Jedro

Tožnik kot pomočnik komandirja je bil toženki (delodajalcu) na razpolago, ko ni bilo na delu drugih starešin (komandirja ali katerega od ostalih treh pomočnikov komandirja), ne le v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točki IV izreka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odločba toženke št. ... z dne 15. 12. 2020 v zvezi z odločbo št. ... z dne 20. 1. 2021 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), da je toženka dolžna tožniku za obdobje od 1. 3. 2016 do 30. 9. 2020 iz naslova dodatka za stalno pripravljenost za delo obračunati dodatek pri plači v skupnem bruto znesku 11.602,29 EUR, in sicer: za leto 2016 bruto znesek 1.644,90 EUR, za leto 2017 bruto znesek 2.352,00 EUR, za leto 2018 bruto znesek 3.084,68 EUR, za leto 2019 bruto znesek 2.667,04 EUR, za leto 2020 bruto znesek 1.853,67 EUR ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske za posamezni mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska za leti 2016 in 2017 od 11. 4. 2018, od neto zneska za leti 2018 in 2019 od 11. 2. v naslednjem letu in od neto zneska za leto 2020 od 11. 10. 2020 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 763,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III izreka). Odločilo je, da je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje - postopek na splošno toženka v deležu 74,20 % (točka IV izreka).

2. Zoper točke I, II (v ugodilnem delu), III in IV izreka sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede pripravljenosti za delo kot posebnega delovnega pogoja po ZODPol in KPP. Pripravljenost se lahko odredi izključno v pisni obliki s strani generalnega direktorja policije, direktorja policijske uprave ali osebe, ki jo pooblastita. Tožniku pripravljenost ni bila odrejena, šlo je za obliko dogovarjanja oziroma organizacijski pristop. Če je bil ne glede na to dosegljiv in se je po potrebi vključil v delo, mu je bilo plačano nadurno delo. Instituta pripravljenosti in nadurnega dela se izključujeta (sodba in sklep VSRS II Ips 452/2002). Tožnikov nadrejeni načelnik PP A. B. B. je izpovedal, da bi v primeru neodzivnosti sam opravil delo, tožnika pa ne bi doletele sankcije. Čas odzivnosti ni bil določen. Toženka od tožnika ni mogla zahtevati dosegljivosti po zasebnem telefonu, službeni telefon mu ni bil dodeljen. Če je tožnik menil, da so odrejene naloge nezakonito, bi jih lahko odklonil. Nerazumno je, da za dogovarjanje za določene oblike dela mimo zakonodaje finančno breme nosi toženka kot delodajalec. Za odreditev pripravljenosti bi morala obstajati podlaga, ki je ni bilo. Sodišče prve stopnje je pri odločanju spregledalo določbe KPP, ki urejajo primere spremembe razporeda dela zaradi nepredvidenih dogodkov, čeprav materialno pravo pozna samo. Ne bi smelo slediti izpovedbama prič C. C. in D. D., saj imata zaradi istovrstnih sodnih sporov interes za izid pravde. Tožnik tožbenega zahtevka ni pravilno postavil. Dodatek za pripravljenost je dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času, ki se plačuje mesečno in ne letno. Zakonske zamudne obresti lahko tečejo le od dneva zapadlosti mesečne plače, pri kateri bi moral biti dodatek obračunan, in ne od letnega zneska. Ker je odločitev sodišča o utemeljenosti zahtevka zmotna, je zmotna odločitev o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse. Toženka je oproščena plačila sodne takse. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe

3. Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, razen glede določitve zavezanca za plačilo sodne takse.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo dodatka za stalno pripravljenost, ki ima podlago v 71. členu Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj.), 17. členu Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj.), 32. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.). Skladno s prvim in drugim odstavkom 71. člena ZODPol je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti uslužbenec policije, ki mu je pripravljenost odrejena, v pripravljenosti za delo doma ali na določenem kraju. Pripravljenost pomeni dosegljivost uslužbenca policije po telefonu ali drugih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Uslužbenec policije, ki je v času pripravljenosti poklican na delo, se mora v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu ali kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Smiselno enako določa 17. člen KPP.

7. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju, v času (tednih), ko je bil na razporedu dela načelnika (komandirja) kot vodje Policijske postaje A. opredeljen kot dežurni starešina, tudi izven formalno (pisno) odrejene in plačane pripravljenosti v dejanski pripravljenosti za delo, kot jo določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Tožnik kot pomočnik komandirja je bil namreč v tem času toženki (delodajalcu) na razpolago, ko ni bilo na delu drugih starešin (komandirja ali katerega od ostalih treh pomočnikov komandirja), ne le v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost. 8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je sledilo izpovedim prič – tožnikovih sodelavcev C. C. in D. D., ki naj bi imela zaradi istovrstnih sodnih sporov interes za izid pravde. Zgolj dejstvo, da zahtevata plačilo dodatka za stalno pripravljenost, samo po sebi še ne pomeni, da nista izpovedala po resnici. Izpovedala sta skladno in enako kot tožnik, pri čemer je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožnik v času s tedenskim razporedom odrejenega dežurstva starešine dosegljiv na enak način, kot bi bil v stalni pripravljenosti, ki jo je po vsebini potrdil tudi njegov nadrejeni B. B. Toženka v pritožbi opozarja na določene dele njegove izpovedi, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo kot celoto in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče v detajlno in argumentirano dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi in se nanjo sklicuje. Pravilna je ugotovitev, da je bil tožnik redno kot eden od štirih pomočnikov komandirja v tedenskem razporedu določen kot dežurni starešina, od katerih se je v vtoževanem obdobju pričakovalo, da so dosegljivi po telefonu ter da se v primeru operativne potrebe v najkrajšem možnem času vključijo v delo, zlasti v primeru varnostnih pojavov, pri katerih je toženka predvidela nujno prisotnost vodstvenega delavca policijske postaje (npr. v zvezi s pridržanji osumljencev kaznivih dejanj, hujših prometnih nesreč, asistenc ali pri obravnavi ilegalnih prebežnikov, kar je bilo v primeru PP A. zaradi pokrivanja približno 40 km državne meje pogosto).

