Jedro

Odpovednega razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela ne more predstavljati zgolj eno samo (vsebinsko in časovno opredeljeno) ravnanje delavca, tj. neupoštevanje predpisov o počitkih med vožnjo, ki bi lahko pomenilo kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in bi imelo za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Namen poskusnega dela je v preizkusu tožnikovega znanja in sposobnosti opravljanja dela voznika tovornjaka v mednarodnem prometu, pri čemer se mora delo tožnika ocenjevati kot celota in ne z vidika posamičnega ravnanja.

V obravnavanem primeru sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili o trimesečnem poskusnem delu, ki se spremlja in ocenjuje po internem pravilniku o uspešnosti. Pravilnika, iz katerega bi bila razvidna merila za ugotavljanje uspešnosti delavca oziroma pričakovani delovni rezultati tožnika, tožena stranka v sodnem postopku ni predložila. Ker tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz 5. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 oziroma tretjega odstavka 8. člena BBHZD, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita.

Denarno povračilo je prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - delno razveljavi v II. točki izreka glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja za čas od 27. 1. 2014 do vključno 18. 4. 2014; - razveljavi v V. točki izreka glede obračuna plač za januar in april 2014, v prvi in četrti alineji V. točke, v VII. točki in XIII. točki izreka (stroški postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter - delno spremeni v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni za tožečo stranko obračunati denarno povračilo v znesku 425,00 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, in v IV. točki izreka glede prijave v evidenco socialnega zavarovanja za čas od 27. 1. 2014 do 31. 1. 2014 tako, da se v tem delu zavrne tožbeni zahtevek.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 9. 4. 2014 nezakonita (točka I izreka) in da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo od 27. 1. 2014 do 23. 10. 2014 (točka II izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 od prejema pisnega odpravka sodbe: - izplačati tožniku denarno povračilo v znesku 425,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka), - prijaviti tožnika v vsa zavarovanja, zlasti v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v obdobju od 27. 1. 2014 do 31. 1. 2014 ter od 19. 4. 2014 do 23. 10. 2014 (točka IV izreka), - obračunati plačo za obdobje od 27. 1. 2014 do 18. 4. 2014 v bruto znesku 850,00 EUR mesečno, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati zneske z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila po izračunu, razvidnem iz točke V izreka, za obdobje od 19. 4. 2014 do 23. 10. 2014 pa obračunati bruto nadomestila plače v znesku 850,00 EUR mesečno, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka VI izreka) ter - izročiti tožniku plačilne liste za obdobje od 27. 1. 2014 do 23. 10. 2014 (točka VII izreka).

V točki VIII izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova dnevnic za meseca februar in marec 2014 v višini 1.388,75 EUR (točka VIII izreka) ter obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova plačane kazni za prometni prekršek, dveh najemnin in čiščenj v višini 1.145,00 EUR (točka IX izreka), navedeni terjatvi medsebojno pobotalo do višine 1.145,00 EUR (točka X izreka) in toženo stranko zavezalo, da je dolžna plačati tožniku razliko iz naslova dnevnic za meseca februar in marec 2014 v znesku 243,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 10. 2014 do plačila (točka XI izreka).

