Jedro

Odobritev za izvajanje ukrepov po čl. 49 ZoPol, dana z obkrožitvijo besede "izdajam" in podpisom na pisnem predlogu PU, ki ima vse sestavine, kot jih določa II. odst. 49. čl. ZoPol, je veljavna, zato podatki, pridobljeni po takšni odobritvi, niso nedovoljeni in sodišče nanje lahko opre sodbo.

Zgolj dejstvo, da na pisni odobritvi ukrepov iz čl. 49 II ZoPol ni datuma odobritve, še ne pomeni, da odobritev ni zakonita.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega M. R. se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z navedeno sodbo spoznalo obtoženega M. R. za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 196. člena Kazenskega zakonika ter mu določilo za to kaznivo dejanje kazen treh let in šest mesecev zapora, nato pa upoštevajoč kazen petih mesecev zapora iz pogojne obsodbe, ki jo je preklicalo (K ... z dne 7. 7. 1997 Okrajnega sodišča v C.) ter enega leta zapora po sodbi K ... Okrožnega sodišča v C. v zvezi s sodbo Višjega sodišča v C., opr. št. Kp ..., izreklo enotno kazen štirih let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 23. 3. 1999 dalje.

Po IV. odstavku 196. člena Kazenskega zakonika je bil odvzet heroin, zasežen E. H., M. P. in T. K., v skupni teži 1,59 g. Po I. odstavku 96. člena Kazenskega zakonika je bila obtožencu odvzeta premoženjska korist v znesku 124.000,00 SIT, v plačilo pa naložen še znesek 1,583.000,00 SIT dosežene premoženjske koristi.

Obtožencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 220.028,00 SIT in 100.000,00 SIT povprečnine.

Z isto sodbo je bila proti obtoženemu M. R. po I. odstavku 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrnjena obtožba za tri kazniva dejanja po členu 196/I Kazenskega zakonika, stroški tega dela postopka pa naloženi v breme proračuna.

Po določilu I. odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku je sodišče zaseglo še 1,23 g heroina in 1,68 g konoplje.

Proti obsodilni sodbi se je pritožil obtoženec po zagovornici.

Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Pritožba je predlagla opravo javne seje in prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Pritožbeno sodišče je na seji dne 11. 1. 2000 obravnavalo predlog zagovornice za prenos krajevne pristojnosti na drugo višje sodišče in ga na podlagi člena 41/V in 42/V Zakona o kazenskem postopku, zavrglo. Sklep o zavrženju je bil zagovornici in obtožencu vročen hkrati z obvestilom o seji za 25. januar 2000. Pritožba ni utemeljena.

Nesprejemljiva so pritožbena zatrjevanja, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I in II Zakona o kazenskem postopku. Kot prvo takšno kršitev vidi pritožba v tem, da je sodelovala v senatu sodnica porotnica Z. S., ki bi se morala izločiti, ker naj bi bila sorodnica kriminalista S..

Očitek pa ni sprejemljiv. Porotnica je sama na glavni obravnavi (listna št. ...) pojasnila, da je B. S. bratranec njenega moža, kar pomeni, da s porotnico ni v sorodstvenem razmerju, niti v svaštvu, predvsem pa B. S. ni oškodovanec niti P. u. v C. v tem kazenskem postopku ni oškodovanka. Zato kakršenkoli izključitveni razlog iz člena 39 točka 1 do 5 Zakona o kazenskem postopku ni podan, prav tako pa ni podan noben izločitveni razlog po 6. točki tega člena, saj ga niti pritožba ne navaja.

Pritožbi ni mogoče slediti niti glede trditve, češ da se sodba opira na nedovoljene dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic (člen 371/I točka 8 ZKP). V spisu je na strani 32 in 33 predlog za uvedbo tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, ki ima datum 16. 2. 1999, nanaša pa se na obtoženca, zanj vsebuje osebne podatke, opis dejanja, način, obseg in trajanje ukrepov ter utemeljitev razlogov.

Vsebuje torej vse, kar pisna odobritev takšnega ukrepa po členu 49 Zakona o policiji mora vsebovati, na drugi strani pa je dal odobritev M. P., namestnik generalnega direktorja policije, z obkrožitvijo besede "izdajam" in s podpisom. Navedeni odobritvi torej ni kaj očitati, je pisna, pri tem pa ni pomembno, ali je predlog napisal D. K. ali pa kriminalist M. iz P. u. C.. Res je, da na dovoljenju ni datuma odobritve, pri tem pa ni prezreti dejstva, da je bila listina sestavljena dne 16.2.1999, ukrep pa naj bi začel uporabljati 19.2.1999. Ob obilici tehničnih sredstev za prenos pošiljk tako ne more biti dvoma o tem, da se je ukrep pričel izvajati šele po pribavi dovoljenja (odobritvi),kar tudi priča M. R. povsem verodostojno pove.

Trditev, da dovoljenja, kot ga zahteva Zakon o policiji ni, tako ne more biti sprejeta. V izogib ponavljanja se pritožbeno sodišče glede pravne narave navedenega dovoljenja sklicuje na razloge, ki jih je o tem že navedlo v sklepu z dne 21. 9. 1999, opr. št. Kp ....