9. Na pravilnost ugotovitve o dejanski stalni pripravljenosti tožnika kot dežurnega starešine po razporedu, ne vpliva pritožbena navedba, da tožnik ne bi utrpel nobenih sankcij, če se na klic ne bi javil, ter da bi toženka delo pač organizirala drugače (kar tožnik sicer zanika). Zatrjevana drugačna organizacija dela v primeru neodzivnosti tožnika in nesankcioniranje njegove neodzivnosti ne pomenita, da tožniku dejansko ni bila odrejena pripravljenost tudi brez/izven formalno odrejene stalne pripravljenosti. Na podlagi izvedenih dokazov ni dvoma, da se je od tožnika v vtoževanem obdobju v tednih, ko je bil na razporedu označen kot dežurni starešina, tudi brez formalno odrejene pripravljenosti pričakovalo, da se na klice odzove in se vključi v delo, ter da je tožnik to (enako kot drugi pomočniki komandirja) utemeljeno štel za del svoje delovne obveznosti.

10. Toženka neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker skladno s šestim odstavkom 71. člena ZODPol lahko pripravljenost za delo odredita le generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da četudi tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za stalno pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to ne preprečuje ugotavljanja dejanskih okoliščin o tem, ali je bil institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševan. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost kot dežurnemu starešini dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v tedenski razpored; šlo je za večletno utečeno prakso dela.

11. Na pravilnost odločitve ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da se instituta pripravljenosti in nadurnega dela izključujeta. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožnik ne zahteva plačila za opravljeno nadurno delo za čas, ko se je v okviru pripravljenosti dejansko vključil v delo in opravil delovne obveznosti, pač pa zahteva (le) dodatek za stalno pripravljenost za čas, ko je moral biti dejansko v pripravljenosti za delo. Tudi s sklicevanjem na sodbo in sklep VSRS II Ips 452/2002 z dne 19. 6. 2003 toženka neuspešno izpodbija pravilnost uporabe materialnega prava, saj gre za starejšo odločitev v kazenskopravni zadevi z drugačnim dejanskim stanjem, ki ne temelji na isti pravni podlagi kot tožnikov tožbeni zahtevek.

12. V zvezi s prisojeno višino dodatka toženka v pritožbi navaja, da je tožnik napačno postavil tožbeni zahtevek, ker je zahteval letne, in ne mesečnih zneskov. Zgolj dejstvo, da tožnik pripadajočih zneskov dodatka ne uveljavlja po mesecih, kot jih je v razpredelnici z dne 12. 5. 2022 opredelila toženka, temveč letno, ne terja zavrnitve tožbenega zahtevka kot neutemeljenega. Toženka ne zatrjuje, da zahtevani zneski niso po višini ustrezni njenemu izračunu. Tudi v zvezi s tekom prisojenih zamudnih obresti le pavšalno navaja, kdaj zapadejo dodatki k plači, ne da bi zatrjevala, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obdobju pred zamudo. Glede na to tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

13. Pritožbene navedbe o spremembah razporeda dela glede na določbo četrtega odstavka 16. člena KPP predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tem ni podala nobenih trditev (niti se na to določbo ni sklicevala), pri tem pa v pritožbi ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti.

14. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku utemeljeno (delno) ugodilo, sprejelo je pravilno odločitev o pravdnih stroških. Zmotno je uporabilo materialno pravo glede določitve zavezanca za plačilo sodne takse. Toženka (država) je oproščena plačila sodne takse (za tožbo oziroma postopek na splošno), kot določa prvi odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.; sodišče prve stopnje je po ugovoru toženke na tej podlagi že s sklepom z dne 27. 7. 2022 razveljavilo izdani plačilni nalog). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, v katerem kot zavezanca za plačilo sodne takse določa toženko, razveljavilo (358. člen ZPP oziroma smiselno 3. točka 365. člena ZPP).

15. Ker sicer niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke delno kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo, razen v neznatnem delu, ni uspela, sama krije svoje stroške, tožniku pa je dolžna po načelu uspeha v pravdi (tretji odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Tožniku je pritožbeno sodišče upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo (v kar so že zajeti stroški za poročilo stranki) in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 373,32 EUR.