Višji tožbeni zahtevek (za plačilo regresa za leto 2013 v bruto znesku 261,22 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 do plačila in plač v bruto znesku 850,00 EUR mesečno, prijavo tožnika v socialna zavarovanja ter izročitev plačilnih list v obdobju od septembra 2013 do 26. 1. 2014, plačilo denarnega povračila nad zneskom 425,00 EUR in dnevnic za meseca februar in marec 2014 nad zneskom 243,75 EUR) je zavrnilo (točka XII izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 452,31 EUR, stroške sodnega tolmača v znesku 351,24 EUR pa povrniti na račun sodišča, vse v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka XIII izreka sklepa) in sklenilo, da vrednost spora za del tožbenega zahtevka, v katerem tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, znaša 4.734,90 EUR, vrednost denarnih zahtevkov pa 6.760,44 EUR (točka XIV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba navaja, da je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi negativne ocene poskusnega dela z dne 28. 3. 2014. Tožena stranka zatrjuje kršitev razpravnega načela, ker je sodišče brez ustreznih trditev tožnika ugotovilo neverodostojnost ocene poskusnega dela. Zmotna je dokazna ocena izpovedb A.A. in prokurista tožene stranke B.B.. Meni, da sodišče ni popolno ugotovilo dejstev v zvezi z odtujevanjem goriva in negativno oceno poskusnega dela. Komisija je v oceni poskusnega dela ugotovila, da tožnik nima sposobnosti za opravljanje dela voznika tovornega vozila, zlasti ker voženj ni bil sposoben načrtovati tako, da bi zadostil predpisom o času voženj, odmorih in počitkih, ter pravočasno prispeti na cilj. Tako v oceni poskusnega dela kot v odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla več kršitev, ki jih je tožnik storil v zvezi z načrtovanjem relacij v obdobju od 6. 2. 2014 do 27. 3. 2014. Zatrjuje, da je arbitrarna dokazna ocena sodišča prve stopnje glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da tožnik od 18. 4. 2014 dalje nima več delovnega dovoljenja, ni podlage za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po tem datumu. Tožena stranka očita sodišču, da je z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja v času od 27. 1. 2014 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prekoračilo tožnikov tožbeni zahtevek. Tudi prijava v ustrezne evidence in izplačilo nadomestila plače po odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja nista več mogoči. Toženi stranki ni bila dana možnost seznanitve z izpisom iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz naslova plače za januar 2014 tožena stranka ne dolguje tožniku ničesar, zato je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ji je naložilo izplačilo plače za ta mesec. Pri izplačilu plače za april 2014 sodišče ni upoštevalo neprerekanih trditev in predloženih dokazov o plačilu zneska 328,62 EUR, s čimer je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Tožena stranka meni, da je dokazala izplačilo provizije za plačilo kazni v znesku 143,50 EUR v korist tožnika in da je tožnik neupravičeno odtujil 316,57 litrov goriva. V kolikor sodišče do tega dokaznega zaključka ni moglo priti na podlagi izvedenih dokazov, bi moralo izvesti dokaze po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Poleg tega se je tožnik v vlogi z dne 19. 1. 2015 odpovedal delu tožbenega zahtevka, v katerem je zahteval izplačilo neto plače za meseca januar in april 2014, ter priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2014, na podlagi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), sodišče presoja, ali je podan odpovedni razlog, ki ga je in kot ga je v odpovedi navedel delodajalec. Torej dejanski razlog, ki ga je delodajalec na podlagi 87. člena ZDR-1 dolžan navesti in obrazložiti v pisni odpovedi in ki ga mora na podlagi prvega odstavka 84. člena ZDR-1 dokazati tudi v sodnem postopku. Ker je bila tožniku, državljanu Bosne in Hercegovine, pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, je v obravnavani zadevi treba upoštevati tudi Zakon o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS - MP, št. 14/2012, v nadaljevanju: BBHZD), ki v tretjem odstavku 8. člena določa, da lahko delodajalec med poskusnim delom delavcu migrantu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec migrant ne dosega pričakovanih rezultatov dela. Kot izhaja iz obrazložitve odpovedi, je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni opravljal dela po časovnih navodilih, kar je razvidno iz izrečene kazni z dne 25. 2. 2014, zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov na poti C. - D.. Tožnik je kljub opozorilom nadaljeval delo po svojih delovnih terminih, čeprav je bilo njegovo delo časovno določeno od naročnikov prevoza.

7. ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena delodajalcu nalaga, da mora dejanski razlog v odpovedi pisno obrazložiti. Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je torej vezano na dejanske opredelitve odpovednega razloga in tega delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati. Določilo drugega odstavka 87. člena ZDR-1 je namreč treba razlagati v smislu načela varstva zaposlitve delavca ter načela, da je izguba zaposlitve skrajno sredstvo. Ker sodišče presoja odpoved le v okviru odpovednega razloga, kot je opisan v odpovedi, drugih okoliščin (ravnanj), razen tistih, navedenih v odpovedi, delodajalec v sodnem postopku ne more zatrjevati in na njih utemeljevati oziroma dokazovati utemeljenosti in zakonitosti odpovedi. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo očitka odtujevanja goriva. Ravnanje tožnika, s katerim je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga, je v odpovedi omejeno le na neupoštevanje časovnih navodil oziroma predpisov o trajanju vožnje in počitka na tožnikovi prvi vožnji, zaradi česar je bila tožniku izdana kazen. Z izjemo dogodka na prvi vožnji so namreč ostali očitki tožene stranke v izpodbijani odpovedi le pavšalni. Ostala ravnanja tožnika niso ustrezno opredeljena ne po času ne po vsebini, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je bilo kršitev več, ker je bilo tako v oceni poskusnega dela kot v odpovedi navedeno, da tožnik med 6. 2. 2014 in 27. 3. 2014 ni upošteval načrtovanih relacij.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni mogoče uporabiti v primeru, ko gre za enkratno kršitev delovnih obveznosti. Odpovednega razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela iz pete alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 oziroma tretjega odstavka 8. člena BBHZD ne more predstavljati zgolj eno samo (vsebinsko in časovno opredeljeno) ravnanje delavca, tj. neupoštevanje predpisov o počitkih med vožnjo, ki bi lahko pomenilo kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in bi imelo za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ob predpostavki predhodno izdanega pisnega opozorila po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Namen poskusnega dela je v preizkusu tožnikovega znanja in sposobnosti opravljanja dela voznika tovornjaka v mednarodnem prometu, pri čemer mora ocenjevati delo tožnika kot celoto in ne z vidika posamičnega ravnanja (tako tudi pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 958/2008 z dne 4. 6. 2009). Delodajalec lahko preverja, ali je posamezni delavec pri svojem delu spreten in uspešen ter izpolnjuje pričakovane delovne rezultate. Delavec pa mora biti jasno in vnaprej podučen, kakšni so pričakovani delovni rezultati po pogodbi o zaposlitvi. V obravnavanem primeru sta se stranki v 12. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili o trimesečnem poskusnem delu, ki se spremlja in ocenjuje po internem pravilniku o uspešnosti. Pravilnika, iz katerega bi bila razvidna merila za ugotavljanje uspešnosti delavca oziroma pričakovani delovni rezultati tožnika, tožena stranka v sodnem postopku ni predložila.

9. Glede na obrazloženo je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, saj tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz 5. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 oziroma tretjega odstavka 8. člena BBHZD. Tožena stranka pa je tudi kršila določila ZDR-1 o vsebini odpovedi. Ker je redna odpoved nezakonita že iz navedenih razlogov, presoja, ali je bila negativna ocena poskusnega dela verodostojna, za odločitev niti ni pomembna. Do teh in ostalih pritožbenih navedb (npr. glede pravilnosti dokazne ocene izpovedb A.A. in prokurista tožene stranke B.B.), ki niso bile bistvenega pomena za odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se zato pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2014 je torej materialnopravno pravilna.

