Jedro

Pri kaznivem dejanju opravljanja ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 423/2006 z dne 10. 12. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1270/2010 z dne 12. 5. 2010, A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja opravljanja po drugem in prvem odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja razžalitve po drugem in prvem odstavku 169. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, nato pa na podlagi določb o steku določilo enotno kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je ob reševanju pritožbe zagovornika obsojenega A. A. izpodbijano sodbo v opisu kaznivega dejanja opravljanja po prvem in drugem odstavku 172. člena KZ pod točko 1 izreka spremenilo tako, da je izpustilo besedilo „Ni res, ampak ona je piarovka B. B. in proba B. B. pomagati in pač to uporablja vse skupaj. Njena piarovka je itak že od vedno.“ Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega A. A. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da opisano ravnanje obsojenca izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja opravljanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 172. člena KZ, glede spremenjene pravne opredelitve pod točko 2 sodbe obsojencu očitanega kaznivega dejanja pa ocenjuje, da je ob ugotovitvi, da gre za drugo kaznivo dejanje, dopustna sprememba pravne opredelitve, v okviru te pa tudi opisa abstraktnega dela dejanja, pri čemer sodišče v konkretni opis kaznivega dejanja ni poseglo.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojenec se o njem ni izjavil, zagovorniki pa so v podani izjavi vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in izrazili nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Vložniki zahteve trdijo, da obsojencu glede na opis kaznivega dejanja in izvršitveno obliko, ki izhaja iz opisa pod 1. točko izreka izpodbijane sodbe, ni moč očitati storitve kaznivega dejanja opravljanja po drugem odstavku 172. člena KZ. Iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec dejanje storil, ker je o zasebni tožilki trdil nekaj iz osebnega življenja, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu, glede na vsebino njegove sporne izjave, ki ne predstavlja trditve, temveč zgolj pogojno domnevo, pa mu ni mogoče očitati storitve kaznivega dejanja opravljanja z izvršitveno obliko trditve, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje.

6. Kaznivo dejanje opravljanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 172. člena KZ stori, kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu, pri čemer je to dejanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu. Izvršitveno dejanje se torej kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu.

7. Iz opisa dejanja pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obdolženec o zasebni tožilki C. C. trdil nekaj iz njenega osebnega življenja, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, v prispevku, ki je bil objavljen v Dnevniku RTV Slovenija ..., na vprašanje novinarke E. E., kako komentira obtožbe, da je bil žaljiv do novinarke C. C. in da jo je napadel z grobo silo, izjavil: „Ni res, ampak ona je piarovka B. B. in proba B. B. pomagati in pač to uporablja vse skupaj. Njena piarovka je itak že od vedno, govori se, tudi njena ljubica, ampak to pač jaz ne vem.“ Sodišče druge stopnje je iz opisa dejanja izpustilo: „Ni res, ampak ona je piarovka B. B. in proba B. B. pomagati in pač to uporablja vse skupaj. Njena piarovka je itak že od vedno“. Ostal pa je očitek, da je obsojenec izjavil: „govori se, tudi njena ljubica, ampak to pač jaz ne vem“.

8. Do zatrjevane kršitve kazenskega zakona sta se s presojo okoliščin, ki jih navaja zahteva, že opredelili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede očitkov obrambe, da izjave o tem, da naj bi bila zasebna tožilka ljubica B. B., ni postavil v obliki trditve, ampak je le navedel, kaj se govori, pojasnilo, da ni nujno, da je takšna izjava podana kot nesporna trditev, saj zadostuje že oblika vprašanja ali nakazovanja na neka dejstva, ki bi lahko škodila dobremu imenu. Temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je na strani 4 sodbe pojasnilo, da se izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih zazna nekdo drug oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Nadalje je poudarilo, da pri kaznivem dejanju opravljanja ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu in zaključilo, da obsojenčeva inkriminirana navedba „govori se, tudi njena ljubica, ampak to pač jaz ne vem“ zadošča predstavljenim kriterijem izvršitvenega dejanja kaznivega dejanja opravljanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je trditev vrednostno odprt pojem, kaznivo dejanje opravljanja pa je moč storiti tudi z insinuacijami, to je trditvami, s katerim se namiguje na določena dejstva, kolikor gre za trditve, ki so po vsebini primerne, da prizadenejo čast in dobro ime, zato soglaša z razumnimi razlogi, ki sta jih navedli sodišči prve in druge stopnje.

