge stopnje je namreč v izreku sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je izreklo oprostilno sodbo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, potrdilo in pritožbo državne tožilke zavrnilo, drugačno pravno podlago za izrek oprostilne sodbe, ki naj bi bila po navedbah sodišča druge stopnje pravilna, pa je navedlo le v obrazložitvi. S tem ko je sodišče ugotovilo, da obdolžencema ni mogoče očitati zavedanja, da denar, ki naj bi bil predmet kaznivega dejanja pranja denarja, izvira iz kaznivega dejanja in da ni izkazana njuna zavest, da s pranjem prikrivata njegov izvor, glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je zavedanje o prezadolženosti in s tem insolventnosti družbe obdolžencema mogoče očitati od avgusta 2007 dalje in ne že pred tem, ravno tako jima ni mogoče očitati vnaprejšnjega namena, da na tak način oškodujeta upnike in da direktni naklep ni dokazan, ni kršilo kazenskega zakona v vprašanju, ali očitano kaznivo dejanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja. Glede na ugotovljene razloge za izrek oprostilne sodbe za predikatno kaznivo dejanje je bila pravilna ugotovitev sodišča, da tudi kaznivo dejanje pranja denarja ni dokazano.

C.

25. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke vložena v škodo obdolžencev in je delno utemeljena, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo, tako da je ugotovilo kršitev zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo. V preostalem delu je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

1 Gl. odločbe Ustavnega sodišča U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, U-I-88/07-17 z dne 8. 1. 2009 in U-I-134/11-16 z dne 11. 7. 2013. 2 Tako odločbi Ustavnega sodišča Up-259/00 z dne 20. 2. 2003 in Up-911/15-11 z dne 14. 9. 2017. Pri tem z vidika zahtev iz prvega odstavka 28. člena Ustave ni (ustavnopravno) pomembno, ali je opis dejanja zajet in konkretiziran v izreku ali (šele) v obrazložitvi sodbe. 3 Ustavno sodišče je v odločbi U-I-335/02-20 z dne 24. 3. 2005 zapisalo, da se načelo nullum crimen, nulla poena sine lege certa izraža v prepovedi določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov, v odločbi Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015 pa še, da zahteva lex certa po drugi strani zakonodajalcu nalaga (obveznost), da mora biti kazenski zakon določen, gotov, jasen in predvidljiv. 4 Gl. odločbo Ustavnega sodišča Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015. 5 Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008, I Ips 22697/2011-77 z dne 29. 5. 2014, I Ips 41364/2011-101 z dne 24. 9. 2015, I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017 in druge. 6 Na primer odločbe I Ips 204/2008 z dne 26. 6. 2008, I Ips 22697/2011-77 z dne 29. 5. 2014, I Ips 20253/2014 z dne 10. 11. 2016, I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017, I Ips 47349/2014-65 z dne 6. 4. 2017 in druge. 7 Tako tudi sodba VS RS I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007. 8 Luigi Varanelli: Dolžnikov gospodarski kriminal, Pravna praksa št. 21-22, 2005, str. 22. 9 mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 479. 10 V avgustu 2007 je velika premoženjska škoda predstavljala znesek višji od 41.654,00 EUR. 11 Kot navaja Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), dr. Nina Plavšak, Tax-Fin-Lex d. o. o., Ljubljana, 2017, str. 216, se lahko višina škode pred koncem stečajnega postopka oceni na podlagi podatkov o vrednosti stečajne mase, vsebovanih v poročilih upravitelja in podatkov o znesku pravočasno prijavljenih in priznanih terjatev. Škoda zaradi storitve obravnavanega kaznivega dejanja pa je jasno omejena z zneskom, katerega so skupno prejeli privilegirani upniki. 12 Navedeni znesek škode se nanaša na vsa izvršitvena ravnanja pod točko B/I izreka sodbe. 13 dr. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik 2017, posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, PZ MB d. o. o., 2017, str. 530 - 531, tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 75100/2010-103 z dne 10. 7. 2014.