Jedro

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožena stranka pri povrnitvi plačanega carinskega dolga po uradni dolžnosti dolžna plačati tudi obresti za plačan carinski dolg. Ker je za plačilo obresti za plačan carinski dolg treba po 2. odstavku 158. člena CZ vložiti zahtevek za povračilo plačane carine in ker gre za izjemo, je to določbo po mnenju sodišča razlagati restriktivno, kar pomeni, da se o plačilu obresti odloča le v primeru, kadar je vložen zahtevek za povračilo carinskega dolga in ob pogoju velike malomarnosti carinskega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 2. 10. 2002, s katero je prvostopni organ po uradni dolžnosti tožniku vrnil naknadno obračunani carinski dolg po odločbi Carinskega urada A., št. ... z dne 12. 9. 2001, v višini 562.852,00 SIT iz razloga, ker je bila navedena odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Plačan carinski dolg se je vrnil do zneska določenega na podlagi 2. odstavka 158. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, dalje CZ), po katerem se plačan carinski dolg povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času obračuna ni bil zakonsko dolgovan ali je bil naknadno obračunan v nasprotju s 154. členom tega zakona. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ ravnal pravilno, ker ni odločal o obračunu zakonitih zamudnih obresti, ker je v konkretnem primeru šlo za vračilo plačanih uvoznih dajatev po uradni dolžnosti in ne na zahtevek stranke. Tožena stranka se sklicuje na določbe Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 44/99 in spremembe, v nadaljevanju UICZ) in sicer 670. člen, po katerem se o plačilu zamudnih obresti odloča na podlagi zahtevka stranke in ne po uradni dolžnosti. Po 1. odstavku 670. člena UICZ in 2. odstavku 645. člena te Uredbe carinski organ ob odločanju o zahtevku za povračilo plačanih uvoznih dajatev preveri tudi, ali je treba v skladu z 2. odstavkom 158. člena CZ obračunati obresti. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, saj je v obravnavanem primeru vrnila plačane uvozne dajatve po uradni dolžnosti in ni odločala o obračunu zakonitih zamudnih obresti. Tožnik bi v obravnavanem primeru moral vložiti zahtevek za obračun in plačilo zamudnih obresti na podlagi 645. člena UICZ, o katerem bi carinski organ odločal na podlagi 670. člena UICZ. Na strani tožnika je dokazno breme, da je carinski dolg nastal zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Da bi se lahko govorilo o veliki malomarnosti morajo biti po mnenju tožene stranke izpolnjeni vsaj trije pogoji, in sicer, da je carinski dolg nastal zaradi aktivnega dejanja carinskega delavca, da do carinskega dolga ne bi prišlo, če bi se dela opravila vsaj na običajen način ter da pri delu niso bila upoštevana niti najmanjša strokovna navodila. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi katerega je v pritožbenem postopku zadeva vrnjena organu prave stopnje v ponovni postopek, po presoji tožene stranke ne pomeni velike malomarnosti carinskega organa.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršenja pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve predpisov, zaradi katerih je izpodbijan akt ničen. Utemeljuje predlog za glavno obravnavo in se sklicuje na 1. odstavek 236. člena Evropskega kodeksa, po katerem se povračilo ali ugasnitev ne odobri, če plačani ali knjiženi znesek ni zakonsko dolgovan zaradi goljufivega dejanja udeleženca. Po 2. odstavku 158. člena CZ upravni organ sam ugotavlja lastno malomarnost, kar ne more biti predmet presoje v lastni odločbi upravnega organa. Izpodbijana odločba se ni ukvarjala z malomarnostjo predstojnika niti kateregakoli carinika, tako da je stranki onemogočeno učinkovito pravno sredstvo in kršena pravica do pravnega sredstva in enakosti pred zakonom po 25. in 22. členu Ustave RS. Navaja 2. odstavek 670. člena UICZ, ki določa, da če so izpolnjeni pogoji za obračun obresti, jih carinski organ obračuna v skladu s predpisi, ki veljajo za zamudne obresti ter 6. člen CZ, po katerem postopa carinski organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, če s Carinskim zakonom ni drugače določeno. 2. odstavek 158. člena CZ ne izključuje uporabe 3. in 4. odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku. Po mnenju tožnika se morata velika malomarnost carinskega organa ugotavljati po uradni dolžnosti. Tožniku ni jasno od kod toženi stranki pravni standard za veliko malomarnost, ki se nanj sklicuje v izpodbijani odločbi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika in v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali je tožena stranka pri povrnitvi plačanega carinskega dolga po uradni dolžnosti dolžna plačati tudi obresti za plačan carinski dolg. Pravna podlaga za povračilo plačane carine je v 2. odstavku 158. člena CZ, po katerem se plačan carinski dolg v skladu s predpisom vlade povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan ali je bil naknadno obračunan v nasprotju s 154. členom CZ. V 2. odstavku 158. člena CZ je pravna podlaga tudi za plačilo obresti in sicer se obresti za plačan carinski dolg plača le, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Po navedenem gre po mnenju sodišča za izjemo, saj se načeloma po CZ ne plačajo obresti za plačan carinski dolg. Izjema je predpisana le v primeru, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa, kar pa je po mnenju sodišča treba v vsakem primeru ugotavljati posebej.V 158. členu CZ je določenih več primerov, v katerih je mogoče zahtevati vračilo plačila carinskega dolga in rokov za vložitev zahtevka. Ker je za plačilo obresti za plačan carinski dolg treba po 2. odstavku 158. člena CZ vložiti zahtevek za povračilo plačane carine in ker gre za izjemo, je navedeno določbo po mnenju sodišča razlagati restriktivno, kar pomeni, da se o plačilu obresti odloča le v primeru, kadar je vložen zahtevek za povračilo carinskega dolga in ob pogoju velike malomarnosti carinskega organa. V tem okviru je tudi treba razumeti posebno določbo 670. člena UICZ, predpisano v 3. podpoglavju, ki se nanaša na uporabo 11. odstavka 158. člena CZ (ki v 2. točki izrecno govori o zahtevku za povračilo plačane carine), po kateri carinski organ ob odločanju o zahtevku za povračilo plačanih uvoznih dajatev preveri tudi, ali je treba v skladu z 2. odstavkom 158. člena CZ obračunati obresti (1. odstavek) in če so izpolnjeni pogoji za obračun obresti, jih carinski organ obračuna v skladu s predpisi, ki veljajo za zamudne obresti (2. odstavek). To pa po mnenju sodišča nedvomno pomeni, kot je pravilno obrazložila že tožena stranka, da mora biti za plačilo obresti po 2. odstavku 158. člena CZ vložen zahtevek za povračilo plačane carine in izkazana velika malomarnost carinskega organa.

Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikove pritožbene ugovore in se sodišče z razlogi izpodbijane odločbe strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 45/2006-odl.US, dalje ZUS). Tudi po mnenju sodišča, glede na nesporno ugotovljeno, da tožnik ni vložil zahtevka za povračilo oz. v primeru, kot je obravnavani, ko gre za povračila plačane carine po uradni dolžnosti, prvostopni carinski organ ni bil dolžan preverjati ali je treba v skladu z 2. odstavkom 158. člena CZ obračunati obresti. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov zavrača tudi sodišče. Sklicevanje tožnika na carinski zakonik Skupnosti v obravnavanem primeru ne vpliva na drugačno odločitev, saj gre v obravnavanem primeru za obdobje pred 1. 5. 2004, ko še ni veljal Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št 25/04, dalje ZICPES) in carinski zakonik Skupnosti, zato se kot materialni predpis pravilno uporablja CZ/95 s spremembami. Sicer tudi carinski zakonik Skupnosti določa, da carinski organi, ko povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev, za to ne plačajo nobenih obresti, obresti je treba plačati le, če se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku 3 mesecev po njenem sprejetju in če to predvidevajo nacionalne določbe (241. člen).

Sodišče zavrača zatrjevanje tožnika, da 2. odstavek 158. člena CZ ne izključuje uporabo 3. in 4. odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami, dalje ZDavP). Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru subsidiarna uporaba določb ZDavP (6. člen CZ) glede vračila davka ne pride v poštev, saj je CZ kot lex specialis vprašanje povračila preveč plačane carine drugače uredil (158. člen CZ).

Sodišče je zavrnilo dokazne predloge tožnika z zaslišanjem dveh prič kot nepotrebne, saj gre v obravnavanem primeru za sporno pravno vprašanje. Tožnikovih navedb na naroku, da v obravnavanem primeru določb UICZ ni mogoče uporabiti, pa sodišče zavrača iz razloga, ker gre za podzakonski akt, ki določa način izvajanja CZ, s katerim so določene pravice in obveznosti. Določba 2. odstavka 158. člena CZ po mnenju sodišča jasno določa, da se obresti za plačan carinski dolg plača le, če je do zahtevka za povračilo prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa.

Glede na povedano se sodišče tudi ni spuščalo v obravnavo pojma velike malomarnosti, ki jo obrazloži tožena stranka, saj zahtevek za povračilo plačane carine ni bil vložen, po mnenju sodišča pa se velika malomarnost carinskega organa ne ugotavlja v primeru povračila preveč plačane carine po uradni dolžnosti.

Na podlagi povedanega je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo zatrjevanih ničnostnih razlogov in kršitev ustavnih pravic, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.