Jedro

Toženka je iz utemeljenega razloga podaljšala rok za sprejem odločitve, hkrati pa v zvezi s podaljšanjem roka postopala po določilih ZMZ-1 s tem, ko je tožnika o podaljšanju roka (2x) obvestila. Posledično to pomeni, da rok, predpisan za odločitev (6 + 9 mes.), še ni iztekel in da je bila tožba zaradi molka organa vložena pred iztekom roka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 3. 7. 2019 vložil tožbo zaradi molka organa. V tožbi navaja, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal 20. 8. 2018 in da do vložitve tožbe ni prejel odločitve. Od toženke ni prejel individualizirane in konkretizirane obrazložitve glede razlogov, zaradi katerih toženka meni, da obstajajo utemeljeni razlogi za podaljšanje roka za izdajo odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, saj ni prejel obrazložitve, da ni izpolnil svojih obveznosti v postopku mednarodne zaščite, ali obstajajo v njegovem primeru zapletena pravna in dejanska vprašanja ali pa je zamudo mogoče pripisati povečanemu številu prošenj za mednarodno zaščito. Toženka je prekoračila vse roke za izdajo odločbe o njegovi prošnji, brez utemeljenega razloga. Na toženko je 14. 6. 2019 naslovil zahtevo, naj odloči v naslednjih 7 dneh. Toženka kljub tej zahtevi ni izdala odločbe v zvezi z njegovo prošnjo. Sodišču predlaga, da naj razsodi tako, da njegovi prošnji ugodi ali podredno, da tožbi ugodi in toženki naloži, da v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

2. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnika redno obveščala o zamudi pri odločanju in sicer mu je poslala že dve obvestili. V obvestilu je kot razlog za zamudo navedla veliko število prošenj za mednarodno zaščito, kar je dopusten razlog za zamudo. Od tožnikove vložitve prošnje za mednarodno zaščito ni minilo niti eno leto, kar pomeni, da ni prekoračila skrajnega 18 mesečnega roka (6 + 9 + 3 meseci) za odločitev. Ker obstaja zakonsko dopusten razlog za zamudo, sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

3. Tožba ni dopustna.

4. V postopkih odločanja o priznanju, podaljšanju in odvzemu mednarodne zaščite v skladu z 32. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) odloča pristojni organ, to je v skladu s 7. točko 2. člena ZMZ-1 Ministrstvo za notranje zadeve. 33. člen ZMZ-1 določa, da se v postopkih po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), če z ZMZ-1 ni določeno drugače. V skladu s tretjim odstavkom 13. člena ZUP je pritožba dovoljena samo v primeru, da tako določa zakon, kadar je za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo. ZMZ-1 ne določa, da je zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve dovoljena pritožba. V obravnavanem primeru gre za enostopenjski upravni postopek, kar pomeni, da je zoper odločitve toženke mogoč upravni spor.

5. Tožbo zaradi molka organa urejata drugi in tretji odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 28. člena sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po določbi tretjega odstavka istega člena sme po prejšnjem odstavku ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe.

6. Roki za odločitev so določeni v 47. členu ZMZ-1. Po prvem odstavku tega člena pristojni organ v postopku odloči v najkrajšem možnem času, razen če bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja, pri čemer v rednem postopku odloči najkasneje v šestih mesecih od vložitve prošnje. Če pristojni organ o prošnji ne more odločiti v šestih mesecih, pisno obvesti prosilca o zamudi in razlogih za zamudo ter napove, v kakšnem roku lahko pričakuje odločitev. Če pristojni organ ne more odločiti v roku, navedenem v pisnem obvestilu, po poteku tega roka ponovno pisno obvesti prosilca o razlogih za zamudo ter novem pričakovanem roku odločitve (drugi odstavek 47. člena ZMZ-1). V primerih, ko prosilec ne izpolni svojih obveznosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, zapletenih pravnih in dejanskih vprašanjih ali velikega števila prošenj za mednarodno zaščito, se lahko rok za odločitev v rednem postopku podaljša, vendar ne dlje kot za devet mesecev (tretji odstavek 47. člena ZMZ-1).

7. Med strankama ni sporno, da je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito podal prošnjo za mednarodno zaščito 20. 8. 2018, kot tudi ne, da ga je toženka obvestila o zamudi pri odločanju ter napovedala, v kakšnem roku lahko pričakuje odločitev o njegovi prošnji.

8. Iz upravnega spisa izhaja, da je toženka tožnika o zamudi pri odločanju prvič obvestila dne 21. 2. 2019 in navedla, da zaradi velikega števila prošenj za mednarodno zaščito še ni odločila in da bo odločitev predvidoma izdana do 1. 7. 2019. Tudi iz drugega obvestila o zamudi z dne 5. 7. 2019 izhaja, da zaradi enakega razloga o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito še ni odločila in da bo odločitev izdana predvidoma do 2. 12. 2019. Kot že navedeno, se lahko, v skladu s tretjim odstavkom 47. člena ZMZ-1, rok za odločitev v rednem postopku lahko podaljša, med drugim, v primerih velikega števila prošenj za mednarodno zaščito. Toženka je torej po mnenju sodišča iz utemeljenega razloga podaljšala rok za sprejem odločitve, hkrati pa v zvezi s podaljšanjem roka postopala po določilih ZMZ-1 s tem, ko je tožnika o podaljšanju roka (2x) obvestila. Posledično to pomeni, da rok, predpisan za odločitev (6 + 9 mes.), še ni iztekel in da je bila tožba zaradi molka organa vložena pred iztekom roka. Tožba tožnika je torej preuranjena.

9. Ker je glede na navedeno tožba tožnika vložena prezgodaj, jo je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. V skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1, sklep v primeru iz 2. točke prvega odstavka tega člena izda predsednik senata.