Jedro

Kršitve sodišče ni storilo s tem, ko ni opravilo naroka, saj izvedba naroka tudi v fazi ugovornega postopka zoper sklep o začasni odredbi ni obligatorna.

Če bo v postopku ugotovljeno, da nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, sodijo v skupno premoženje, s posegom v delež prvega toženca ne bodo v ničemer prizadete pravice druge toženke. Če bo ugotovljeno, da nepremičnine ne sodijo v skupno premoženje, bo tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen. Ker pa je druga toženka po zemljiškoknjižnih podatkih edina lastnica spornih nepremičnin, je pravilno zajeta kot toženka v pravdnem postopku in kot dolžnica v postopku za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 30. 8. 2016 in izpodbijani sklep v I. točki izreka delno razveljavilo, delno pa ga je vzdržalo v veljavi, tako, da je bila izdana začasna odredba, s katero je sodišče drugi toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znakom 000, ID znakom 001 in z ID znakom 002, pri vseh do ½, z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve pri navedenih nepremičninah. Začasna odredba velja 30 dni po pravnomočno končanem pravdnem postopku. Odločitev o stroških v zvezi s postopkom o ugovoru zoper začasno odredbo je sodišče pridržalo za končno odločitev v pravdni zadevi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženca), in sicer v nerazveljavljenem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Toženca predlagata spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, podrejeno predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ugotovitve sodišča, navedene v obrazložitvi sklepa, niso točne. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) ni izkazala, da so podane predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tožnica je v predlogu za začasno odredbo le navedla, da se sklicuje na navedbe v tožbi, kar za utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe ne zadostuje. Tožnica bi morala v okviru predloga za izdajo začasne odredbe razloge, na katerih utemeljuje izdajo začasne odredbe, ponovno in izrecno navesti. Navedba, da se sklicuje na trditve v tožbi, za odločanje ni dovolj. Bistveno kršitev določb postopka predstavlja dejstvo, da se je sodišče oprlo na tožbene navedbe in ne na navedbe iz predloga za začasno odredbo. Ker v predlogu ni trditev, ki bi opravičevale izdajo začasne odredbe brez izvedbe naroka, je odločitev sodišča arbitrarna. Sodišče je pojasnilo, da seznam izvršilnih naslovov predstavlja ustrezno podlago zgolj za tožbeni zahtevek na določitev deležev na skupnem premoženju, iz obrazložitve pa ne izhaja, da naj bi slednji predstavljal tudi podlago za odločanje o začasni odredbi. Sodišče je zaključilo, da je druga toženka dolžnica tožnice. To ne drži. Začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve pa se izda zgolj, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Sporne nepremičnine niso skupno premoženje zakoncev, saj niso bile pridobljene v času trajanja zakonske zveze tožencev s sredstvi, pridobljenimi z delom. Navedene nepremičnine so v izključni lasti druge toženke in predstavljajo njeno posebno premoženje. Druga toženka je namreč sama z A. A. kot posojilodajalcem in upnikom sklenila posojilno pogodbo z dne 20. 6. 2013. Upnik je znesek nakazal drugi toženki, ta je s podpisom notarskega zapisa to priznala ter se zavezala vrniti posojilo. Denar si je sama izposodila od posojilodajalca. Da nepremičnine niso skupno premoženje, je bilo ugotovljeno tudi z notarskim zapisom SV 516/2014, sklenjenim med tožencema. Ni podana procesna predpostavka za postopek začasne odredbe, saj je bilo z izvršljivim notarskim zapisom že ugotovljeno, da sporne nepremičnine predstavljajo posebno premoženje druge toženke. Izvršljiv notarski zapis ima enako veljavo kot pravnomočna sodna odločba, uporabiti je treba analogijo, toženca podajata ugovor res iudicate. Ker je bil med tožencema sklenjen sporazum o določitvi posebnega premoženja, na