Jedro

V skladu s prvim odstavkom 101. člena OZ nobena stranka sicer ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, pri čemer pa je tožeča stranka v konkretnem primeru izkazala pripravljenost sočasne izpolnitve svoje obveznosti s tem, ko je storitev praznjenja MKČN tožene stranke dejansko skušala opraviti, pri čemer ji to ni uspelo zaradi nasprotovanja tožene stranke oziroma neurejenega dostopa, ki bi ga slednja morala zagotoviti. Na podlagi navedenega je tožeča stranka zato upravičena zahtevati izpolnitev nasprotne obveznosti tožene stranke v smislu plačila za obravnavano storitev, pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisodilo plačilo za storitev, ki dejansko ni bila opravljena pa, ob upoštevanju okoliščine, da le-ta ni bila opravljena iz razlogov na strani tožene stranke, torej ne more biti utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 711,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, katere tečejo od posameznih zneskov, ki sestavljajo glavnico in so zapadli v obdobju med 25. 12. 2021 in 27. 11. 2022, ter zakonske zamudne obresti od zneska 2,00 EUR od 29. 10. 2022 in 12. 12. 2022. Obenem je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Upoštevaje, da je sodbo v sporu majhne vrednosti dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo v tem okvirju.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka opravlja obvezno občinsko gospodarsko javno službo odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Medvode. Skladno z navedenim za toženo stranko, kot uporabnika javne službe, med drugim opravlja storitev prevzema blata iz obstoječe greznice oziroma male komunalne čistilne naprave (v nadaljevanju: MKČN) tožene stranke najmanj 1x na 3 leta. Prav tako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka to storitev poskušala opraviti dne 29. 7. 2020 in znova dne 3. 7. 2023, pri čemer pa do dejanskega črpanja blata iz MKČN tožene stranke ni prišlo, saj je ta ni želela izprazniti oziroma to ni bilo mogoče zaradi pomanjkanja ustreznega dostopa. Kljub temu pa je tožeča stranka toženi stranki obračunala storitve za praznjenje MKČN in pripadajočo omrežnino ter okoljske dajatve.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno uporabilo materialno pravo in odločilo v nasprotju z načelom pravičnosti ter zakonitosti, saj nihče ne more zaračunavati storitve, ki je ni opravil. Tudi če storitev ne bi bila opravljena iz razlogov na strani tožene stranke, kar pa ni primer, je tožeča stranka ne bi smela zaračunati, če je ni opravila. Nadalje pa še, da je MKČN postavljena v skladu s predpisi, saj v nasprotnem primeru ne bi dobila lokacijskega in gradbenega dovoljenja, dostop do nje pa možen z manjšimi vozili, pri čemer tožeča stranka prihaja z največjim tovornim vozilom, za katero tožena stranka ni dolžna zgraditi 130 m dolge ceste.

8. Prvi odstavek 233. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-2) odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda opredeljuje kot obvezno občinsko gospodarsko javno službo varstva okolja, pri čemer Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS) v drugem odstavku 5. člena določa, da je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami obvezna. Navedeno pomeni, da so uporabniki javnih dobrin in izvajalci dejavnosti javne službe dolžni skleniti pogodbeno razmerje o zagotavljanju javne dobrine (kontrahirna dolžnost) oziroma, da, ob ustrezni podzakonski konkretizaciji pravic in obveznosti obeh deležnikov, takšno pogodbeno razmerje obstoji že na podlagi zakona in ustreznega podzakonskega akta. Kot je to pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je v konkretnem primeru to Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode v občini Medvode (v nadaljevanju: Odlok). Iz 21. in 22. člena Odloka tako izhaja dolžnost izvajalca (tožeče stranke), da v okviru izvajanja javne službe med drugim prevzema in obdeluje vsebino iz MKČN, obstoječih greznic in izvaja prve meritve in obratovalni monitoring obratovanja MKČN ter skrbi za redno obračunavanje storitev javne službe, medtem ko 34. člen Odloka določa dolžnost uporabnika javne službe (tožene stranke), da omogoči dostop za izvedbo praznjenja greznic in MKČN, kakor tudi, da plačuje pripadajoče stroške za odvajanje in čiščenje odpadne vode.