10. Tožnik je v tožbi z dne 8. 5. 2014 zahteval, da se ugotovi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še vedno traja, in da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v socialna zavarovanja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje. Na glavni obravnavi dne 23. 10. 2014 je spremenil tožbo v tretji točki tožbenega zahtevka, tako da je zahteval prijavo v zavarovanja tudi za čas od 18. 9. 2013 do 31. 1. 2014 in predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka sodbe ugotovilo trajanje delovnega razmerja od 27. 1. 2014 do 23. 10. 2014 ter v IV. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da tožnika prijavi v zavarovanja tudi v obdobju od 27. 1. 2014 do 31. 1. 2014. 11. Tožnik ne v tožbi niti kasneje ni uveljavljal ugotovitve obstoja delovnega razmerja od 27. 1. 2014 do vključno 18. 4. 2014, zato je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja za ta čas prekoračilo njegov zahtevek oziroma kršilo načelo dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP), ki med drugim pomeni, da lahko sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in tožniku ne more prisoditi kaj drugega, kot je s tožbo zahteval. Po določbi tretjega odstavka 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke. Pritožbeni očitek prekoračitve tožbenega zahtevka je torej utemeljen, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 357. člena ZPP s sklepom razveljavilo II. točko izreka prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 27. 1. 2014 do vključno 18. 4. 2014. 12. Pritožba tudi utemeljeno navaja, da je tožena stranka prijavila tožnika v evidenco zavarovanja tudi za čas od 27. 1. 2014 do 31. 1. 2014, kar je razvidno iz potrdil o prijavi in odjavi tožnika iz socialnih zavarovanj (prilogi B/20 in B/36). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena in tretje alineje 358. člena ZPP spremenilo sodbo v delu IV. točke izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za prijavo v ustrezne evidence za čas od 27. 1. 2014 do vključno 31. 1. 2014. 13. Na podlagi 12. člena BBHZD so delavci migranti upravičeni do enakega obravnavanja kot državljani države zaposlitve, zlasti glede delovnih pogojev, vključno s plačo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi materialnopravno pravilno ugodilo ter na predlog tožnika ugotovilo obstoj delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča prve stopnje, tj. do 23. 10. 2014. Na podlagi določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi utemeljeno naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. za čas od 19. 4. 2014 do 23. 10. 2014 obračuna bruto zneske nadomestil plač, zanj plača davke in prispevke, mu izplača neto zneske ter denarno povračilo z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti do plačila.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je tožniku na podlagi potrdila zavoda za zaposlovanje z dne 9. 5. 2014 delovno dovoljenje prenehalo veljati 18. 4. 2014. Tožena stranka pri tem spregleda, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas veljavnosti delovnega dovoljenja do 31. 8. 2016. Pristojni zavod za zaposlovanje je namreč dne 20. 12. 2013 izdal delovno dovoljenje za čas od 20. 12. 2013 do 19. 12. 2016. Gre za upravno odločbo, ki je postala dokončna in pravnomočna, in kot taka še vedno velja. Odločanje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev delovnega dovoljenja namreč pomeni oblastno dejanje nosilca javnega pooblastila, s katerim se odloča o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, zato mora biti o tem odločeno v predpisanem postopku z upravno odločbo (prvi odstavek 1. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Torej gre za oblastno odločanje nosilca javnih pooblastil o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, kar pa je skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave) in ob spoštovanju 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic v postopkih mogoče le na podlagi izdanega upravnega akta. V konkretnem primeru je tožena stranka predložila le potrdilo pristojnega organa o prejemu odjave dela tujca. Tega potrdila ni mogoče šteti za konkretni, posamični akt, niti nima obveznih sestavin upravne odločbe, na podlagi katere bi tožniku prenehalo veljati delovno dovoljenje z dne 20. 12. 2013. 15. Kljub sicer pravilni odločitvi sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila pa je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v višini 425,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč toženi stranki naložilo v plačilo bruto znesek denarnega povračila, čeprav gre za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo (prim. sodbo in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014). Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zato glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006) dohodek iz delovnega razmerja. Po drugi strani gre za denarno povračilo, ki ni zajeto med odškodnine, od katerih se dohodnina ne plača (5. točka 27. člena ZDoh-2). Po določbi prvega in tretjega odstavka 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 - ZPIZ-2) se od denarnega povračila plačujejo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na navedene določbe ZPIZ-2 pa se sklicujejo tudi drugi področni zakoni, ki urejajo obveznosti plačila prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja iz zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti itd.. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP) v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v znesku 425,00 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku nakazati ustrezen neto znesek.