te nepremičnine tožnica ne more poseči. Predlog za začasno odredbo bi bilo treba zavreči. Navedbe tožnice, da bo enkrat v prihodnosti zahtevala razveljavitev navedenega pravnega naslova, tožnici ne dajejo upravičenja oziroma utemeljenosti, da je izkazana njena terjatev, niti nevarnost, da bo izpolnitev terjatve otežena. Sodišče je napačno odločilo, da se pri nepremičninah druge toženke v zemljiški knjigi zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve v celoti. Dolžno bi bilo upoštevati načelo sorazmernosti. Tožnica zahteva, da se ugotovi, da delež prvega toženca na skupnem premoženju znaša ½, zato bi sodišče lahko poseglo zgolj na ½ premoženja in zgolj v tem delu zemljiški knjigi odredilo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve. Odločitev sodišča je sama s seboj v nasprotju, saj je sklenilo, da se drugi toženki prepove odtujitev in obremenitev spornih nepremičnin do ½, hkrati pa, da se pri teh nepremičninah v celoti zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi. Z začasno odredbo ni mogoče posegati v premoženje dolžnikov v večjem obsegu, kot je potrebno za zavarovanje upnikove terjatve. Upnik ni izkazal pravnomočne sodbe niti drugega izvršilnega naslova, temveč se sklicuje le na seznam, ki ga predlogu ni predložil. Upnik mora skladno z 257. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za verjetno izkazati objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma otežena. Tožnica tega ni izkazala. Navedla je, da predlaga izdajo začasne odredbe zato, da bo dejansko in pravno stanje stvari omogočalo, da se ta stvar oziroma terjatev davčnega organa na podlagi pravnomočne sodbe res izroči, saj bo ugotovitev deleža na skupnem premoženju ter izterjava davčne obveznosti iz solastniškega deleža davčnega dolžnika onemogočena oziroma znatno otežena v primeru, da bi bilo tekom pravde to premoženje odtujeno oziroma obremenjeno. Sodišče ne sme odločati mimo postavljenega zahtevka in ugotavljati s strani tožnice nezatrjevanih dejstev. S strani tožnice navedene okoliščine ne izkazujejo delovanja tožencev v smeri prodaje ali obremenitve nepremičnine, niti ne kakšnih objektivnih znanih dejavnikov, zaradi katerih bi obstajala nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica tudi ni izkazala, da tožencema s predlagano začasno odredbo ne bo nastala škoda oziroma bo škoda le neznatna (tretji odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ). Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, razen navedb, da se o ugovornih navedbah v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ sodišče ne bo opredelilo. Sodišče je zaključilo, da je dokazni postopek pokazal, da naj bi bila izkazana namera o prodaji nepremičnine, kar ne drži, prav tako noben postopek ni izkazal, da naj bi toženca pri sklepanju sporazuma o določitvi posebnega premoženja ravnala z namenom izigranja davčnega upnika.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in odgovarja na posamezne pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, ker naj bi se sodišče oprlo (le) na tožbene navedbe in ne na navedbe iz predloga za začasno odredbo in ker je odločilo brez izvedbe naroka, zaradi česar naj bi bila odločitev sodišča arbitrarna. Tožnica je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve podala trditve v zvezi s tožbenim zahtevkom in v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (oboje v eni vlogi). V samem predlogu je povzela bistvene trditve tudi glede verjetnosti obstoja terjatve in se le delno sklicevala na navedbe iz tožbe, tako da je že trditev tožencev, da navedb ni podala, neutemeljena. Sklicevanje na določene navedbe, predhodno navedene v isti vlogi med istima strankama, tudi ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, niti arbitrarnosti. Kršitve sodišče tudi ni storilo s tem, ko ni opravilo naroka, saj izvedba naroka tudi v fazi ugovornega postopka zoper sklep o začasni odredbi ni obligatorna (drugi odstavek 58. člena ZIZ).

