Jedro

V zvezi s tremi kršitvami od očitanih osmih je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali gre za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepno (namenoma) ali iz hude malomarnosti, da bi lahko predstavljale razlog za izredno odpoved v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To so kršitve, povezane z napačnim vnosom sklicev pri knjiženju računov in izdelavi univerzalnih plačilnih nalogov za stranko D., d. o. o. (peta kršitev), napačnim kreiranjem bančnega računa dobavitelja stranke F., d. o. o. (šesta kršitev) in napačnim knjiženjem prehrane ter reprezentance, napačnim knjiženjem računa št. ... družbe G., d. o. o., in napačnim knjiženjem računa št. ... za program H. (osma kršitev; pri tej kršitvi, v zvezi s katero sodišče prve stopnje ni ugotovilo zahtevane stopnje krivde, gre za očitano nestrokovno delo). Presodilo je, da te kršitve niti vsaka sama zase niti vse skupaj ne predstavljajo zakonitega razloga za izredno odpoved, in da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2019 nezakonita in jo je razveljavilo. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 11. 9. 2019, ampak je z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 3. 2019 za delovno mesto Strokovni sodelavec v računovodstvu trajalo do 9. 3. 2020, ko se sodno razveže. Toženki je naložilo, da tožnici za čas od 11. 9. 2019 do 9. 3. 2020 prizna delovno dobo, jo prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter ji izplača neto plače, plača davke in prispevke od osnovne plače 1.115,16 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Naložilo ji je, da tožnici obračuna denarno povračilo v višini 2.270,44 EUR in ji po plačilu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Odločilo je, da je dolžna toženka tožnici plačati pravdne stroške v višini 2.207,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izreku sodbe je sodišče prve stopnje odločilo o odpovedi z dne 11. 9. 2019, v obrazložitvi pa je navedlo, da je prebralo odpoved z dne 11. 9. 2021, da se je tožnica zagovora udeležila dne 9. 9. 2021, da ji je toženka odpoved vročila dne 11. 9. 2021. Navedlo je še, da je bil zagovor dne 9. 9. 2020. Nepravilno je presojalo vsako očitano kršitev samo zase. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, saj se sploh ni opredelilo do izpovedi strank in prič niti jih pri odločitvi upoštevalo. Dokazna ocena je izostala. Izpoved toženke je upoštevalo le pri presoji pravočasnosti odpovedi v zvezi z drugo kršitvijo, pri čemer je navedlo, da je izven trditvene podlage. Neutemeljeno ni upoštevalo prepoznih navedb toženke. V okviru načela materialne resnice toženke ni pozvalo na dopolnitev navedb. Ne da bi obrazložilo, je verjelo izpovedi tožnice, da kršitev obžaluje, izpovedi toženke pa ni verjelo. S tem je kršilo načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS. Zmotno je dokazno ocenilo izvedensko mnenje, pri čemer tožnici očitanih kršitev ni presojalo skupno, ampak vsako zase. Vsaka kršitev zase morda res ni huda, čeprav lahko posamezna napaka privede do hujših posledic, tako za toženko kot za njene naročnike. Naročniki toženke so kazali nezadovoljstvo z njenim delom in grozili z odpovedjo sodelovanja. Večje število napak pri delu vpliva na nivo zaupanja, kar še posebej velja za napake pri pripravi univerzalnih plačilnih nalogov in davčnih obračunov. Ponavljajoči napačni obračuni lahko privedejo do davčne kontrole. Napačna navedba sklica na univerzalnem plačilnem nalogu lahko povzroči, da se plačilo ustrezno ne razporedi. Pogoste napake pri delu manjšajo učinkovitost in zaradi potrebe po dodatnem nadzoru privedejo do nižjih prihodkov računovodskega servisa. To še toliko bolj velja za manjše računovodske servise, kot je toženka. Sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo kršitev niti ni pravilno upoštevalo izvedenskega mnenja. Opuščanje temeljnih obveznosti iz delovnega razmerja, sploh kadar gre za niz takšnih opustitev, utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni prisodilo reintegracije, ki jo je zahtevala s tožbo. Tožnica ni utemeljila, zakaj ne vztraja pri vrnitvi na delo. Po pravilni razsoji bi bila odpoved zakonita in tožnici pravice iz naslova nezakonitosti sploh ne bi pripadle. V vsakem primeru je prisojeno denarno povračilo previsoko. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V dopolnitvi pritožbe toženka navaja, da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delo. S pogodbo o zaposlitvi se je zavezala, da bo vestno opravljala delo. Toženka jo je ves čas opozarjala na opravljanje dela. Kot računovodski servis je odvisna od opravljenega dela. Nedopustno je, da računovodja listine zavrže ali da zmotno beleži poslovne dogodke. Takšno delo računovodje je neskrbno. Kaže na pomanjkanje znanja, nekompetentnost računovodje. Ne drži, kot trdi tožnica, da se je trudila pri opravljanju dela. Številne listine dokazujejo nasprotno. Odpoved ji je toženka vročila po koncu bolniškega staleža. Napake pri delu so se pojavljale že pred obdobjem, na katerega se nanaša odpoved. Te napake je toženka ugotovila po vrnitvi z letnega dopusta. Ugotovila je tudi, da je bila tožnica neupravičeno odsotna od dela. Pri njej je šlo za sistematično nespoštovanje pravil stroke in navodil delodajalca. To dokazuje izvedensko mnenje. Toženka ji je izplačevala plačo, kot jo je zahtevala. Plača ne odraža dobro opravljenega dela. Pred letnim dopustom je bila dva dni prosta, ker ni bilo dela. Delo, kot ga je opravila, ne pripomore k ugledu toženke. Bila je neodgovorna, če dela ni znala opraviti, bi morala zaprositi za navodila. Povzročala je škodo. Stranke toženke so izrazile nezadovoljstvo. Toženki ni preostalo drugega, kot da tožnici poda odpoved. Že dne 8. 9. 2018 jo je opozorila na napake, 24. 9. 2018 je ugotovila, da opozoril ne upošteva. Napotila jo je na izobraževanje, ki se ga ni udeležila. S 1. 4. 2019 ji je ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sumila je, da tožnica uporablja prepovedane droge, pri čemer bi lahko zdravniški pregled opravila le z njeno privolitvijo. Partner tožnice ji je grozil. Na delo je prihajala utrujena, največkrat je bila odsotna po mesec dni, za kar sploh ni prinesla bolniškega lista. Pred letnim dopustom v letu 2019 je tožnici naložila, naj uredi delo, česar ni storila. Po vrnitvi z letnega dopusta je odkrila številne nepravilnosti. Tožnica je pomagala nekomu, ki se ukvarja s tihotapljenjem ilegalnih prebežnikov. V odpovedi so zajeti le nekateri primeri nepravilnega opravljanja dela. Toženka je še več mesecev po prenehanju delovnega razmerja tožnice odpravljala njene napake, kar je privedlo do izgorelosti. Za odpoved se je odločila kot za skrajno sredstvo. Originalni računi so bili v tožničini škatli za odpadni papir. Če bi škatlo spraznila sama, toženka tega niti ne bi opazila. Ko je bila tožnica v bolniškem staležu, je toženka zaposlila drugega delavca, ki je delo opravil hitreje in boljše. Tožnica je kršila osnovna navodila. Škoda je toženki nastala zaradi dodatnega dela in krhanja ugleda pri strankah. Od tožnice je pričakovala pravilno knjiženje. Ni jasno, katero delo je opravljala, če ni pravilno knjižila poslovnih dogodkov. Toženka ji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogla podati, ker sicer ne bi mogla zaposliti drugega delavca. Podala ji je zakonito izredno odpoved. Za avgust 2019 ji je pravilno obračunala plačo, pobotala jo je s preplačilom regresa za letni dopust. Tožnica zoper obračun ni ugovarjala. Tožbo je vložila, da bi se okoristila. Tožnica ne more oceniti, ali gre za hujše kršitve, ker za to nima ustreznega znanja. Toženka ji je zagotovila zagovor, zagovarjati se ni mogla, ker ni imela kaj povedati. Sodba sodišča prve stopnje sporoča, da lahko računovodja pri delu ponavlja napake. Napačno odbijanje davka na dodano vrednost ali knjiženje poslovnih dogodkov na napačne konte, sploh pri skrbni stranki, predstavlja hujšo napako. Sodišče prve stopnje je pristransko. Tožnici je prisodilo previsoko denarno povračilo.

