Jedro

Možnost izjasniti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je bila v postopku dana zgolj A.A., ne pa tudi tožniku, na čigar zahtevo se je postopek začel. Ker mu ta možnost ni bila dana, je bila odločitev upravnega organa zanj presenečenje.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba UE Ljubljana št. 214-13287/2014-9 z dne 11. 2. 2015 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji (RS) za A.A., drž. Kosova, iz razloga zaposlitve ali dela. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik, ki mu je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51% udeležbo v kapitalu gospodarske družbe, dne 23. 10. 2014, na podlagi šestega odstavka 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje za A.A. Slednji je bil v zvezi z vlogo zaslišan na Veleposlaništvu RS v Prištini. Povedal je, da bo delal kot šofer, da je pogodbo o zaposlitvi podpisal kot prokurist, da ne pozna kratice d.o.o. in delovne zakonodaje Slovenije, da ne ve pri kateri banki je odprt račun podjetja, da ni ničesar vložil v osnovni kapital, da ne ve koliko znaša njegova plača po pogodbi o zaposlitvi. V postopku je tako bilo ugotovljeno, da A.A. ne bo delal v skladu z izdanim dovoljenjem za zaposlitev. Svojo odločitev je oprla na 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, da A.A. v RS ne bo prebival skladno z določbo petega odstavka 35. člena ZTuj-2 in ne bo opravljal dela, za katera mu je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev, kar pomeni, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Zato pogoji za izdajo dovoljenja v skladu s 37. členom ZTuj-2 niso izpolnjeni.

Tožnik v tožbi navaja, da se z ugotovitvami tožene stranke ne more strinjati. A.A. je na zaslišanju sicer res povedal, da bo delal kot voznik delavcev na terenu, kar pa ne pomeni, da ne bo delal v skladu z izdanim dovoljenjem za zaposlitev, saj v okvir registrirane dejavnosti opravljanja gradbenih del sodi tudi prevoz delavcev na in s terena. Od njega je tudi neupravičeno pričakovati, da bo na pamet vedel ime slovenske banke, pri kateri ima tožnik odprt TRR, glede na to, da mu je vse v zvezi s prihodom v Slovenijo urejal njegov brat. Nepomembno je tudi, kdo je vplačal osnovni kapital. Prav tako je od nekoga, ki ne pozna slovenskega jezika, nemogoče pričakovati, da bo vedel, kaj pomeni kratica d.o.o., kar pa tudi še ne pomeni, da ne pozna delovne zakonodaje v Sloveniji. Za presojanje predmetne tematike pa je bilo potrebno ugotoviti še druga dejstva, kot so morebitna predhodna kaznovanost, spoštovanje pravnega reda matične države, podatki o storjenih prekrških itd., česar pa tožena stranka ni ugotavljala. Zgolj nepoznavanje zgoraj navedenih okoliščin pa ne more kazati na to, da se A.A. ne bo podrejal pravnemu redu RS. Poleg tega A.A. in tožniku dejstva, ki bi narekovala zaključek, ki ga je sprejela tožena stranka, pred izdajo odločbe niso bila predočena v tem smislu, da bi narekovala izdajo zavrnilne odločbe. Zato gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da Zavod za zaposlovanje RS A.A. ni izdal dovoljenja za zaposlitev oziroma delo za zastopnika pravne osebe, ki lahko opravlja vsa dela v okviru registrirane dejavnosti, temveč mu je izdal dovoljenje kot prokuristu za zaposlitev tujca brez kontrole trga z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe za delovno mesto zastopnik. Ni neupravičeno pričakovati, da bo tujec, ki je zaposlen v podjetju kot zastopnik, poznal predpise RS in vedel, kje ima podjetje odprt račun. Tudi ni nepomembno kdo je vplačal osnovni kapital. Poleg tega se za osebo, ki bo na ozemlju RS zaposlena kot zastopnik, pričakuje, da pozna slovenski jezik in tudi ve, kaj pomeni kratica d.o.o. Tožena stranka je ugotavljala vsa pomembna dejstva, tudi tista, ki jih v tožbi navaja tožnik. Vendar pa teh dejstev v odločbi ni posebej navajala glede na to, da A.A. ni bil kaznovan. A.A. je bil v postopku zaslišan, dana mu je bila možnost, da se o ugotovitvah v postopku izreče, v zvezi s čimer se je tudi izrekel. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila tožnika, ki je po svojem pravnem statusu pravna oseba zasebnega prava, to je gospodarska družba v pravno-organizacijskem statusu družbe z omejeno odgovornostjo, prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v RS za A.A. zaradi zaposlitve ali dela. Navedeno dovoljenje se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje po 33. členu ZTuj-2, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje in če ni razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje po 55. členu ZTuj-2. Prvi odstavek 37. člena ZTuj-2 določa, da se tujcu, ki želi prebivati v RS zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi RS, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje za A.A. navedla 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. V tej alineji navedenega člena je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v RS tujcu ne izda, če se ugotovi, da obstajajo resni razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Po presoji sodišča pa je tožena stranka v konkretnem primeru bistveno kršila pravila postopka oziroma temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na kar zato utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Tožena stranka bi morala, v skladu z načelom zaslišanja stranke, pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika seznaniti o svojih ugotovitvah in mu dati možnost, da se izjavi o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kot to narekuje 9. člen ZUP, ki pomeni izpeljavo 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Iz spisovnih listin ni razvidno, da bi tožena stranka tožniku dala možnost izjasniti se o okoliščinah in dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe. Možnost izjasniti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je bila v postopku dana zgolj A.A., ne pa tudi tožniku, na čigar zahtevo se je postopek začel (42. člen ZUP). Ker ta možnost tožniku ni bila dana, je bila odločitev upravnega organa (zavrnilna odločba), zanj presenečenje. Sodišče je zato presodilo, da so bila zaradi navedenega kršena pravila postopka, kot je določeno v 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tudi tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu ( ZUS-1) določa, da je bistvena kršitev določb postopka podana vselej, ko gre za bistveno kršitev določb postopka po ZUP ali drugega zakona, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.

Sodišče je zato že zaradi navedenega razloga na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 moralo tožbi ugoditi in se zato niti ni spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in zavezanec za DDV.