Jedro

Sodišče enemu ali obema od staršev prepove izvajanje posameznih upravičenj iz starševske skrbi, če je otrok ogrožen in bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera dovolj zavarovana s tem ukrepom.

Prepoved vožnje otroka k zdravniku je omejitev starševske skrbi.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča spremeni tako, da se ugovoru pritožnice delno ugodi in se izdana začasna odredba z dne 17. 4. 2025 spremeni tako, da se izrečena omejitev starševske skrbi - prepoved materi, da brez predhodnega pisnega soglasja očeta mladoletno A. A. vodi na kakršnekoli zdravstvene obravnave ali terapije, z izjemo nujne medicinske pomoči, o čemer mora takoj obvestiti očeta, določi v zakonsko določenem trajanju enega leta.

II.Sicer se pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljičin ugovor zoper začasno odredbo, s katero ji je brez očetovega pisnega soglasja prepovedalo mld. hči A. A., roj. 2014, voditi v zdravstvene ali kakršnekoli terapevtske obravnave, razen v primeru nujne medicinske pomoči, o čemer mora očeta takoj seznaniti. Za primer kršitve je izreklo denarno kazen 500 EUR. Obenem je zavrnilo očetov predlog za ukinitev stikov med A. A. in materjo, proti čemur se oče ni pritožil.

2.Zoper sklep se predlagateljica pritožuje, predlaga njegovo spremembo ali razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške.

Navaja, da si A. A. stikov z materjo zelo želi (hlepela naj bi po njih), in da je sodišče odločilo mimo mnenja otroka, v nasprotju s konvencijskimi pravicami in bogato prakso ESČP.

Sodišču očita številne procesne kršitve. Tako naj ji ne bi vročilo odgovora nasprotnega udeleženca na njen ugovor. Obrazložitev je po mnenju pritožbe zelo pomanjkljiva, ne odgovarja na vse njene očitke.

Nadalje je postavila vprašane o naravnosti sodnice, na kar ni dobila odgovora in ga še sedaj želi. Dve sodnici sta se izločili, in ker na teh zadevah delujejo le tri sodnice, aktualna ni bila določena naključno.

Nasprotuje razlogom sodišča, češ da gre za njeno pretirano skrb za hčer, navaja, da oče za njeno vzgojo in varstvo ni primeren, saj ne prepoznava njenih zdravstvenih težav. Sama naj bi jo k zdravnikom vodila zato, da bi zaščitila njene interese in ne, da bi ji škodovala. Meni, da v tem pogledu ravna posebej skrbno. Za visoko konflikten odnos med roditeljema mld. deklica ni kriva. Pritožba izdatno citira posamezne judikate višjih sodišč, Vrhovnega in Ustavnega sodišča ter Evropskega sodišča za človekove pravice, ki govorijo o pomenu posebej skrbnega postopka, kadar gre za otrokove koristi, upoštevanje slednje kot najpomembnejšega vodila ter pomena otrokove lastne volje. Glede izpodbijane odločitve pa mati še navaja, da se sodišče očitno osredotoča na A. A. psihološko obravnava in ignorira dejstvo, da jo vozi tudi na objektivno potrebne zdravstvene preglede, ki jih oče malomarno opušča, denimo k otorinolaringologu zaradi vnetja srednjega ušesa, k fizioterapevtu itd. Pritožba opozarja, da se je A. A. že samopoškodovala, kar je gotovo klic na pomoč. To je treba vzeti resno, njeno lastno ravnanje je zgolj odraz zaskrbljenosti ljubečega starša in pri tem vedno zasleduje hčerino korist. Navaja, da je edina, ki se v to poglablja in želi rešiti njeno stanje. Gre za strokovno vprašanje, ki ga sodišče ne bi smelo rešiti brez pomoči izvedenca. Gre tudi za nevarno minimiziranje A. A. težav. CSD je pristranski, trdi pritožnica, naklonjen naj bi bil očetu.