4. Tožnica podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe toženke. Navaja, da je dopolnitev pritožbe kot nepopolna nedopustna. V njej so navedene številne novote. Dejstva glede zaposlitve tožnice pri toženki za odločitev niso bistvena. Bistveno je le, ali je toženka dokazala kršitve, ki jih je navedla v odpovedi, ali je odpoved podala pravočasno in ali ni bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem niti do izteka odpovednega roka. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je skrajno sredstvo, predvideno le za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Za sankcioniranje ponavljajočih kršitev so na voljo druge sankcije, kot je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Dokazno breme, da je tožnica očitane kršitve storila, je na toženki. Toženka kršitve, povezane z originalnimi listinami v košu za smeti, ni dokazala. V pritožbi neutemeljeno navaja, da gre za hujšo kršitev. Sodišče prve stopnje je tisto, ki presoja, ali je odpoved pravočasna in ali so očitane in dokazane kršitve hujše. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja še številne druge kršitve tožnice. Tovrstnih navedb pred sodišče prve stopnje ni podala, v vsakem primeru pa za odločitev niso bistvene. Nadalje neutemeljeno poudarja samostojnost delavca na delovnem mestu Samostojni računovodja oziroma računovodja, saj tožnica dela ni opravljala na tem delovnem mestu, ampak na delovnem mestu Strokovni sodelavec. Navedb o majhnem obsegu dela toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala. Njena obveznost je bila, da tožnici zagotavlja delo. Navedbe, ki se nanašajo na prepovedane droge in tihotapljenje ilegalnih prebežnikov, so novote, za odločitev nebistvene. Podane so le z namenom, da se tožnico očrni. Novote in za odločitev nebistvene so tudi navedbe o zdravstvenih težavah toženke. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, izpodbijana sodba je jasna in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Gre za manjše očitne pomote v obrazložitvi. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev upoštevalo izpovedi strank in prič, do njih se je ustrezno opredelilo. Toženka neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in se neutemeljeno sklicuje na kršitev 14. člena Ustave RS. Načelo enakosti pri oblikovanju dokazne ocene ne more biti kršeno. Toženka sama je podala pomanjkljivo trditveno podlago. Določene navedbe je podala prepozno in jih sodišče prve stopnje na podlagi pravil o prekluziji utemeljeno ni upoštevalo. Toženka neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da pogodbo o zaposlitvi sodno razveže, in glede višine denarnega povračila. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki ju uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno in pravilno utemeljilo.

7. Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nekajkrat navedlo napačno letnico (2021 oziroma 2020 namesto 2019), vendar zaradi te očitne pomote ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi očitne pomote pri zapisu letnice v obrazložitvi ni podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe oziroma niso razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, češ da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni povzelo izpovedi strank ter prič in da ni opravilo dokazne ocene. Po eni strani sodišču prve stopnje očita, da dokazne ocene (sploh) ni naredilo, po drugi strani pa, da je ta pomanjkljiva oziroma neustrezna kriterijem iz 8. člena ZPP, pri čemer konkretizirano ne navede, katero za odločitev bistveno dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno in kako je zaradi tega izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita, razen glede trenutka, v katerem je toženka ugotovila drugo tožnici očitano kršitev. Gre za kršitev, povezano z dvakratnim knjiženjem računa št. ... družbe A., d. o. o., naročniku toženke B., d. o. o., pri čemer toženka v pritožbi ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da njena trditvena podlaga glede ugotovitve razloga za podajo odpovedi ni bila pravočasna, ampak da bi moralo sodišče prve stopnje z izpovedjo toženke to nadomestiti oziroma za odločitev bistvena dejstva ugotoviti (tudi) izven trditvene podlage zaradi načela materialne resnice. To načelo v delovnem sporu ne velja, ugotavljanje dejstev izven trditvene podlage pa je določeno le v primeru, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP).

9. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje odpovedi ni presojalo, kot je bila podana, ampak (le) za vsako posamezno kršitev posebej. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno za vsako posamezno kršitev ugotavljalo najprej, kdaj jo je toženka ugotovila, da je lahko presodilo pravočasnost odpovedi. V tem okviru je pravilno presodilo, da je odpoved prepozna za prvo, tretjo in četrto kršitev, torej za kršitve, povezane z napačnim knjiženjem računa št. ... družbe C., d. o. o., naročniku toženke D., d. o. o., napačno knjiženje računa Turističnega društva E. za naročnika B., d. o. o., in izostanek knjiženja računov naročnika B., d. o. o., ki jih je toženka prejela dne 31. 7. 2019, pri čemer je toženka že v odpovedi navedla, kdaj je ugotovila posamezne kršitve. Tako v pritožbi neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je ni pozvalo na dopolnitev navedb oziroma da bi moralo njene (prepozne) drugačne navedbe upoštevati. Enako, da je odpoved prepozna, je sodišče prve stopnje presodilo za drugo kršitev, torej skupaj za štiri od očitanih osmih kršitev. Za te kršitve tako odpoved ob upoštevanju drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ni zakonita. Za ostale kršitve je nadalje pravilno ugotavljalo, ali jih je toženka sploh storila. Ugotovilo je, da toženka sedme kršitve, povezane z originalnimi listinami v košu za smeti, ni dokazala. Tako tudi za to kršitev odpoved ni zakonita.

