Jedro

Po jezikovni razlagi tretjega odstavka 129.a člena ZKP je jasno, da pri navedenem naroku ne gre za procesno dejanje, ki bi bilo obvezno, temveč je odvisno od, po sodišču ocenjene potrebe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega B. G. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici kot sodišče prve stopnje na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odločilo, da se kazen zapora v obsegu osmih mesecev, izrečena obsojenemu B. G. po pravnomočni sodbi istega sodišča I K 11137/2010 z dne 4. 7. 2016 izvrši. 2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), do katere je po pritožbeni vložitvi prišlo zato, ker je obsojenec s strani Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) prejel zgolj vabilo za razgovor z dne 14. 12. 2016, kar bi lahko bilo na naroku, na katerem bi bil obsojeni tudi navzoč, ustrezno raziskano. To je pomembno, kajti obsojeni, ki živi v zgradbi brez ločenih poštnih nabiralnikov, drugih vabil s strani CSD ni prejel, zaradi česar niti njegovo izmikanje stikom s svetovalcem ni moglo biti pravilno ugotovljeno.

5. Obrazloženo je pritožbeno sodišče razumelo kot zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo tretjega odstavka 129.a člena ZKP, s čemer so bila v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZKP, obsojenčeva ustavno pravna jamstva, očitno iz 29. člena Ustave Republike Slovenije zanikana. Uveljavljena kršitev po pritožbeni presoji ni podana.

6. Če je prezreti, da je bilo v obravnavani zadevi o nadomestnem načinu izvršitve kazni že odločeno, je po jezikovni razlagi tretjega odstavka 129.a člena ZKP jasno, da pri navedenem naroku ne gre za procesno dejanje, ki bi bilo obvezno, temveč je odvisno od, po sodišču ocenjene potrebe. V tej zvezi je najprej opozoriti, da je bil obsojeni že v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča Slovenski Bistrici I K 11137/2016 z dne 4. 7. 2016 seznanjen, da bo izvrševanje dela v splošno korist vodil in nadzoroval pristojni CSD, po predpisih o socialnem varstvu. Temeljni je Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki v 86. členu določa, da ko socialno varstveni zavodi, med katerimi je po 49. členu ZSV osrednji CSD, izvršujejo javna pooblastila, postopajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če niso posamezna vprašanja v ZSV ali drugem zakonu drugače urejena.

7. Ker v konkretnem primeru niso je treba izhajati iz prvega vabila obsojencu na razgovor z dne 26. 10. 2016, ki mu je bilo skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP domnevno osebno vročeno. Domnevi pritožnik z navedbo o skupnem poštnem nabiralniku sicer nasprotuje, vendar neutemeljeno, ker je bilo obsojenemu nenazadnje tudi vabilo na razgovor z dne 14. 12. 2016 na enak način vročeno, pa je kljub temu po obvestilu sodišču (list. št. 53) vzpostavil stik s CSD ter izostanek opravičil. Pomeni, da je obsojeni, čeprav po domnevnih osebnih vročitvah za postopek pred CSD vedel, medtem ko po drugi strani ni nobene podlage za ugotovitev, da je navedba CSD o dogovorjenem novem terminu razgovora z dne 4. 1. 2017 lažna. Še zlasti, ker je bilo zgornje obvestilo sodišču očitno sestavljeno takoj po prejetem opravičilu in hkratnem dogovoru, ki se v bistvu sklada z vsebino opravičila v delu, ko je obsojeni prosil za preložitev razgovora na začetek novega leta. Pri takšnem stanju stvari pa obsojencu, ko končno niti iz pritožbene obrazložitve ni razvidno, da bi bil v nadaljnji elektronski komunikaciji s CSD kakorkoli onemogočen, v procesno pravnem kot v ustavno pravnem smislu ni bilo ničesar zanikano.

8. Uveljavljane kršitve KZ-1 pritožnik kot prava vešč procesni udeleženec ni opredelil, navedbo o napačni uporabi prava pa je mogoče razumeti kot kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP, ki ni podana. Glede na ugotovljena odločilna dejstva, konkretno obsojenčevo izmikanje, je namreč jasno, da je sodišče prve stopnje enajsti odstavek 86. člena KZ-1 smelo uporabiti. Če pa je pritožnik navedeno kršitev uveljavljal v posledici zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to ni predmet pravne, temveč dejanske presoje, ki ji tudi sicer nasprotuje.

9. V pritožbeni obrazložitvi tako vztraja, da se obsojeni stikom s svetovalcem ni izmikal. Za pretežni del razgovora na CSD, kot rečeno obsojeni ni vedel, v službi je bil nadpovprečno obremenjen, hkrati pa je menil, da lahko naloge v okviru dela v splošno korist opravi v času dveh let. Ker je naloge pripravljen opraviti še sedaj, nastali položaj obžaluje, vendar zanj ne more odgovarjati.

10. Glede na povzeta prizadevanja je znova opozoriti na navedeno sodbo okrajnega sodišča z dne 4. 7. 2016, po kateri obsojeni ni bil seznanjen samo o načinu izvedbe dela v splošno korist, ampak še s posledicami, če nalog iz naslova tega dela ne bo izpolnjeval. Obsojeni je torej vedel, da po izrečeni sodbi sledi nadaljnji postopek pri CSD, da ta po zgoraj ugotovljenih procesnih dejstvih že poteka, pa kljub temu, razen v enem primeru v postopku ni bil odziven. Ne tedaj, ko mu je bilo prvo vabilo na razgovor domnevno osebno vročeno, ne tedaj, ko se je dogovoril za nov termin in ne kasneje, kar je sodišče prve stopnje posebej preverjalo. Smiselno zatrjevana odsotnost obsojenčeve zavesti o postopku pred CSD je zato izključena, medtem ko je pričakovanje, po katerem bo ta postopek z vsakim poskušenim razgovorom v dveh letih vedno znova začet, neutemeljeno.

11. Po obrazloženem, in ko v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar več, do česar bi se moralo pritožbeno sodišče posebej opredeliti, je bilo o pritožbi zagovornika obsojenega B. G. odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ter številki 74013 taksne tarife.