16. Utemeljena je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na obračun plače za pet delovnih dni v januarju 2014. Tožnikova bruto plača je znašala 850,00 EUR. Če se ustrezen neto znesek plače za pet delovnih dni, poveča za znesek 165,00 EUR, od tako dobljenega zneska pa nato odšteje znesek 340,00 EUR, tožena stranka po izračunu sodišča ne bi bila več dolžna nič izplačati tožniku, zato je nerazumljiv in neizvršljiv izrek v prvi alineji V. točke izreka, v katerem je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo za mesec januar 2014. Tožena stranka utemeljeno navaja, da je s takšno odločitvijo sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je utemeljena pritožba glede obračuna in izplačila plače za april 2014. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo navedla, da je za mesec april 2014 tožniku izplačala 328,62 EUR, o čemer je tudi predložila dokaz - plačilno listo in pisni obračun plače (zadnja stran priloge B 14 in priloga B 15). V nadaljevanju postopka na prvi stopnji tožnik tega dejstva ni prerekal, pri čemer se po drugem odstavku 214. člena ZPP štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika. Ker sodišče prve stopnje te določbe ni uporabilo, je storilo relativno bistveno kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve o obračunu aprilske plače. Pritožbeno sodišče je zaradi ugotovljenih kršitev določb pravdnega postopka, ki ju glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo prvostopenjsko sodbo v V. točki izreka glede obračuna plač za januar in april 2014, v prvi in četrti alineji V. točke ter posledično v VII. in XIII. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. V tem sporu je tožena stranka tožnikovim terjatvam ugovarjala v pobot svojo nasprotno terjatev v znesku 1.670,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2014 do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 1.145,00 EUR in v obrazložitvi sodbe navedlo, da ne obstoji terjatev iz naslova stroškov plačila provizije podjetju za plačilo kazni in škode zaradi odtujevanja goriva, o čemer pa v izreku izpodbijane sodbe ni bilo odločeno. Formulacija izreka v IX. točki izreka je pomanjkljiva, saj ni odločeno o neobstoju (dela) terjatev tožene stranke. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je v znak dobre volje soglašala, da stroškov v višini 145,00 EUR, nastalih zaradi posredovanja drugega podjetja pri plačilu kazni, tožniku ni treba povrniti. Poleg tega listini - računu z dne 28. 2. 2014, ki je sestavljena v tujem jeziku, ni bil priložen tudi overjen prevod, zaradi česar jo sodišče ni upoštevalo, kot je navedlo že na naroku 4. 9. 2014. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ne obstoji terjatev iz naslova plačila provizije v višini 143,50 EUR.

18. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo v pobot uveljavljano terjatev iz naslova odtujevanja goriva. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala protipravnega ravnanja tožnika kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožena stranka mora v postopku pred sodiščem dokazovati resničnost trditev o obstoju dejstev, na katerih temelji pobotni ugovor. To pomeni odgovornost za uspeh dokazovanja glede na ponudbo dokazov, pri čemer nosi vsaka stranka tako trditveno kot dokazno breme, da navede in dokaže tista dejstva, ki so v njeno korist. Dokazi tožene stranke o zatrjevani prekomerni porabi goriva so v nasprotju z izpovedjo tožnika in dokazom - seznamom točenja goriva. Zgolj podatki o povprečni porabi goriva v primerjavi z mogočo porabo goriva v vozilu, glede na prevožene kilometre, ne zadoščajo za ugotovitev tožnikove odškodninske odgovornosti, saj na večjo porabo goriva lahko vpliva več dejavnikov. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je prav tožnik odtujil 316,57 l goriva. Pri tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbo 34. člena ZDSS-1. To določbo je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Le v teh primerih je določeno, da sodišče lahko (ne pa da mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

19. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del (I. točka, nerazveljavljeni del II. točke, nespremenjena dela III. in IV. točke, V. točka glede obračuna plače za meseca februar in marec 2014, druga in tretja alineja V. točke, VI., VIII., X. ter XI. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po potrebi dopolniti dokazni postopek in ob upoštevanju tožnikove odpovedi delu tožbenega zahtevka, v katerem zahteva izplačilo neto plače v mesecu januarju in aprilu 2014, ponovno odločiti o utemeljenosti denarnih zahtevkov in zahtevka za izročitev plačilnih list ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).