Jedro

Pogoji, določeni v javnem povabilu, predstavljajo materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev. V upravnem sporu se tako lahko presoja le skladnost javnega povabila, njegove vsebine, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi njihova primernost ali ustreznost. Ker pojma nevladne organizacije slovenski pravni predpisi ne urejajo, je vsebino tega pravnega pojma tožena stranka lahko določila v javnem pozivu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod RS) je z obvestilom o nesprejemu ponudbe za izvedbo projekta v okviru programa „Priložnost zame“ obvestil tožečo stranko, da se njena ponudba, ki je prispela na Javno povabilo „Priložnost zame“, objavljeno na spletnih straneh Zavoda RS dne 3. 6. 2011, ne sprejeme. V obrazložitvi odločitve Zavod RS navaja, da je strokovna komisija pri obravnavni ponudbe ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje vseh pogojev javnega povabila. Tako ne izpolnjuje pogoja, da je vpisana v evidenco pravnih oseb na podlagi Zakona o društvih (ZDru-1), Zakona o ustanovah (ZU) ali Zakona o zavodih (ZZ).

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. Pri tem se je sklicevala na besedilo javnega povabila, kjer je bil naveden pogoj, da lahko v postopku sodelujejo nevladne organizacije s sedežem v Republiki Sloveniji, če so pravne osebe zasebnega prava, so ustanovljen na podlagi ZDru-1, ZU ali ZZ, so nepridobitne in neprofitne ter med njihovimi ustanovitelji ni oseb javnega prava. Tožena stranka pa se v tem postopku ne more spuščati v presojo ustavnosti in zakonitosti samih pogojev javnega povabila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je nevladna humanitarna organizacija, ki je bila ustanovljena 2. 10. 1990 ter je vpisana pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti kot pravno organizacijska oblika „verska skupnost in podobne verske organizacije“. Njena glavna dejavnost je po poslovnem registru dejavnost humanitarnih in dobrodelnih organizacij, zato je eksistenčno odvisna od dobrodelnih prispevkov in od sredstev, ki jih pridobi na javnih razpisih, javnih naročilih in javnih povabilih. Pri svojem delu zaposluje težko zaposljive osebe. Z javnim povabilom, kot ga je objavil Zavod RS in s spornim obvestilom, so bile kršene njene temeljne človekove pravice in svoboščine, posledično pa tudi pravice delavcev, ki bi jih tožeča stranka zaposlila s sredstvi pridobljenimi na podlagi javnega povabila. Gre za kršitev 14. člena Ustave RS. Navedeno je ugovarjala že v pritožbi, vendar se tožena stranka do teh navedb ni opredelila, ampak se je formalno oprla na besedilo javnega povabila. S tem je storila absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker se sklepa ne da preizkusiti. Meni, da se je o njeni pravici odločilo glede na njeno vero ali drugo prepričanje, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Odločitev je tudi v nasprotju s 13. členom Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem. Gre namreč za diskriminatorno javno povabilo, s katerim je diskriminirana samo tožeča stranka. Predlaga, da sodišče izpodbijano obvestilo o nesprejemu ponudbe odpravi, da se ponudba tožeče stranke na javno povabilo „Priložnost zame“ sprejme, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja svoje navedbe v drugostopni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 20. 11. 2012 sodišču sporočila, da se pri Upravnem sodišču pod opr. št. I U 669/2011 vodi identični postopek, v katerem je sodišče že odločilo s sodbo z dne 1. 10. 2012. Zoper navedeno sodbo je bila vložena revizija, zato predlaga, da sodišče počaka z odločitvijo v tej zadevi do odločitve Vrhovnega sodišča RS, saj gre v obeh zadevah za povsem identično pravno in dejansko vprašanje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je pogoj, določen v Javnem povabilu „Priložnost zame“, da lahko na razpisu sodelujejo delodajalci, ki so nevladne organizacije in so ustanovljeni na podlagi ZDru-1, ZU ali ZZ, v skladu z Ustavo RS. Tožnica meni, da je navedeni pogoj diskriminatoren, ker omogoča odločanje na podlagi verskega prepričanja, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS.