3.Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Najprej je treba pojasniti, da pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje želene predodelitve A. A. od očeta k materi, niso relevantne, saj sodišče prve stopnje o tem materinem predlogu še ni odločalo. Pritožbeno sodišče tega zato ni obsežneje povzemalo in na te navedbe tudi ne bo odgovarjalo.

6.V tem kontekstu je treba kot nerelevantne zavrniti tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje A. A. želje po stikih z materjo. S predmetnim izpodbijanim sklepom se le-ti namreč niso omejili in še zdaj veljajo kot so dogovorjeni s sodno poravnavo med roditeljema (z dne 22. 3. 2023, Z 2/2023).

7.Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, tako da je v celoti možno preizkusiti njegovo pravilnost in zakonitost. Postopek izdaje začasne odredbe je hiter, dokazni standard za sprejeto odločitev pa nižji, kar vse pomeni, da je tudi obrazložitev manj poglobljena in izčrpna; sodišče mora v obrazložitvi pojasniti ključne razloge za svojo odločitev, pri čemer ni niti možen podroben odgovor na vsako posamezno navedbo, tako v pravnem kot v dejanskem smislu. Izpodbijani sklep zadovoljivo izpolnjuje navedene kriterije, zato je treba očitek o kršitvi po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrniti.

8.Tudi ne drži, da mati ni imela možnosti korektnega sodelovanja v postopku. Drži, da ji sodišče (še) ni vročilo odgovora na njen ugovor, vendar se izpodbijani sklep v ničemer ne naslanja na navedbe iz te vloge nasprotnega udeleženca. Gre zato le za nepomembno relativno kršitev določb postopka, ki bo odpravljena z vročitvijo te vloge v nadaljevanju, na predmetno izpodbijano odločitev pa ta v ničemer ni vplivala.

9.Naposled je treba glede domnevno napačnega postopanja zavrniti še očitek o kršitvi določb dodeljevanja zadeve tim. naravnem sodniku, torej naključnosti izbora razpravljajoče sodnice. Drži, da sta predhodno dve sodnici predlagali svojo izločitev iz obravnavanja zadeve, prva, sodnica B. B., zato, ker je razsodila v prvem (zgoraj omenjenem) sporu (zadeva II N 94/2019), in da predlagateljica ne bi imela občutka pristranskosti in prejudica, ker je takoj, ko je s pravnimi sredstvi propadla, vložila nov predlog za spremembo prejšnje odločitve sodnice B. B. Iz zelo podobnih razlogov je svojo izločitev predalgala tudi sodnica C. C., ki ji je bil spis v skladu s sodnim redom predodeljen; svojo dokazno oceno glede dejstev obravnavane družinske problematike, s katero se mati, predlagateljica, nikakor ne strinja, je sprejela v postopku II N 57/2021 (glede prešolanja mladoletne deklice). Predlagateljica je bila z navedenim seznanjena in pozvana, da se do tega opredeli, kar je storila preko tedanjega pooblaščenega odvetnika, in je v svoji vlogi z dne 27. 11. 2023 izrecno navedla, da se z izjavljenimi stališči sodnice strinja in da želi, da "sodišče angažira povsem novega, tretjega sodnika, ki se doslej s družinsko situacijo še ni seznanil." To se je tudi zgodilo, sodnici B. B. in C. C. sta bili izločeni iz obravnavanja in zadeva je bila predodeljena tretji sodnici, ki sedaj vodi ta nepravdni postopek, kot tretji, ki so se ji v skladu z javno objavljenim letnim razporedom sodišča dodeljevale tovrstne družinskopravne zadeve.¹ Na navedeno predlagateljica ni imela pripomb in tega v dosedanjem postopku tudi ni problematizirala. V luči pravkar povzetega je pritožničin očitek o nezakonitem sodniku nekorekten in meji na zlorabo procesnih pravic, saj je v bistvenem nasprotju z njenim lastnim predhodnim ravnanjem (venire contra factum proprium).