6. Neutemeljene so vse pritožbene navedbe, s katerimi toženca izpodbijata ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve. Kot navajata toženca, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da seznam izvršilnih naslovov predstavlja ustrezno podlago za tožbeni zahtevek za določitev deležev na skupnem premoženju, zato neutemeljeno navajata, da ni razvidno, da bi takšen seznam predstavljal podlago za odločanje o začasni odredbi (pri kateri zadošča že verjetnost terjatve). Seznam je tožnica tudi priložila in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena.

7. Neutemeljeno druga toženka tudi v pritožbi izpostavlja, da ni dolžnica tožnice v nobenem postopku. V konkretnem primeru gre za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin, ki so po zemljiškoknjižnih podatkih last druge toženke. Ne gre sicer za dolžniško razmerje med tožnico (upnico) in drugo toženko, pač pa gre za dolg enega zakonca oziroma prvega toženca, ki je bil ugotovljen z izvršilnim naslovom, in katerega realizacijo namerava tožnica doseči z izvršbo na zatrjevani delež prvega toženca na spornih nepremičninah (na skupnem premoženju). Če bo v postopku ugotovljeno, da nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, sodijo v skupno premoženje, s posegom v delež prvega toženca ne bodo v ničemer prizadete pravice druge toženke. Če bo ugotovljeno, da nepremičnine ne sodijo v skupno premoženje, bo tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen. Ker pa je druga toženka po zemljiškoknjižnih podatkih edina lastnica spornih nepremičnin, je pravilno zajeta kot toženka v pravdnem postopku in kot dolžnica v postopku za izdajo začasne odredbe.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z verjetnostjo obstoja nedenarne terjatve navedlo pravilne razloge. Ugotovilo je, da je seznam izvršilnih naslovov (A1), iz katerega je razvidno, da ima tožnica zoper prvega toženca izvršljivo terjatev iz naslova neplačanih davkov in prispevkov v višini glavnice 13.926,47 EUR, ustrezna podlaga za tožbeni zahtevek na določitev deležev na skupnem premoženju. Sporne nepremičnine so bile pridobljene v času trajanja zakonske zveze tožencev in sodišče je pravilno zaključilo, da trditve, da je druga toženka nakup nepremičnin financirala s posojilom, ki ga je imela in odplačala sama, zaradi odsotnosti trditev o tem, kako (iz katerih sredstev) je posojilo vrnila, ne utemeljujejo presoje, da so sporne nepremičnine toženkino posebno premoženje. Na nastanek skupnega premoženja (in na višino deležev) namreč ne vpliva okoliščina, kateri zakonec je najel kredit in kateri od zakoncev ga je plačeval. Druga toženka trditev, da je bilo posojilo vrnjeno izključno s sredstvi njenega posebnega premoženja, ni podala. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je pod predpostavko, da je bil nakup spornih nepremičnin dejansko financiran s posojilom, najetim časom trajanja zakonske zveze, podana verjetnost, da so bile sporne nepremičnine pridobljene s sredstvi, pridobljenimi z delom, zato sodijo pod režim skupnega premoženja tožencev.

9. Sodišče prve stopnje je vpogledalo tudi v notarski zapis sporazuma o določitvi posebnega premoženja z dne 26. 8. 2014 (B4). Notarski zapis je javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano, vendar je na podlagi četrtega odstavka 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mogoče dokazovati nasprotno. Nasprotna dejstva je tožnica zatrdila v odgovoru na ugovor. Tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je kljub predložitvi notarskega zapisa, glede na siceršnje trditve tožencev v tem postopku glede posebnega premoženja (navedene že zgoraj), verjetnost terjatve izkazana. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za izvršljiv notarski zapis, ki ima enak učinek kot pravnomočna sodba in za razsojeno stvar. V skladu s četrtim členom Zakona o notariatu (ZN) je namreč notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla. Glede na vsebino predmetnega notarskega zapisa za izvršljiv notarski zapis ne gre, zato je navedba, da bi bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavreči, neutemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je v postopku izdaje začasne odredbe ugotovilo, da je podana tudi predpostavka iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ter tudi, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Zaključkov sodišča prve stopnje glede slednje predpostavke oziroma pogoja toženca v ugovoru nista izpodbijala in jih tudi ne izpodbijata v pritožbi. Navajata, da se sodišče ni opredelilo do ugovornih navedb v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ, kar pa ni bilo potrebno, saj sodišče predpostavke v skladu s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ (v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ) sploh ni ugotavljalo in je tožnica tudi ni zatrjevala. Ker zadošča, da je podana ena izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, je ob povedanem, že zato, ker je podana predpostavka, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, začasna odredba (ob izkazani verjetnosti obstoja terjatve) izdana utemeljeno.

11. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in toženca neutemeljeno navajata, da niso izkazani objektivni zunanji dejavniki, zaradi katerih bi obstajala nevarnost, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Neutemeljena je navedba, da je sodišče napačno zaključilo, da je dokazni postopek pokazal, da naj bi bila izkazana namera o prodaji nepremičnin, saj je pri vseh spornih nepremičninah zaznamovan vrstni red za pridobitev lastninske pravice. Sodišče pa je pravilno navedlo tudi, da je (celo) podana verjetnost, da sta toženca pri sklenitvi sporazuma o določitvi posebnega premoženja (verjetno) ravnala z namenom izigravanja davčnega upnika in odločitev ni arbitrarna, saj je sodišče pojasnilo, da vsi sklepi o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva izvirajo iz obdobja pred sklenitvijo omenjenega sporazuma.

12. Končno so neutemeljene tudi navedbe o tem, da je sodišče napačno odločilo glede zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin v celoti. Sodišče je namreč odločilo, da se drugi toženki prepove odtujitev in obremenitev spornih nepremičnin do ½ in da se pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve. Takšna prepoved se bo zaznamovala v obsegu, kot je določena prepoved odtujitve in obremenitve, zato so pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, saj je odvisna od odločitve o glavni stvari.