Pravno podlago za pridobitev denarne pomoči v obravnavanem primeru predstavlja Javno povabilo delodajalcem za izvedbo projekta v okviru programa „Priložnost zame“, ki ga je objavil Zavod RS. Javno povabilo je bilo namenjeno delodajalcem za vzpodbujanje zaposlovanja in pomoč pri ohranjanju zaposlitev dolgotrajno brezposelnih oseb in brezposelnih oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2010 vključene v programe javnih del in ki bi brezposelnim osebam iz ciljne skupine omogočil intenzivno in celovito podporo pri delovni in socialnih reintegraciji ter s pomočjo ukrepov informiranja, motiviranja ter spremljanja hkrati vplival na ozaveščanje delodajalcev in širše javnosti ter pripomogel k odpravljanju predsodkov, povezanih z zaposlovanjem ranljivih skupin na trgu dela. Program se je izvajal v okviru 4. razvojne prioritete Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007 do 2013. Javno povabilo je bilo objavljeno na spletni strani izvajalca (Zavoda RS) ter je podrobneje določalo pogoje, ki jih mora izpolnjevati prijavitelj ponudbe.

Pri navedenem javnem povabilu gre za postopek podoben postopkom javnih razpisov. Pri teh postopkih je bistveno, da se zagotovi pravica do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so oddali svoje vloge, to je, da se vsi prijavitelji obravnavajo pod enakimi pogoji ter posledično, da veljajo enaki pogoji za odločanje o izbiri ali neizbiri prijavitelja, ki bo deležen sofinanciranja iz javnih sredstev. Pogoji, določeni v razpisu (v obravnavanem primeru v javnem povabilu) tako predstavljajo materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev. V upravnem sporu se tako v skladu s sodno prakso lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa njihova primernost ali ustreznost (napr. sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013).

O dopustnosti omejitve na določeno statusno organiziranost prijavitelja (za kar gre v obravnavanem primeru) je zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 409/2012, ki se je nanašala na zadevo Upravnega sodišča I U 669/2011. V navedeni zadevi je sicer pravno podlago predstavljal Javni razpis za sofinanciranje informativno-komunikacijskih izobraževalnih dejavnosti nevladnih organizacij v letu 2011, kar pa ne vpliva na vprašanje pravne razlage spornega pogoja v tem postopku. V obeh primerih je bil namreč določen enak pogoj, da so prijavitelji lahko le nevladne organizacije, ki so ustanovljene na podlagi ZDru-1, ZZ in ZU, prav tako gre v obeh primerih za dodelitev proračunskih sredstev. V sodbi X Ips 409/2012 z dne 18. 12. 2013 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da takšen pogoj ni diskriminatoren, zato ni v nasprotju z zakonom niti z drugimi pravnimi podlagami ter ne pomeni kršitve ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS. Upravno sodišče se pridružuje navedenemu stališču, čeprav gre v konkretnem primeru za drugo pravno podlago za pridobitev proračunskih sredstev, ki pa vsebuje vsebinsko enako materialno določbo glede statusne organiziranosti prijaviteljev. Opredelitev pojma nevladne organizacije po navedbah Vrhovnega sodišča ne definira noben slovenski pravni predpis, zato je tožena stranka lahko vsebinsko opredelila, kdaj za potrebe javnega razpisa šteje, da gre za nevladno organizacijo. Pri tem pa tožeča stranka zmotno zaključuje, da je bila zgolj ona izključena kot možni ponudnik, saj je sporni pogoj omejil možnost prijave vsem drugim nevladnim organizacijam, ki niso bile ustanovljene na podlagi ZDru-1, ZU in ZZ, zato takšen pogoj ni diskriminatoren. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbeni ugovor, da so bile v obravnavanem primeru kršene temeljne človekove pravice in svoboščine tožeče stranke, določene v 14. členu Ustave RS, kot neutemeljen.

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da je navedeni pogoj v nasprotju s 13. členom Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem. Ta določa, da so dobrodelne in socialne cerkvene ustanove in organizacije, ki se ukvarjajo z dobrodelnostjo in družbeno solidarnostjo ter so organizirane v skladu s slovensko zakonodajo, glede olajšav, pomoči in drugih spodbujevalnih ukrepov izenačene z drugimi podobnimi dobrodelnimi organizaciji v državi. V obravnavanem primeru pa je sporni pogoj za prijavo omejil dostop do sredstev vsem nevladnim organizacijam, ki niso bile ustanovljene na podlagi ZDru-1, ZU in ZZ, torej ni bila izvzeta le tožeča stranka kot verska humanitarna organizacija. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v že citirani sodbi X Ips 409/2012. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi je odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. V obravnavanem primeru takšen akt predstavlja obvestilo o nesprejemu ponudbe Zavoda RS za zaposlovanje. Navedeni akt ima vse sestavine v skladu z 210. členom ZUP. S sklepom pa je tožena stranka le zavrnila pritožbo, zato sklep ne predstavlja akta, ki je lahko predmet tožbe v upravnem sporu. Zaradi navedenega sodišča zavrača tožbeni ugovor o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ker sklepa naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, kot nerelevanten.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.