10. V zvezi s tremi kršitvami od očitanih osmih je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali gre za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepno (namenoma) ali iz hude malomarnosti, da bi lahko predstavljale razlog za izredno odpoved v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To so kršitve, povezane z napačnim vnosom sklicev pri knjiženju računov in izdelavi univerzalnih plačilnih nalogov za stranko D., d. o. o. (peta kršitev), napačnim kreiranjem bančnega računa dobavitelja stranke F., d. o. o. (šesta kršitev) in napačnim knjiženjem prehrane ter reprezentance, napačnim knjiženjem računa št. ... družbe G., d. o. o., in napačnim knjiženjem računa št. ... za program H. (osma kršitev; pri tej kršitvi, v zvezi s katero sodišče prve stopnje ni ugotovilo zahtevane stopnje krivde, gre za očitano nestrokovno delo). Presodilo je, da te kršitve niti vsaka sama zase niti vse skupaj ne predstavljajo zakonitega razloga za izredno odpoved, in da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

11. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na ustavno načelo enakosti (14. člen Ustave Republike Slovenije; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) in sodišču prve stopnje očita, da ga je kršilo, ker je verjelo izpovedi tožnice, ki jo je v zvezi s peto kršitvijo, povezano z napačnim vnosom sklicev, povzelo v obrazložitvi, ne pa njeni izpovedi. S tem ustavnega načela ni kršilo, pa tudi dejanskega stanja ni zmotno ugotovilo. Tožnica je v svoji izpovedi ravnanje priznala. Sodišče prve stopnje je dokaz s sodnim izvedencem izvedlo za ugotavljanje, kako pogoste so kršitve, ki jih je tožnici očitala toženka, pri delu v računovodstvu in kakšne so (lahko) posledice. To niso za odločitev bistvena dejstva, saj se pri ugotavljanju krivde presoja opuščanje skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca (abstraktno), nastanek posledic (škode) pa za presojo teže kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni bistven, na kar je pritožbeno sodišče v tej zadevi že opozorilo v razveljavitvenem sklepu (sklep VDSS Pdp 404/2020). Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev o nezakonitosti odpovedi.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje predvsem v delu, da za zakonito odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved je predvidena kot skrajno sredstvo za sankcioniranje (hujših) kršitev, ki zahtevajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja, ne pa za primer, kot je konkretni, kjer delavec ponavlja (milejše) kršitve. Sedme kršitve, povezane z originalnimi listinami v košu za smeti, ki jo izpostavlja toženka z vidika njene teže predvsem v dopolnitvi pritožbe, ni dokazala, za določene kršitve je odpoved podala prepozno. Preostale kršitve ne vodijo do okoliščin in interesov, zaradi katerih z delovnim razmerjem ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, sploh ob upoštevanju navedb o ponavljanju kršitev. Na drugačno presojo ne vpliva s strani toženke poudarjeno dejstvo, ki ga je povzela iz izvedenskega mnenja, da so lahko posledice kršitev (napak) za manjšega delodajalca hujše, saj toženka tovrstnih navedb pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala in gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. V dopolnitvi pritožbe toženka podaja številne navedbe glede siceršnjega dela tožnice, ki so kot novote neupoštevne, v nobenem primeru pa ne vodijo do drugačne presoje utemeljenosti odpovedi. Prav nasprotno, kažejo, da je toženka odpoved podala iz drugih razlogov, ki v njej niso navedeni, in da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi kršitev v odpovedi ni bilo onemogočeno.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo zahtevku v celoti, vključno s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki ji toženka kot delodajalec ne more oporekati in se zavzemati za reintegracijo. Tožnici je prisodilo denarno povračilo v višini dveh povprečnih plač, izplačanih pred odpovedjo, svojo odločitev je ustrezno utemeljilo. Upoštevalo je kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožničine zaposlitve pod dve leti, njene dobre možnosti za novo zaposlitev, ki je v času trajanja sodnega postopka še ni našla, ter dejstvo, da zaradi izredne odpovedi ni bila upravičena do pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Odločitev ne odstopa od sodne prakse, ki je toženka niti ne konkretizira, ampak ji sledi (prim. sodba VS RS VIII Ips 217/2016).

15. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica je zaradi uspeha v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) upravičena do za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo: 375 točk za odgovor na tožbo in 2 % materialnih stroškov, kar znaša 229,50 EUR.