10.Tudi glede same vsebine izpodbijane odločitve je treba nadalje ponovno poudariti kontekst obravnavane družinske problematike, ki je, da je bila mld. A. A. po dolgotrajnem postopku v letu 2022 pravnomočno zaupana v vzgojo in varstvo očetu, z materjo pa so bili določeni stiki. Navedeno pomeni, da je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je oče za A. A. vzgojo in varstvo primeren (in tudi primernejši od matere), da izpolnjuje vse pogoje, da dobro skrbi za hčerin psihofizični razvoj, za njene pravice in koristi. Nadalje kaže omeniti, da je bila kasneje, kot že omenjeno, sklenjena sodna poravnava med staršema o spremembi določenih stikov med materjo in mld. A. A., po kateri s stiki med materjo in hčerjo relativno obsežni.

11.Sodišče torej že več let vodi postopke med staršema mld. A. A., ki so bili večinoma posledica materinih že zavrnjenih očitkov o tem, da je bila hči žrtev spolne zlorabe očeta in njegove matere. To pritožbeno sodišče je že l. 2020 (sklep IV Cp 1978/2020) ugotovilo, da mater vodi patološko prepričanje o očetovi spolni zlorabi hčere, ki pa ni bila potrjena. Organi pregona so dvakrat zavrgli njeno ovadbo zaradi pomanjkanja dokazov, obenem je sodna izvedenka v svojem mnenju prepričljivo pojasnila, da ni zasledila nobenih znakov travmatiziranosti in spolne zlorabe mld. A. A. Indicev spolne zlorabe niso zasledili niti strokovni sodelavci CSD. Fiksiranost v raziskovanje in dokazovanje spolne zlorabe pa se pri materi le še stopnjuje in vanj vključuje tudi druge ter celo družbena omrežja. Sodišče je že v predhodnih postopkih ugotovilo, da mater vodi želja odtujiti mld. A. A. očetu. Stike je neprestano oteževala in preprečevala, na hčer pa pritiskala, jo zasliševala in preiskovala ter ji z vsem tem škodovala do te mere, da je bila hči v svojem normalnem razvoju ogrožena. V posledici vsega navedenega je bilo ogroženost mld. A. A. treba preprečiti z njenim začasnim zaupanjem v vzgojo in varstvo očetu, kasneje pa je sodišče tako odločilo tudi dokončno.

12.V aprilu 2024 je nato sodišče zavrnilo materin predlog za izdajo začasne odredbe, da se A. A. do konca postopka namesti v krizni center. Ugotovilo je, da bivanje A. A. pri očetu zanjo ni v nobenem pogledu ogrožajoče.

13.Sodišče prve stopnje je tudi tokrat pravilno pojasnilo, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. čl. Družinskega zakonika - DZ). Pravilno je ugotovilo, da hčer udeležencev tega postopka ni ogrožena zaradi tega, ker živi z očetom in ker bi ta opuščal skrb zanjo, tudi zdravstveno, pač pa jo ogroža mati, ki jo vodi na vedno nove terapije in preglede.

14.DZ v 2. odst. 157. čl. določa, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, pri čemer škoda pomeni škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (3. odst. 157. čl. DZ).

15.Sodišče enemu ali obema od staršev prepove izvajanje posameznih upravičenj iz starševske skrbi, če je otrok ogrožen in bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera dovolj zavarovana s tem ukrepom (1. odst. 171. čl. DZ).

16.Pritožba sicer pravilno opozarja in poudarja pomen skrbnega postopka, otrokovo korist kot njegovo glavno vodilo in tudi upoštevanje otrokove volje, kadar jo ta izrazi in je upoštevana. Vendar pritožnice zgolj to še ne vodi do uspeha, kot ga želi. Ravno otrokova največja korist je narekovala izpodbijano odločitev.

17.Februarja letos (5. 2. 2025) je CSD namreč ponovno podal oceno, da je mld. A. A. zaradi materinega ravnanja psihično visoko ogrožena. Strokovni tim CSD je navedel, da ima deklica mater rada, a se je hkrati boji in se boji zanjo, ne upa se ji povedati, da ji je v šoli lepo in da se v očetovi družini dobro počuti. Mati jo prepričuje v nasprotno in jo z namenom dokazati, da se v resnici slabo počuti, vedno znova vodi do različnih strokovnjakov in bolnišnic. Mati hčeri ne dovoli, da bi bila srečna kjerkoli drugje kot le z njo in v boju zanjo ne upošteva hčerinih potreb in koristi. V vseh letih postopkov večkrat opozorjena in pozvana, da opusti škodljiva ravnanja, vendar je mnenje CSD, da ni pričakovati, da bo mati nasvetom sledila.

