Jedro

Nedoseganje pričakovanih rezultatov dela je ob vpeljanem sistemu spremljanja storilnosti, praviloma posledica prav nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela, razen v primeru neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela ali krivdnega ravnanja delavca, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Očitek nedoseganja postavljene norme implicitno vsebuje tudi očitek nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela, zato tega delodajalcu ni treba posebej in izrecno zatrjevati (in dokazovati), delavec pa lahko zatrjuje, da nedoseganje norme ni posledica navedenih dejavnikov, ampak drugih upravičenih razlogov (tako subjektivnih kot objektivnih). Glede na to je materialnopravni zaključek sodišča, da bi kljub nedoseganju pričakovanih rezultatov, tožena stranka morala še posebej dokazati tudi nepravočasno, nestrokovno in nekvalitetno delo tožnika, napačen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 3. 12. 2012 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 18. 1. 2013, ampak je trajalo do 1. 12. 2013 in od 31. 5. 2014 do vključno 14. 12. 2014, da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v zavarovanje od 19. 1. 2013 do 1. 12. 2013 in od 31. 5. 2014 do vključno 14. 12. 2014, mu za ta čas obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku, zmanjšano za prejeto nadomestilo za brezposelnost, in od tako obračunanega zneska odvesti davke in prispevke, ustrezen neto znesek pa plačati tožniku, za čas od 2. 12. 2013 do 30. 5. 2014 pa mu izplačati mesečna nadomestila plač. Kar je tožnik zahteval več in drugače, je zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik v obdobju od julija do septembra 2012 ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, vendar pa tožena stranka ni dokazala, da dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato ni dokazala, da so razlogi za nedoseganje planiranih rezultatov na strani tožnika, oziroma da ta pričakovanih rezultatov ni dosegel iz subjektivnih razlogov.

2. Sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi izhodišči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče naj se ne bi neposredno opredelilo do vprašanja, ali je bila norma delodajalca, ki je tožnik ni izpolnil, postavljena realno ali ne, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP). Iz obrazložitve naj bi sicer posredno izhajalo, da je sodišče menilo, da je norma postavljena realno in da je bil delavec z njo tudi seznanjen, saj sicer ne bi presojalo subjektivnih elementov upravičenosti odpovedi. V tem primeru pa naj sodišče ne bi upoštevalo, da tožnik v postopku ni podal konkretnih trditev, zakaj norme ni dosegel, pač pa je zatrjeval zgolj nerealnost postavljene norme. Zmotna naj bi bila presoja sodišča, da bi morala tožena stranka ob ugotovitvi realno postavljene norme dodatno dokazovati subjektivne okoliščine na strani tožnika. V primeru realno postavljene norme in v primeru, če delavec ne poda trditev, zakaj norme ni dosegel, naj bi se štelo, da dela ni opravljal strokovno, pravočasno in kvalitetno. Pri tem naj bi bilo trditveno breme na delavcu, dokazno pa na delodajalcu. Tako stališče naj bi zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 60/2010 z dne 8. 11. 2011, na katerega naj bi se tožena stranka sklicevala že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa naj se do njenih navedb ne bi opredelilo.

4. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev in povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZDR) lahko delodajalec delavcu (med drugim) redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno (razlog nesposobnosti).

8. Tožnik je imel od 1. 4. 2007 s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto finančni svetovalec za gradnje in bivanje. Tožena stranka mu je dne 3. 12. 2012 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker ni dosegel prodajnega plana za prvo polletje leta 2012 in trimesečnega plana v obdobju julij - september 2012. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi v 11. členu določala, da predstavlja nedoseganje plana na letni, trimesečni ali mesečni ravni v višini 60 % določenih planov, razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka tožnika dne 5. 6. 2012 seznanila z dogovorom o ciljih in prodajni premiji za leto 2012. 9. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da tožnik v obdobju od julija do septembra 2012 ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, vendar tožena stranka ni dokazala, da tožnik dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, torej ni dokazala, da so razlogi za nedoseganje planiranih rezultatov subjektivne narave. Tak zaključek sodišča je materialnopravno zmoten.

10. Kot pravilno navaja tožena stranka v reviziji, je revizijsko sodišče v podobnem primeru (3) že zavzelo stališče, da je nedoseganje pričakovanih rezultatov, ob vpeljanem sistemu spremljanja storilnosti, praviloma posledica prav nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela, razen v primeru neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela ali krivdnega ravnanja delavca, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Očitek nedoseganja postavljene norme implicitno vsebuje tudi očitek nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela, zato tega delodajalcu ni treba posebej in izrecno zatrjevati (in dokazovati), delavec pa lahko zatrjuje, da nedoseganje norme ni posledica navedenih dejavnikov, ampak drugih upravičenih razlogov (tako subjektivnih kot objektivnih). Glede na to je materialnopravni zaključek sodišča, da bi kljub nedoseganju pričakovanih rezultatov, tožena stranka morala še posebej dokazati tudi nepravočasno, nestrokovno in nekvalitetno delo tožnika, napačen. To sicer samo po sebi še ne pomeni, da zahtevek tožnika ni utemeljen.

11. Tožnik je namreč v postopku (in tudi že v zagovoru pred odpovedjo) zatrjeval, da postavljenih planov za leto 2012 ni dosegel iz objektivnih razlogov, na katere ni mogel vplivati. Med temi navaja upad gospodarske rasti, zniževanje zadolženosti podjetij, težji gospodarski položaj na območju, ki ga je pokrival in drugo. Letni plan za leto 2012 naj bi bil nerealen, saj je bil postavljen previsoko. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodišči nista ugotovili resničnosti teh trditev oziroma so te ugotovitve nejasne.

12. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso bila ugotovljena vsa relevantna dejstva, je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ki bo moralo ob zgoraj pojasnjenih materialnopravnih izhodiščih ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega zahtevka.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.

(3) VIII Ips 60/2010 z dne 8. 11. 2011.