9. Pravilna je tako presoja sodišča prve stopnje, v skladu s katero ima obveznost plačila vtoževanih terjatev tožeče stranke iz naslova črpanja in praznjenja MKČN tožene stranke, podlago že v zakonu in nadalje podzakonskih aktih (zlasti Odloku), pri čemer pa pritožbeno sodišče dodaja, da takšna obveznost ni absolutna in lahko, v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava, obstoji zgolj ob izpolnjenih nasprotnih dolžnostih izvajalca storitev obvezne gospodarske javne službe. Jasno je, da tožeča stranka zgolj na podlagi zakonske ureditve obveznih gospodarskih javnih služb in določb Odloka ni upravičena do arbitrarnega zaračunavanja za izvajanje javne službe, ki je ne bi opravljala, kakor poskuša v pritožbi to prikazati tožena stranka, pri čemer pa v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo. Kot je bilo to ugotovljeno v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, si je tožeča stranka (izvajalec obvezne javne službe) storitev pri toženi stranki prizadevala opraviti, kar je izkazala z delovnim nalogom z dne 29. 7. 2020, iz katerega izhaja, da tožena stranka greznice ni želela prazniti, in delovnim nalogom z dne 3. 7. 2023, iz katerega izhaja, da črpanje ni mogoče zaradi nedostopnosti do MKČN s tovornim vozilom. Na drugi strani tožena stranka ni nikakor izkazala, da storitev črpanja ni bila opravljena zaradi morebitnih razlogov na strani tožeče stranke. Tožeča stranka je s svojimi prizadevanji torej izpolnila svojo dolžnost izvajanja storitev javne službe v skladu z Odlokom, pri čemer do dejanskega črpanja blata iz sporne MKČN ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke (neizpolnitev obveznosti, ki jo toženi stranki nalagajo določbe Odloka v zvezi z dopustitvijo črpanja MKČN in zagotovitvijo ustreznega dostopa). Kakor že predhodno opozorjeno sta v obravnavani zadevi pravdni stranki v dvostranskem pogodbenem odnosu na podlagi samih določb zakona oziroma Odloka. V skladu s prvim odstavkom 101. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) nobena stranka sicer ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, pri čemer pa je tožeča stranka v konkretnem primeru izkazala pripravljenost sočasne izpolnitve svoje obveznosti s tem, ko je storitev praznjenja MKČN tožene stranke dejansko skušala opraviti, pri čemer ji to ni uspelo zaradi nasprotovanja tožene stranke oziroma neurejenega dostopa, ki bi ga slednja morala zagotoviti. Na podlagi navedenega je tožeča stranka zato upravičena zahtevati izpolnitev nasprotne obveznosti tožene stranke v smislu plačila za obravnavano storitev, pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisodilo plačilo za storitev, ki dejansko ni bila opravljena pa, ob upoštevanju okoliščine, da le-ta ni bila opravljena iz razlogov na strani tožene stranke, torej ne more biti utemeljen.

10. Takšnega stališča ne morejo omajati niti pritožbene navedbe glede domnevne možnosti dostopa tožeče stranke do sporne MKČN z manjšimi vozili in navajanjem, da je MKČN postavljena v skladu s pravnimi predpisi in skladno z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem. Tožena stranka teh dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, razloga za to pa v pritožbi tudi ni pojasnila, zaradi česar je glede teh trditev v pritožbenem postopku prekludirana (prvi odstavek 337. člena ZPP), sodišče pa opozarja, da tožena stranka za te navedbe tudi ni predložila nikakršnih dokazov. Ob upoštevanju v konkretnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja je, kot že pojasnjeno, torej potrebno pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila za storitve za MKČN tožene stranke, katerih temelj in višino je izkazala s predložitvijo izdanih računov v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

11. Pritožbeno sodišče še dodaja, da prizadevanja tožene stranke ne bi smela biti usmerjena v izpodbijanje plačila storitev obvezne občinske gospodarske javne službe, ki jih kot izvajalec mora opravlja tožeča stranka, pač pa k zagotovitvi, da se bo ta storitev v konkretnem primeru v zvezi s sporno MKČN tudi dejansko opravila. Črpanje blata oziroma prevzem materiala iz konkretne MKČN tožene stranke in plačilo za to storitev, ki je predmet obravnavanega spora, je v skladu s predhodno navedeno pravno podlago zakonska dolžnost konkretizirana v podzakonskih predpisih, ki se izvaja v javnem interesu varstva in preprečevanja onesnaževanja okolja, in k dejanski realizaciji katere morata stremeti tako izvajalec javne službe (tožeča stranka) kakor tudi uporabnik javne službe (tožena stranka), oba pa sta lahko zaradi neizpolnjevanja svojih obveznosti tudi prekrškovno odgovorna.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, glede na načelo uspeha v pravdi sama nosi pritožbene stroške.