Jedro

Pritožbena navedba, da iz konkretnega dela opisa za kaznivo dejanje pod točko 1 ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ker očitek, da je obtoženi H. "presul" mamilo, še ne pomeni, da ji je "dal" mamilo, ni utemeljena. Obtoženi je bil spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja po I. odst. 197. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, ki ga stori tisti, ki drugemu poskusi dati mamilo, da ga uživa. V konkretnem opisu kaznivega dejanja je navedeno, da je obtoženi U. H. z večjega kosa papirja na manjšega že presul 0,1 g heroina, pri čemer je ta papir H. sama držala v roki, kar jasno konkretizira zakonski znak "poskusil dati". Poleg tega pa je potrebno poudariti, da abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja predstavljata celoto, zato pri tem ni potrebno, da se določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraknem delu, kot je znak "dati" pri kaznivem dejanju po I. odst. 197. člena KZ.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega J. V. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženega J. V. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz

1. do 6. točke II. odst. 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega J. V. spoznalo za krivega pod točko 1 poskusa kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po I. odst. 197. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in pod točko 2 kaznivega dejanja tatvine po I. odst. 211. čl. KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo za kaznivo dejanje pod točko 1 tri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko 2 pet mesecev zapora, nato pa mu je po določilih o steku določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odvzelo je mamilo heroin, ki je bilo zaseženo obtoženemu in U. H. Oškodovanko K. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obtoženemu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila sodne povprečnine ter še odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega glede kaznivega dejanja pod točko 1 in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter odločbe o kazenski sankciji in stroških postopka. Pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe II. odst. 377. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obtožencu in njegovemu zagovorniku, predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba, da iz konkretnega dela opisa za kaznivo dejanje pod točko 1 ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ker očitek, da je obtoženi H. "presul" mamilo, še ne pomeni, da ji je "dal" mamilo, ni utemeljena. Obtoženi je bil spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja po I. odst. 197. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, ki ga stori tisti, ki drugemu poskusi dati mamilo, da ga uživa. V konkretnem opisu kaznivega dejanja je navedeno, da je obtoženi U. H. z večjega kosa papirja na manjšega že presul 0,1 g heroina, pri čemer je ta papir H. sama držala v roki, kar jasno konkretizira zakonski znak "poskusil dati". Poleg tega pa je potrebno poudariti, da abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja predstavljata celoto, zato pri tem ni potrebno, da se določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraknem delu, kot je znak "dati" pri kaznivem dejanju po I. odst. 197. člena KZ. Zato opis, da je obtoženi poskusil dati H. mamilo, da ga uživa, tako, da ji je z večjega kosa papirja na manjšega že presul 0,1 g heroina, pri čemer je H. papir držala v roki, predstavlja celoto, ki natančno konkretizira vse znake poskusa kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po I. odst. 197. člena KZ.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče kršilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo, ko je dejanje obtoženca pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po I. odst. 196. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljeno napravilo dokazni zaključek, da ni dokazano, da je obtoženi H. prodal mamilo in je zato iz konkretnega opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo s katerim se je zatrjeval namen prodaje in v posledici tega dejanje pravilno pravno opredelilo po I. odst. 197. člena KZ. Sodišče prve stopnje pa je tudi jasno obrazložilo zakaj je še vedno podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Ker gre v osnovi še vedno za isti dogodek, tak opis pa je ugodnejši za obtoženca, objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena.

Nadalje je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da je nastopilo relativno zastaranje. Po določbi I. odst. 112. člena KZ začne teči zastaranje kazenskega pregona tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (v konkretnem primeru torej 4.6.1998), vendar pa zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja (III. odst. 112. člena KZ). Takšno procesno dejanje je tudi zahteva državnega tožilca za preiskavo, ki jo je državni tožilec za obtoženega pri sodišču podal dne 24.7.1998, torej že takoj naslednji mesec po storjenem kaznivem dejanju, medtem ko je relativni zastaralni rok za kaznivo dejanje po I. odst. 197. člena KZ pet let (4. točka I. odst. 111. člena KZ). Samo dejstvo, da je državni tožilec najprej zahteval preiskavo za kaznivo dejanje po I. odst. 197. člena KZ, nato pa je obtožbo vložil za kaznivo dejanje po I. odst. 196. člena KZ, pa na začetek teka zastaranja ne vpliva.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da so stroški, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo obtožencu, nejasno odmerjeni, saj je iz popisa stroškov jasno razvidno, da gre za stroške privedbe obtoženca na sodišče dne 2.10.1998 v znesku 173,00 SIT ter stroške izdelave strokovnega mnenja Centra za kriminalističnotehnične preiskave v znesku 45.800,00 SIT.

Pritožba, vložena v obtoženčevo korist, zaradi pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo relevantne razloge za odločitev, da obtožencu izreče pogojno obsodbo kot kazensko sankcijo, v kateri je obtožencu ob upoštevanju ugotovljenih olajševalnih okoliščin storitve kaznivega dejanja določilo primerno zaporno kazen v trajanju treh mesecev zapora in mu nato po določbah o steku (2. točka II. odst. 47. člena KZ), ob upoštevanju določene kazni za kaznivo dejanje tatvine po I. odst. 211. člena KZ, določilo primerno enotno kazen. Prav tako pa je primerna preizkusna doba za utrditev pričakovane prognoze bodočega pozitivnega vedenja obtoženca.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je obtoženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje v slabih finančnih razmerah in je dolžan preživljati otroka, zaradi plačila stroškov pritožbenega postopka pa bi bilo ogroženo vzdrževanje obtoženca in njegovega otroka, ga je pritožbeno sodišče po določbi I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s IV. odst. 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.