18.Sodišče ni imelo razloga dvomiti v strokovnost, dobronamernost in zanesljivost mnenja CSD, in ta v postopku za izdajo začasne odredbe zadovoljivo izpolnjuje standard verjetnosti; bolj verjetno je, da drži, kar navajajo strokovniki CSD, kot da ne drži. Dokaza z izvedencem zato v tej fazi postopka sodišče ni potrebovalo, ga pa za končno odločitev priporoča tudi CSD; izvedenec je tudi že angažiran. Očitek pristranskosti delavcev CSD in njihove naklonjenosti očetu je pavšalen, ni podkrepljen s kakšnim logičnim in prepričljivim razlogom ter ga je zato treba zavrniti.

19.Navedeno verjetno ogrožajoče ravnanje matere, ki se čedalje bolj stopnjuje, potrjuje kasnejši uradni zaznamek CSD (24. 2. 2025), ko so se nanj obrnili iz dekličine šole, češ da ne vedo, kako ravnati, ker je želela mati A. A. odpeljati; mati je istega dne razburjena pritiskala na delavce CSD in želela privesti A. A. na razgovor.

20.Verjetno je torej izkazano, da materino ravnanje, ki se ji ga prepoveduje, ni zgolj "zelo skrbno ravnanje ljubečega starša", pač pa spravljanje v stisko in psihično hudo ogrožanje deklice.

21.Nobene dileme torej ni, da je izdana začasna odredba povsem na mestu. Prav nobenega indica ni, da bi oče zanemarjal zdravje oz. zdravstveno oskrbo mladoletne A. A. Ker je oče njen rezidenčni starš, in ker mati zlorablja svojo pravico do stikov s hčerjo na način, da jo vodi na preglede, kot je navedeno zgoraj, je edino pravilno, da ji je sodišče to sedaj prepovedalo in ji v tem obsegu dodatno omejilo njeno starševsko skrb. Glede tega konkretnega vprašanja mnenje otroka ne more biti pomembno (kdo je vodi k zdravnikom), ni pa odveč omeniti, da so tudi strokovni delavci z mld. A. A. večkrat govorili in tudi na podlagi tega oblikovali svoje mnenje, ki je povzeto zgoraj.

22.Za vse potrebno zdravljenje bo tako do nadaljnjega skrbel le A. A. oče, mati pa se mora tega vzdržati, ker je verjetno, da nima ustrezne presoje, kaj je in kaj ni deklici v korist in kaj ji povzroča škodo. Izjema je le morebitna urgentna situacija, do katere objektivno lahko pride v primeru kakršnekoli nesreče; o tem pa mora mati, če se to slučajno pripeti, nemudoma obvestiti očeta.

23.Prepoved vožnje otroka k zdravniku je omejitev starševske skrbi. Ker lahko po 5. odst. 171. čl. DZ ukrep omejitve starševske skrbi traja največ eno leto, je pritožbeno sodišče v tem smislu korigiralo izdano začasno odredbo in v tem obsegu pritožbi matere ugodilo za primer, da sodišče prve stopnje pred potekom enega leta ne bi uspelo dokončno odločiti v tej zadevi (3. tč. 365. čl. ZPP v zv. z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

24.Sicer pa je razvidno, da pritožbene navedbe niso utemeljene, in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v preostalem delu oz. vsebinsko potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP, v zvezi z 42. čl. ZNP-1).

25.Stroški v zvezi z začasnimi odredbami delijo končno usodo vseh stroškov postopka (151. čl. ZPP).

-------------------------------

1Glej 9. stran Letnega razporeda Okrožnega sodišča v Krškem za leto 2023, javno dostopno na https://www.sodisce.si/mma_bin.php?static_id=20221214124240

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 171, 171/1, 171/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.