Jedro

Stroški, ki nastanejo upniku zaradi prisotnosti pri rubežu, niso stroški, ki so potrebni za izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v 2. točki potrdi.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da mora dolžnik upniku v 8. dneh povrniti 109,27 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje. V 2. točki je upnikov predlog za povrnitev stroškov nad tem zneskom zavrnilo. Gre za stroške, ki se nanašajo na upnikovo prisotnost na rubežu. Zoper sklep se upnik pritožuje. Poudarja, da gre za potreben strošek za izvršbo. Sklicuje se tudi na stališče Višjega sodišča v Kopru I Ip 648/2008 z dne 16.12.2008, I Ip 372/2009, pa tudi na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1738/2009 z dne 12.3.2010. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da stroški, ki so nastali upniku zaradi prisotnosti pri rubežu, niso stroški, ki bi bili potrebni za izvršbo. Zato jih dolžnik ni dolžan povrniti.

Pritožba navaja, da je dejstvo, da izvršitelji ob prisotnosti upnika oziroma njegovega pooblaščenca izvršilna dejanja opravljajo bolj skrbno, natančno in učinkovito, in da je v takih primerih upnik hitreje poplačan. To pritožbeno trditev je mogoče razumeti tako kot da izvršitelj v upnikovi odsotnosti ne opravi dovolj dobro in učinkovito svojega dela. Če je tako, tedaj so ukrepi zoper izvršitelja predvideni v Zakonu o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Med njimi nadzor upnika ni predviden. Dolžniku zato ni mogoče naprtiti stroškov, ki so upniku nastali v zvezi z udeležbo na rubežu. Upnikova pravica, udeleževati se rubeža, pri tem ni v ničemer prizadeta. Pravico ima, vendar ne na dolžnikove stroške.

Sicer se sodišče druge stopnje strinja, da sodna praksa v zvezi s tem vprašanje ni enotna. Pritožba se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Kopru in odločbo Višjega sodišča v Mariboru. Vendar je v evidenci sodne prakse mogoče najti tudi dve drugačni odločbi, in sicer Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2869/2008 in Višjega sodišča v Celju I Ip 807/2008, ki teh stroškov ne priznavata. Poenotenje sodne prakse pa ni stvar sodišča druge stopnje.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep potrditi po 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ, kajti sodišče prve stopnje je 5. odst. 38. člena ZIZ pravilno uporabilo.