Jedro

V postopku za izrek ničnosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, v katerem je bila izdana odločba, katere ničnost se uveljavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 977/96-7 z dne 23.10.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 10.6.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 11.4.1996. S to odločbo je zavrnjen tožničin predlog za ugotovitev ničnosti odločbe Oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve Skupščine občine K. z dne 4.9.1979, s katero je bil na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list SFRJ, št. 98/46 in 35/48 - ZNZGP) ugotovljen prehod tožničinega solastninskega dela na nepremičninah v k.o. Sv.A. v družbeno lastnino, pravica uporabe na teh nepremičninah pa je bila določena v korist Občine K. V obrazložitvi sodbe upravno sodišče navaja, da tožnica ni navedla, kateri ničnostni razlogi naj bi bili podani, iz njenega predloga pa je razvidno, da uveljavlja obstoj ničnostnih razlogov po 2. in 3. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po ugotovitvah tožene stranke je tožnica tuja državljanka, saj iz potrdila z dne 11.7.1997 izhaja, da je tožnica na podlagi 3. člena Osimskega sporazuma izgubila državljanstvo SFRJ in SR Slovenije.

Tožena stranka je zavrnila vse tožničine ugovore, s katerimi je uveljavljala izjeme od nacionalizacije. Po mnenju tožene stranke ničnostni razlog, da nacionalizacijske odločbe ni mogoče izvršiti, ne obstaja. Iz zemljiškoknjižnega sklepa Temeljnega sodišča v Kopru z dne 12.10.1979 izhaja, da so bile nepremičnine po odločbi o nacionalizaciji vknjižene v zemljiški knjigi kot družbena lastnina v uporabi Občine K. Sklicevanje tožnice na sklep Ustavnega sodišča Jugoslavije z dne 14.5.1986, po katerem v Ustavi SFRJ naj ne bi bilo več podlage za prehod nepremičnin v družbeno lastnino, je zavrnila kot nepomemben. Z navedenimi razlogi tožene stranke se je sodišče prve stopnje strinjalo, ker je menilo, da imajo oporo v citiranih predpisih ter podatkih v upravnih spisih. V obrazložitvi sodbe je še dodalo, da ima nacionalizacijska odločba, katere ničnost uveljavlja tožnica, pravno naravo deklaratorne odločbe, ki glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu. Določba 7.a člena ZNZGP se na podlagi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list SFRJ, št. 56/54 in 57/55) v jugoslovanskem delu Svobodnega tržaškega ozemlja, ni uporabljala do 7.10.1972. Novela te uredbe (Uradni list SFRJ, št. 51/72) je črtala izvzetje tega dela 7.a člena ZNZGP, tako se je ta del navedene zakonske določbe začel uporabljati v bivši coni B z dnem 8.10.1972. S to novelo ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila le omogočena uporaba 7.a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija. Na podlagi 11. točke 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja. XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90), se v Sloveniji določba 7.a člena ZNZGP ne uporablja več od 4.10.1990 dalje. Zato po mnenju upravnega sodišča sklicevanje tožnice na sklepa Ustavnega sodišča Jugoslavije, št. U 169/79 in U 386/87, ni pomembno.

V pritožbi tožnica uveljavlja pritožene razloge kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, da je izrek odločbe o nacionalizaciji ničen, podrejeno pa ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe ter ponovno odločanje. Tožnica poudarja, da je odločba o nacionalizaciji nezmožna izvršitve, saj vsebuje dispozitiv, ki je nasproten tedanjemu pravnemu redu. S pobijano odločbo o nacionalizaciji je bilo namreč nacionalizirano premoženje, ki je bilo podedovano. Z določbo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (2. odstavek 3. člena) je bilo dano zakonsko pooblastilo tedanjemu ministru za pravosodje FLRJ, da je z ustreznim predpisom določil izjeme od nacionalizacije. Takšno izjemo je med drugim določala XII. točka Navodila (Uradni list FLRJ, št. 53/48), ki izrecno pravi, da tuj državljan tudi po sprejetju citiranih sprememb ZNZGP lahko pridobi lastništvo nepremičnin na podlagi zakonitega dednega nasledstva. To pa pomeni, da tako pridobljena lastnina ne more biti nacionalizirana oziroma, je izvzeta od nacionalizacije. Odločba, ki vsebuje tak dispozitiv, torej nasprotuje veljavnemu pravnemu redu. Zaradi neupoštevanja te izjeme je podana kršitev enakosti pred zakonom in enakega varstva ter kršitev pravice do pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev upravnega sodišča pravilna. V izpodbijani sodbi je navedlo pravilne razloge, zakaj ničnostna razloga po 2. in 3. točki 267. člena ZUP nista podana. Za nično se izreče odločba samo zaradi razlogov, določenih v 267. členu ZUP. V postopku za izrek ničnosti se preizkuša le obstoj tistih razlogov, ki jih uveljavlja predlagatelj izmed ničnostnih razlogov, določenih v 267. členu ZUP. V postopku za izrek ničnosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, v katerem je bila izdana odločba, katere ničnost se uveljavlja. Napačno dejansko stanje je mogoče izpodbijati le v postopku z rednimi pravnimi sredstvi. Med ničnostnimi razlogi, določenimi v 267. členu ZUP, ni razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne napačne uporabe materialnega prava, ki jih uveljavlja tožnica.

Zato tožnica ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da obstoji zakonska izjema, po kateri navedene nepremičnine ne bi smele preiti v družbeno lastnino, ker se ta ugovor nanaša na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe o nacionalizaciji. Pritožbenega razloga kršitve določb postopka v upravnem sporu pa tožnica sploh ni obrazložila.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.