9. V zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 169. člena KZ, opisanim pod točko 2 izpodbijane sodbe, zahteva očita sodišču kršitev 354. člena ZKP in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Opisano dejanje potrditvah vložnikov zahteve, brez dodanega abstraktnega zakonskega opisa kaznivega dejanja razžalitve, ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 169. členu KZ, saj iz opisa konkretnega dejanja ne izhaja, da je obsojenec zasebno tožilko razžalil. 10. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati le na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjene ali razširjene obtožnice. Skladno z določbo drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja. Po določbi četrtega odstavka 171. člena KZ se storilca, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se ga kaznuje za razžalitev (169. člen KZ) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ). Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, pomeni razžalitev vsak napad zoper čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednostne ocene, če nima znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Pri taki žaljivi vrednostni oceni bo že iz njene narave razvidno podcenjevanje drugega, nespoštovanje človeškega dostojanstva drugega in druge oblike negativne sodbe o drugem. Ali gre za razžalitev, je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, oseb, katerim je razžalitev namenjena, medsebojne odnose storilca in oškodovanca.

11. Zasebna tožilka je obsojencu pod točko 2 zasebne tožbe očitala storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku 171. člena KZ, katerega naj bi storil s tem, da je „o zasebni tožilki C. C. trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji s tem, da je v oddaji Trenja na POP TV ... med drugim izjavil: “Korektnost C. C. je pač znana na Obali. Na Obali jo pač vsi poznamo.“... “Tako, da smo se mi dobivali dostikrat po lokalih, ona pa je bila dostikrat tudi v drugem stanju, se pravi v vinjenem stanju ali v kakšnem drugačnem. Tako, da kar se tiče C. C., jo vsi poznamo na Obali.“ Sodišče prve stopnje ni sledilo pravni opredelitvi iz zasebne tožbe, saj je ocenilo, da je obsojenec uspel dokazati resničnost svoje trditve oziroma vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svoje trditve, podane v oddaji Trenja ... Zato je ob ugotovitvi, da pomenijo besede, ki jih je obsojenec izrekel o zasebni tožilki preko sredstev javnega obveščanja (v televizijski oddaji), žaljivo vrednostno oceno in nespoštovanje njenega dostojanstva, zaključilo, da so v ravnanju obsojenca podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve in v skladu s četrtim odstavkom 171. člena KZ dejanje opredelilo kot razžalitev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 169. člena KZ. Pri tem je sodišče prve stopnje iz opisa izpustilo abstraktni zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve “o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“.

12. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče tudi do s strani sodišča prve stopnje spremenjene pravne opredelitve pod točko 2 zasebne tožbe opisanega dejanja in upoštevaje določbo 354. člena ZKP, skladno s katero sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve dejanja, kot tudi dejstvo, da je obsojenec predmetni izjavi podal v kontekstu govora o sporu med njim in zasebno tožilko, prav tako pa tudi same izrečene besede, zaključilo, da ni nobenega dvoma, da je obsojenec s predmetnimi izjavami izkazal podcenjevanje zasebne tožilke v obliki negativne vrednostne ocene. Tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je pravno opredelitev obravnavanega dejanja iz kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku 171. člena KZ spremenilo v kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 169. člena KZ, ni prekoračilo obtožbe, obsežene v vloženi zasebni tožbi. Abstraktni zakonski znaki niso nujna sestavina obtožbe oziroma sodbe, morajo pa izhajati iz konkretnega opisa obdolženčevega dejanja, v katerega sodišče v obravnavanem primeru ni poseglo. Vložnikom zahteve ni moč pritrditi niti ko trdijo, da sodišče brez posega v abstraktni del opisa obsojenca ne bi moglo spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve, saj tudi po oceni Vrhovnega sodišča inkriminirane besede, kot izhajajo iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih so bile izrečene, nedvomno pomenijo napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene, torej razžalitev po drugem in prvem odstavku 169. člena KZ, storjeno preko televizije. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

13. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega A. A. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.