Glede nadaljnjega očitka o storjenih kršitvah določb postopka pritožba zmotno trdi, da proti sklepu z dne 3.9.1999, opr. št. K ..., pritožba ni dovoljena, vsled česar bi jo moralo pritožbeno sodišče zavreči kot nedovoljeno. Omenjeni sklep se namreč v uvodu jasno sklicuje na določbo člena 340/III Zakona o kazenskem postopku in posebno pritožbo izrecno dovoljuje in se torej ne izpodbija šele s pritožbo proti sodbi, kot to šteje pritožnik. Sploh pa ne drži pritožbeni očitek, da naj bi se prvostopno sodišče odpovedalo svoji temeljni pravici in dolžnosti, ki jo ima po Ustavi, da namreč presoja dokaze. Z odgovorom na vprašanje, ali sporno dovoljenje ustreza določbam 49. člena Zakona o policiji,pritožbeno sodišče v ničemer ni ocenjevalo dokazov, oceno dokazov je naredilo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti niti pritožbene trditve o tem, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala obramba. Sodišče je v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj posameznih dokazov ni izvajalo, ti razlogi so v celoti sprejemljivi tudi za pritožbeno sodišče. Povsem odveč bi v resnici bilo zasliševanje D. K. in M. P.. Na sporni listini so poleg štampiljke in imen ter položajev še ročni podpisi, zato tudi pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za dvom, za katere osebe gre.

Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da ni hotelo preveriti trditev obtoženca o tem, da so bile priče s strani policistov "pripravljene", kar pa ni sprejemljivo. Dejstvo je namreč, da so vse priče - kupci mamila prepričljivo izpovedovali o tem, kako so jim policisti kvečjemu rekli, da so dolžni povedati na sodišču resnico.

Priče so pri teh trditvah vztrajale tudi vpričo obtoženčevih očitkov o policijski pripravi.

Pritožba sama trdi, da je v izpodbijani sodbi izrecno zapisano, da sodišče ugotavlja, da policija ni ravnala v nasprotju z Zakonom o policiji, da so tako zbrani podatki verodostojni. Sodišče torej daje oceno o odločilnih dejstvih, zato ni mogoče govoriti o tem, da obstoja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, vsled česar tudi tu ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po členu 371 točka 11 Zakona o kazenskem postopku.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko graja ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopno sodišče je imelo v izpovedbah prič M. G., M. P., E. H., T. K. in G. N. dovolj podlage za zaključek o obtoženčevi kriminalni dejavnosti, kot jo je zajelo v krivdorek. Tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v verodostojnost izpovedb prič M. G. in G. N., verodostojnost ostalih treh pa je potrjena tudi s fotografsko dokumentacijo, poročili o tajnem opazovanju, pri priči M. P. in T. K. pa še z dejstvom, da sta svoje izpovedbe podkrepila z izročitvijo pri obtožencu kupljenega mamila.

Pri tem seveda ni odločilno vprašanje, ki ga na nekaj mestih izpostavlja pritožba,češ da prvostopno sodišče ni hotelo ugotavljati, kdo od navedenih prič je preprodajalec in kdo zasvojenec. Dejstvo je namreč, da je obravnavalo sodišče obtožbo, vloženo proti obtoženemu M. R., zato odgovori na gornje vprašanje tudi niso pomembni. Za dejansko stanje kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 196. člena Kazenskega zakonika, kot se očita obtožencu, je odločilna prodaja, ta pa je obtožencu dokazana, kot je navedeno že zgoraj, pri tem pa je za obstoj kaznivega dejanja irelevantno, ali je obtoženec mamilo prodajal uživalcem ali preprodajalcem. Nepomembno je zato tudi pritožbeno izpostavljanje vprašanja, če in kje sedaj zgoraj navedene priče kupujejo mamilo.

Nobenih pomislekov v ugotovljeno dejansko stanje pa ne vzbuja niti dejstvo, da so policisti opazovali obtoženca in kupce na D. ulici, preglede pa opravljali daleč stran. Očitno so hoteli še naprej tajno opazovati in odkrivati, kot jim je narekovala policijska odredba.

Sodba je pravilno ocenila tudi izpoved priče K.. Njena zatrjevanja v preiskavi, da naj bi M. G. kupoval mamilo na M. c., na glavni obravnavi pa, da ne ve, da je G. uživalec mamil, jasno kaže nezanesljivost njenih izpovedb. Sodišče prve stopnje pa je z izvedencem prepričljivo pojasnilo različnost mamila, zaseženega pri K. in ostalih, prav tako pa je vzelo za dokazano količino res najnižjo možno, za kar je imelo osnovo v izpovedbah prič, za M. G. pa še v izpovedbi njegovega očeta J. G..

Po vsem navedenem pritožbi tudi v delu, ko napada dejansko stanje, ni bilo mogoče slediti.

Pritožba ne obrazloži pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženca pa ni pokazal niti uradni preizkus v okviru določila člena 383/I točka 2 Zakona o kazenskem postopku.

Glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je moralo pritožbeno sodišče preizkusiti tudi odločbo o kazenski sankciji. Ocenilo je, da je ta povsem primerna teži dejanja na eni strani ter obtoženčevi predkaznovanosti tudi že za istovrstna kazniva dejanja. Znižanje kazni ne dopušča splošno znano dejstvo o razširjenosti tovrstnih za zasvojence izredno nevarnih kaznivih dejanj tudi v C..

Po vsem navedenem je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi prvostopno sodbo.

Ker obtoženec s pritožbo ni uspel bo moral plačati povprečnino, ki jo je sodišče določilo, upoštevajoč izredno obsežnost zadeve in obtoženčeve premoženjske razmere.