Jedro

Če sta sodišči vrednost vložka v premoženje upoštevali z učinkom kvantitativno enakega (ekvivalentnega) povečanja vrednosti premoženja, ni v takem sklepanju nobene (nujno vsebovane) napake, saj vlaganj brez ustreznega povečanja vrednosti (torej brez ekonomskih učinkov) ne bi bilo mogoče razumsko opravičiti. Breme dokazovanja za nasprotno nosi toženec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tem postopku zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju pravdnih strank kot razvezanih zakoncev je bilo doslej pravnomočno odločeno le o tožničinem denarnem zahtevku, uveljavljanem kot njena denarno ovrednotena vlaganja z delom in sredstvi v farmo v P., ki jo je po ugotovitvah v pravnomočni sodbi toženec sicer pridobil na podlagi izročilne pogodbe kot posebno premoženje, vendar sta ga pravdni stranki nato povečali s preureditvijo v prašičjo farmo s skupnimi vlaganji v času trajanja njune zakonske zveze po enakih delih. Potem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki vrednost vlaganj v času zakonske zveze skladno ocenili na približno 50.000 DEM ter da je toženec farmo nato prodal za 90.000 DEM in si sam zadržal prejeto kupnino, je tožnici prisodilo konvertirano protivrednost zneska 25.000 DEM - namreč 12.766,80 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 10.12.2002, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper ta (edini obsodilni) del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (sicer pa je s sklepom na podlagi tožničine pritožbe delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in v razveljavitvi ustreznem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Po njegovih navedbah jo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, glede na vsebino revizijskih navedb pa smiselno tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijski razlog procesnopravne narave utemeljuje z očitkom, da "ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, poleg tega pa izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ta v nasprotju". Vztraja pri trditvah, da je farma nepremičnina, ki jo je pridobil kot svoje posebno premoženje, s katerim je lahko sam prosto razpolagal, ter da so bila vsa vlaganja vanjo tudi v času trajanja zakonske zveze plod izključno njegovega prispevka z delom in denarjem, ki je prav tako izviral iz toženčevega posebnega premoženja, ugotovitve o tožničinih vlaganjih pa ocenjuje kot protispisne in temelječe na izmišljenih trditvah o njenih denarnih prihrankih in na krivi izpovedbi tožničine tete o darilu denarja toženki. Sicer pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili le višino stroškov adaptacije farme, kar pa še na pomeni povečanja njene vrednosti za enak znesek. Zato bi "sodišče moralo na predlog tožeče stranke z ustreznim izvedencem ugotoviti vrednost nepremičnine pred adaptacijo ter ob prodaji eventuelno višjo vrednost upoštevati kot prispevek strank k povečanju in ohranitvi premoženja. To pa je v vsakem primeru dolžna dokazati tožeča stranka". Sodišči prve in druge stopnje bi morali po mnenju toženca upoštevati, da kupec objekta ni uporabljal za prašičjo farmo, da je odstranil betonska korita, plošče, železne pregrade in ostalo, ter da objekt sedaj uporablja za skladišče; ker vsega tega sodišči nista upoštevali, sta zmotno uporabili določbo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Končno še navaja, da sta sodišči odločili mino zahtevka, saj je tožnica postavila zahtevek v DEM, prisojena pa ji je bila ustrezna protivrednost v EUR. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v izpodbijanem pravnomočnem delu.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Kot je vrhovno sodišče že velikokrat pojasnilo, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z revizijskimi navedbami, s katerimi toženec izpodbija dokazno oceno, se zato tudi tokrat ni ukvarjalo. V svojih sodbah je tudi že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 151/2004, II Ips 120/2001 in II Ips 663/96). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Zato revizijsko sodišče zavrača revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako v delu, v katerem ga toženec utemeljuje le z delnim prepisom te zakonske določbe, kot tudi v delu, v katerem ga toženec vidi v zanj neprepričljivi oceni dokazov o skupnih delovnih in denarnih prispevkih obeh pravdnih strank k adaptaciji hleva, ovrednotenih po enakih deležih.

Z vidika materialnopravnega preizkusa pravilnosti izpodbijane odločitve je v izhodišču utemeljeno toženčevo zavzemanje za nujnost upoštevanja stvarnopravnega principa nastanka skupnega premoženja kot "pridobljenega" v času trajanja zakonske zveze (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Pridobljeno je lahko tudi s skupnimi vlaganji zakoncev v prvotno posebno premoženje enega zakonca, kar sta sodišči v obravnavanjem primeru upoštevali izhajajoč iz med strankama skladno ovrednotenih vlaganj v toženčevo nepremičnino v znesku 50.000 DEM. Če sta sodišči vrednost vložka v premoženje upoštevali z učinkom kvantitativno enakega (ekvivalentnega) povečanja vrednosti premoženja, ni v takem sklepanju nobene (nujno vsebovane) napake, saj vlaganj brez ustreznega povečanja vrednosti (torej brez ekonomskih učinkov) ne bi bilo mogoče razumsko opravičiti. Breme dokazovanja za nasprotno nosi toženec in je zato zmotno njegovo revizijsko naziranje, da bi moralo sodišče "na predlog tožeče stranke" z ustreznim izvedencem ugotoviti vrednost nepremičnine pred adaptacijo ter ob prodaji eventuelno višjo vrednost upoštevati kot prispevek strank k povečanju in ohranitvi premoženja. V zvezi z doseženo ceno ob prodaji nepremičnine in o vplivu vlaganj nanjo pa velja še pripomniti, da je dogovor o prodajni ceni v dispoziciji pogodbenih strank, medtem ko so brez slehernega pomena za odločitev v tem sporu toženčeve revizijske trditve o ravnanju novega lastnika s kupljeno nepremičnino in o namenu, za katerega jo sedaj uporablja novi lastnik.

Na očitek toženca o sojenju mimo zahtevka pa je slednjemu pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje ob zaključku odstavka na 5. strani sodbe.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi, ki bi bili upoštevni kot taki, niso podani, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.