Jedro

Ker tožniku ni pripadala pravica zahtevati odkup stanovanja, na strani tožene stranke pa ni bilo dolžnosti stanovanje prodati tožniku, z zavrnitvijo sklenitve prodajne pogodbe tožena stranka ni ravnala protipravno, tožnik pa ni utrpel (pravno priznane) škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1.1. A. A. je bil od leta 1957 najemnik stanovanja S. ..., ki je obsegalo 5 sob, kuhinjo, kopalnico in "pritikline" ter je merilo 184 m2 (po tožnikovih trditvah pa celo nad 200 m2) in bilo last Občine ..., pravne prednice sedanje Mestne občine ... Z lastnico je 16.4.1964 sklenil menjalno pogodbo, s katero mu je bilo namesto dotedanjega stanovanja, ki ga je občina nato dala v uporabo Delavski univerzi ..., v najem dano stanovanje v izmeri 90 m2 v 12. nadstropju nove stolpnice B., ki obsega 3 sobe, kabinet, kuhinjo, sanitarije in "pritikline". V prejšnjem stanovanju je na podlagi najemne pogodbe, ki jo je z Občino ... sklenil 21.7.1964, obdržal (glede na pogodbo v "trajnem najemu in uporabi, ki mu je ne more nihče odpovedati", kar je Občina ... prevzela kot obvezo zase in za svoje pravne naslednike) eno sobo s predprostorom in straniščem v skupni izmeri 20 m2 za opravljanje odvetniške dejavnosti. Poleg tega je v pogodbi (III. točka) zapisano, da "če se A. A. odloči za zidanje svoje stanovanjske hiše, mu bo Občina ... dala prednost pri dodelitvi parcele in kredita". Nato je A. A. 27.7.1964 sklenil še pogodbo z Delavsko univerzo ..., s katero mu je ta dovolila brezplačno uporabo (ki je upravičencu ni mogoče odpovedati) kletnega prostora površine 12 m2 in drvarnice v posebnem prostoru na dvorišču, ki jo je uporabljal za garažo, pri čemer mu je treba v primeru porušenja stavbe na dvorišču zagotoviti drugo garažo. 1.2. Stanovanje B., ki ga še uporablja, je tožnik odkupil po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona(1)(v nadaljevanju SZ), uveljavljenega 19.10.1991. 2. Zaradi upokojitve tožnik odvetniške dejavnosti ne opravlja več in je Mestna občina ... s tožbo zahtevala izpraznitev in izročitev prostorov v stavbi S., ki jih ima tožnik še vedno v posesti. Zahtevek je utemeljila tudi s trditvijo, da A. A. najemnine, ki po menjalni pogodbi z dne 14.7.1964 znaša 3.000 din mesečno, ne plačuje in tudi ni bil pripravljen skleniti leta 1999 ponujene mu nove najemne pogodbe, s katero bi se najemnina "prevrednotila" na tedanjih 5.614,41 SIT.

3. Z odgovorom na tožbo je A. A. vložil tudi nasprotno tožbo, ki je predmet tega revizijskega postopka (tožba za izpraznitev in izročitev prostora se zaradi različne stvarne pristojnosti prvostopenjskih sodišč obravnava ločeno), s katero je zahteval : 1) primarno 10.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2000 dalje, kar je sam opredelil kot odškodnino za škodo, ki mu je nastala, ker je občina kršila njegovo pravico nakupa stanovanja S. "po zakoniti znižani ceni" in 2) podrejeno dodelitev parcele za gradnjo stanovanjske hiše in 6.000.000 SIT kredita za gradnjo "z najugodnejšimi pogoji odplačevanja", oboje v 6 mesecih, pri čemer je občina te obveznosti prosta, če mu v 3 mesecih plača 10.000.000 SIT.

4. Prvostopenjsko sodišče je oba tožbena zahtevka zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

5. Sodbo sodišča druge stopnje tožnik izpodbija z revizijo, in sicer sam in po odvetniku.

5.1. A. A. uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku(2)(v nadaljevanju ZPP). Nižjima sodiščema, pred katerima po svojem prepričanju ni bil deležen pravičnega in poštenega sojenja, očita: da je prvostopenjsko kršilo določbe 4. člena ZPP, pritožbeno pa te kršitve ni sankcioniralo; da sodnica sodišča prve stopnje ni hotela zaslišati prič M. B., M. K., A. M. in sploh nikogar z njegove strani in pritožbeno sodišče takšno ravnanje krčevito branilo; da je bil neutemeljeno zavrnjen predlog za združitev pravd; da ni bilo upoštevano, da je bila menjalna pogodba sklenjena izključno v interesu Občine ... in ne v tožnikovem interesu; da nista odločili o temelju zahtevka, ki je obogatitveni in ne odškodninski; poudarja, da je stanovanje B., ki ga je odkupil, najmanj desetkrat manj vredno od stanovanja v S. in da je "hišni prostor" v njej priposestvoval. 5.2. Tožnikov pooblaščenec ponavlja tožnikove trditve o kršitvi določb 4. člena ZPP, o neutemeljeni zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje prič in zakonitega zastopnika tožene stranke (ta zato ni mogel pripoznati zahtevka) ter o zmotni uporabi materialnega prava, ker ni bila pravilno ocenjena vsebina menjalne pogodbe, ker sporno razmerje ni bilo presojano po predpisih o neupravičeni pridobitvi in ni bilo zavzeto stališče do prekarija.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in obrazloženo predlagala Vrhovnemu sodišču, naj jo zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O uveljavljanih procesnih kršitvah:

7. Kršitve določb 4. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi kršitve načela neposrednosti, zagrešene s tem, da je sodnica prvostopenjskega sodišča opravila samo dva naroka za glavno obravnavo (in ne več narokov, kot je zapisano v izpodbijani sodbi), ni bilo. Načelo neposrednosti se nanaša na delovno metodo pravdnega sodišča in je posebej pomembno v sistemu proste presoje dokazov. Njegovo bistvo je v tem, da sodbo izda prav tisti sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi, na kateri sta pravdni stranki podajali svoje trditve in na kateri je sodišče izvajalo dokaze. Načelo neposrednosti namreč terja, da sodišče s svojimi čutili zaznava naravo in vsebino dokaznih sredstev oziroma da med sodiščem in izvorom informacij ni posrednikov(3). V konkretnem primeru sta bila opravljena dva naroka za glavno obravnavo in oba je vodila sodnica, ki je izdala sodbo, in sicer izključno na podlagi dokazov, izvedenih na obeh narokih za glavno obravnavo.

8. Tudi smiselno uveljavljane kršitve določb 300. člena ZPP, ki naj bi bila storjena, ker sodišče prve stopnje ni združilo v skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe, ampak je odločalo le o zahtevku iz nasprotne tožbe, ni bilo. Predpostavka združitve pravd je, da te pravde tečejo pred istim sodiščem (prvi odstavek citiranega člena ZPP) in v obravnavanem primeru ni podana: kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, sta za obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe celo stvarno pristojni različni sodišči. 9. Po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni procesne kršitve. Tako na primer ni kršitve, če se predlog ne nanaša na odločilno dejstvo, če se nanaša na nesporno oziroma priznano dejstvo, na dejstvo, ki se domneva ali na dejstvo, ki je že dokazano ali če je predlagani dokaz neprimeren. Zavrnitev zaslišanja prič V. G., A. M. in M. K. ni v nasprotju s procesnimi predpisi. Prvi dve priči sta bili predlagani k trditvam, s katerimi je tožnik nasprotoval posebej obravnavani tožbi za izpraznitev prostora B. (t.j. k trditvam, da mu je bil prostor dan v trajno uporabo brez pravice odpovedi, da mu najemnine ni bilo treba plačevati - 1. točka odgovora na tožbo na drugi strani listovne številke 18) in ki za odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe niso relevantne. Tretja priča je bila predlagana po izteku roka iz 286. člena ZPP in brez navedbe dejstev, o katerih naj bi izpovedala (šele na drugem naroku za glavno obravnavo je bilo povsem nekonkretizirano rečeno le, da je priča vodila predpogodbena in pogodbena pogajanja, ne da bi bilo hkrati zatrjevano, da je bil med pogodbenimi strankami sklenjen drugačen dogovor od v zgoraj navedenih pogodbah povzetega). Zaslišanja priče M. B. tožnik sploh ni predlagal (212. člen ZPP); v odgovoru na izpraznitveno tožbo je sicer predlagal "zaslišanje strank", in sicer ne da bi pri tem navedel ime zakonitega zastopnika tožene stranke. Bistveno pa je, da se tudi ta dokazni predlog ne nanaša na trditve v zvezi z zahtevkom, o katerem je odločeno z izpodbijano sodbo in da tega zaslišanja k trditvam o dejstvih, s katerimi je utemeljeval svoja (nasprotna) tožbena zahtevka, ni predlagal. Zato tožnikove procesne pravice z opustitvijo zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke niso bile kršene. Neutemeljen je tudi očitek, da je bilo z opustitvijo zaslišanja M. B. toženi stranki onemogočeno "priznanje" zahtevka (pri čemer ima revident očitno v mislih pripoznavo zahtevka); ni predpostavka za veljavnost razpolaganja stranke z zahtevkom, da mora biti izjava o razpolaganju podana na naroku za glavno obravnavo in še toliko manj v obliki izpovedi, ki je, kot vsi dokazi, namenjena izključno preverjanju resničnosti trditev strank o pravno relevantnih dejstvih. Zahtevek bi lahko tožena stranka kadarkoli pripoznala v pisni vlogi.

10. O prekariju in o priposestvovanju prostorov S., ki so predmet tožbe za izpraznitev, se nižjima sodiščema (prav zato, ker se o tem, ali ima tožnik pravico do uporabe, ki bi načelno seveda lahko temeljila tudi na prekariju ali s priposestvovanjem pridobljeni lastninski pravici, odloča v ločenem postopku) ni bilo treba izrekati. Smiselno uveljavljane kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bilo.

