Jedro

Namen obveznega zavarovanja v prometu je lahko dosežen le, če so z zavarovanjem krite vse škode, ki jih je razumno mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi izčrpanja zavarovalne vsote zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na izplačilo odškodnine za novo škodo, nastalo zaradi poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja po letu 1997. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja na namen obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, po katerem ima oškodovanec možnost uveljavljati svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močnejše organizacije. Zavarovalna vsota mora torej pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati v enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. V konkretni zadevi škoda tožeče stranke ni bila katastrofalna oziroma nepričakovana, odškodnina, tožniku, izplačana za nepremoženjsko škodo, pa sodi med odškodnine, ki so bile izplačane za izjemno hude in zelo hude primere. Sodišče poškodbe ni ovrednotilo po Fischerjevi lestvici teže poškodb. Na položaj oškodovanca ne smejo vplivati inflatorna gibanja v državi, ki jih je ugotavljalo tudi sodišče. V konkretnem primeru je inflacija v letu 1993 bila 22,9%, v letu 1994 18,3%, v letu 1995 8,6%, v letu 1996 9,5% in v letu 1997 9,1%. V letu 1994 je bila povprečna plača 90.870,00 SIT, v letu 1997 pa 157.783,00 SIT, kar je 73% več. Tožnik je v maju 1997 prejel odškodnino v višini 144 povprečnih plač iz leta 1994 oziroma 82 povprečnih plač v času izplačila odškodnine. Sodišče tega obračuna sicer ni izvedlo, vendar iz njega sledi, da primera ni mogoče ovrednotiti kot izjemno hudega. Sodišče ni presojalo vseh ponujenih dokazov, niti se ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb glede zavarovalne vsote in odgovornosti zavarovalnice, odločitev pa je oblikovalo mimo veljavne zakonodaje in sodne prakse brez pravnega vrednotenja navedb tožnika in sklicevanja na veljavno sodno prakso in pravna mnenja. Zmotno je uporabilo materialno pravo in procesna pravila, posledično pa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnik se je poškodoval v prometni nezgodi 9. 8. 1994, torej v času veljavnosti Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPOZ), in za celotno nastalo škodo s toženko 23. 5. 1997 sklenil poravnavo, po kateri je, glede na ugotovitve prvostopnega sodišča iz 12. točke sodbe, prejel v poplačilo skupno 78.691,11 EUR, in sicer 53.939,02 EUR na račun nepremoženjske škode in 24.752,09 EUR na račun premoženjske škode. Toženka je tožniku s tem plačala znesek, ki presega na dan plačila valorizirani znesek zavarovalne vsote, v pritožbenem postopku pa je sporno, ali je v primeru tožniku nastale škode, ki ne presega običajno pričakovane škode iz prometne nezgode, omejitev zavarovalne vsote, ki takšne škode ne pokriva, dopustna.

5. Sodna praksa je takšne primere reševala različno, najpogosteje z valorizacijo zavarovalne vsote po različnih kriterijih (rast plač, drobno prodajnih cen), pa tudi z upoštevanjem zavarovalne vsote, veljavne v času sojenja (na primer odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 37/1993), pri čemer je vedno zasledovala namen obveznega zavarovanja v prometu. Ta se odraža v dveh vidikih, in sicer daje oškodovancu možnost uveljavitve odškodninskega zahtevka neposredno od zavarovalnice kot finančno močnejše organizacije, da ne pride do situacije, da svojega zahtevka zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe ne bi mogel realizirati, hkrati pa z obveznim zavarovanjem preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Za dosego namena obveznega zavarovanja mora zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati v enem škodnem dogodku, razen povsem izrednih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da njegova škoda kljub hudi telesni poškodbi ne pomeni takšnega izjemnega primera.

6. V času škodnega dogodka so se zavarovalne vsote zaradi inflatornih gibanj in spremembe zakonodaje pogosto spreminjale. Kljub temu pa je prihajalo do situacij, ko po višini niso zmogle pokriti običajne, v prometni nezgodi dveh udeležencev, nastale škode. Tako je bila ob sklenitvi zavarovalne pogodbe najnižja zavarovalna vsota po Odloku o najnižjih zavarovalnih zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti za škodo, povzročeno tretji osebi, določena na 6.000.000,00 SIT, zavarovalna pogodba pa je bila 9. 12. 1993 sklenjena za dvojno zavarovalno vsoto, torej na 12.000.000,00 SIT. Ta zavarovalna vsota je bila z odlokom z dne 26. 7 1994 tudi uzakonjena kot najnižja zavarovalna vsota in je veljala kot zavarovalni limit v času prometne nezgode 9. 8. 1994. Z uveljavitvijo ZOZP 26. 11. 1994, torej zgolj tri mesece po nezgodi, je bila zavarovalna vsota znova dvignjena, tokrat na 30.000.000,00 SIT, z veljavnostjo od 23. 2. 1995 dalje. V povsem časovno primerljivi zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 313/2012 z dne 12. 2. 2015, ko je do prometne nezgode prišlo 2. 6. 1994, torej zgolj dva meseca pred vtoževanim škodnim dogodkom, v katerem oškodovanec prav tako ni pretrpel izredne nepričakovane škode, niti te niso pretrpeli drugi udeleženci prometa, je sodišče dalo prednost namenu obveznega zavarovanja pred pozitivnimi predpisi. Pritrdilo je stališču nižjih sodišč, da v primeru, ko zavarovalna vsota ne pokrije običajne škode, omejitve ni mogoče upoštevati (enako tudi v odločbah II Ips 285/2012, II Ips 701/2009). Ker je treba stranke v podobnih položajih obravnavati enako in ker pritožbeno sodišče nima razumnega razloga za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje na podlagi določila 355. člena ZPP. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je namreč dejansko stanje ostalo še v celoti neugotovljeno glede vprašanja, ali je tožniku dejansko nastala nova škoda, ki v poravnavi, sklenjeni med strankama 23. 5. 1997, še ni bila upoštevana.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.