O uporabi materialnega prava 11.1. Primarni tožbeni zahtevek je tožnik sam opredelil kot odškodninskega že v nasprotni tožbi in je pri tej kvalifikaciji spora vztrajal ter ga utemeljeval z za to obliko obligacijskih razmerij bistvenimi dejanskimi trditvami do zaključka glavne obravnave. Zato ne drži njegova revizijska trditev, da "temelj zahtevka ni odškodninski, pač pa neupravičena pridobitev, neupravičena obogatitev". In odškodninski zahtevek je bil materialnopravno pravilno zavrnjen.

11.2. A. A. je trdil, da je škodo utrpel zato, ker je tožena stranka zavrnila skleniti z njim prodajno pogodbo za stanovanje S. po privatizacijskih določbah SZ oziroma ob ugodnostih iz tega zakona. Kot sta pravilno pojasnili že nižji sodišči, bi imel tožnik pravico zahtevati odkup spornega stanovanja pod pogojem, da bi imel na njem stanovanjsko pravico (117. člen SZ). Te pa ni imel. Stanovanjske pravice na več stanovanjih ni bilo mogoče imeti: takšno prepoved sta vsebovala že Zakon o stanovanjskih razmerjih bivše zvezne države(4)iz leta 1962, ki je veljal v času sklenitve menjalne pogodbe (prvi odstavek 24. člena) in republiški Zakon o stanovanjskih razmerjih(5) iz leta 1974 (prvi odstavek 12. člena) ter nato tudi Zakon o stanovanjskih razmerjih(6) iz leta 1982, ki je veljal vse do uveljavitve SZ. Tožnik je s tem, ko je pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju B. (ki ga je prav zato lahko odkupil po 117. členu SZ), izgubil stanovanjsko pravico na prejšnjem, sedaj spornem stanovanju. S tem je izgubil tudi pravico zahtevati odkup. Razlogi, zaradi katerih je prišlo do zamenjave stanovanj, v tej zvezi niso pomembni. Ker tožniku ni pripadala pravica zahtevati odkup stanovanja, na strani tožene stranke pa ni bilo dolžnosti stanovanje prodati tožniku, z zavrnitvijo sklenitve prodajne pogodbe tožena stranka ni ravnala protipravno, tožnik pa ni utrpel (pravno priznane) škode. Odsotnost teh elementov civilnega delikta pa je nujno narekovala zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih(7), v nadaljevanju ZOR). Zaradi večkrat ponovljene trditve, da morata biti dajatev in protidajatev pri dvostranskih pogodbah vsaj v približnem sorazmerju, s katero tožnik poudarja, da je bilo stanovanje, ki ga je sam izročil občini, bistveno več vredno od tistega, ki ga je občina v zamenjavo dala njemu, pa je vendarle treba pripomniti, da sta bili v času sklepanja menjalne pogodbe obe stanovanji družbena lastnina v upravi Občine K. 12.1. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč o njegovi nesklepčnosti. Tožnik tu obravnavani zahtevek izpeljuje iz obveze, ki jo je Občina K. prevzela s pogodbo z dne 21.7.1964, da "če se A. A. odloči za zidanje svoje stanovanjske hiše, mu bo dala prednost pri dodelitvi parcele in kredita". Nižji sodišči sta ugotovili, da je bila ta zaveza sprejeta pogojno: samo za primer namena gradnje hiše in da trditev o tem, da je bil navedeni pogoj izpolnjen, tožnik ni postavil. 12.2. Glede na čas nastanka je opisan pogoj odložen, po učinkih pa afirmativen: šele če se uresniči in takrat, ko se uresniči, pogodba učinkuje (drugi odstavek 74. člena ZOR). In tudi, če bi bil pogoj uresničen in bi pogodba učinkovala, to tožene stranke ne bi zavezovalo direktno k izročitvi parcele in kredita za gradnjo, ampak le k naklonitvi prednosti ob dodeljevanju obojega. Trditvene podlage (in s tem sklepčnosti zahtevka) tudi o tem ni.

13. Revizijski očitek, da sta nižji sodišči "zmotno vrednotili" menjalno pogodbo, je neutemeljen. Vsebina menjalne pogodbe med postopkom ni bila sporna, zato so bile njene določbe pravilno uporabljene tako, kot se glasijo; razlaga ni bila potrebna (prvi in drugi odstavek 99. člena ZOR) in materialno pravo ni bilo uporabljeno zmotno. Hkraten očitek o "zmotnem vrednotenju" listinskih dokazov pa pomeni kritiko ocene izvedenih dokazov in s tem izpodbijanje dejanskih ugotovitev, ki v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), kar zajema tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Uradni list RS 18/91 in nadaljnji Op. št. (2): Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami Op. št. (3): Lojze Ude, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2005, stran 50; Triva, Mihajlo Dika, Gradjansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 185-189. Op. št. (4): Uradni list FLRJ 17/62 Op. št. (5): Uradni list SRS 18/74 Op. št. (6): Uradni list SRS 35/82 Op. št. (7): Uradni list SFRJ 29/78