Jedro

Zmanjšanje življenjske aktivnosti zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Zmanjšanje teh sposobnosti je lahko posledica telesnega ali psihičnega prikrajšanja, ki ga je oškodovanec pretrpel zaradi škodnega dogodka.

Oškodovanca je potrebno vzeti takšnega kot je, z ločenima staršema, pri čemer mati stalno živi v tujini, ker je tam zaposlen njen mož (in ne zaradi tega, ker bi se želela izogniti pomoči sinu). Ni jasno, zakaj naj bi na odmero odškodnine in to v tožnikovo škodo, štelo „njegovo socialno okolje“ (tožnik se občasno druži z brezdomci).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu, spremeni - v I. točki izreka tako, da se znesek 34.450,00 EUR nadomesti z zneskom 58.950,00 EUR, - v II. točki izreka tako, da se znesek 110.150,00 EUR nadomesti z zneskom 85.650,00 EUR - v III. točki izreka tako, da se znesek 1.492,46 EUR nadomesti z zneskom 1.782,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Toženka je dolžna tožniku povrniti 1.080,43 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 34.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka); višji tožbeni zahtevek, to je 110.150,00 EUR s pripadki, je zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.492,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče očitnega in nespornega dejstva, da je bil tožnik v času nesreče star 17 let, da še ni bil odrasla oseba, da ni dokončal šolanja, da ni dosegel socializacije izven doma, ko je njegov razvoj prekinila tragična nesreča, ni upoštevalo. Tega dejstva ni niti omenilo in je očitno, da je tožnika obravnavalo kot odraslo, odgovorno osebo. Tožnik je utrpel trajne in nepopravljive posledice, sodišče pa mu je za vse pretrpljene bolečine in nevšečnosti, trajne posledice, strah in skaženost prisodilo skupen znesek 75.000,00 EUR, kar predstavlja 56,5 povprečne plače v decembru 2013. Tako določena odškodnina je na prvi pogled prenizka in v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih (VS002306, VS002313, VS002175). Glede na posledice nezgode (psihoorganski sindrom, v posledici motnje spomina in koncentracije, pomanjkanje energije, brezvoljnost, zmanjšan libido; tožnik ne zmore sam skrbeti zase; je nesposoben opravljanja plačanih del, ob katerih je izpostavljen hujšim psihičnim obremenitvam; epileptični napadi; nagnjenost k pogostemu uriniranju; zaradi pareze je desni del telesa oslabel; zmanjšana kapaciteta pljuč; zaradi poškodbe lobanje se mora paziti in se varovati udarcev v glavo) je odmerjena odškodnina iz naslova duševnih zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 25.000,00 EUR nedvomno prenizka. Tožnik ima zmanjšan libido, kar pomeni nezmožnost vzpostavitve normalnega odnosa z osebo nasprotnega spola, omejen je na zelo pomembnem delu življenja moškega, povsem očitno ne bo uspel vzpostaviti skupnosti z žensko in imeti družino. Nedvomno je tožnik nezaposljiv, ni zmožen in ne bo zmožen samostojnega življenja. Sodišče je posledice, ki jih trpi tožnik, štelo kot negativno dejstvo, češ, saj je sam kriv in njegova družina. Kaj sodišče pričakuje od matere (ki je angažirano ukvarjanje s sinom po nesreči, plačala s psihičnim zlomom in trikratnim poskusom samomora) in očeta (ki s tožnikom ne more vzpostaviti odnosa, ker se ta umika vsaki avtoriteti in beži pred vsako zahtevo)? Ni jasno, kdo bi lahko zagotovil stalen nadzor in vodenje. Stalno menjavanje bivališč nedvomno ni dobro, vendar je to odraz tožnikovega stanja, nezmožnosti, da se ustali v družini ali katerikoli skupnosti. Tožnik ni uspel odrasti (postati normalen), zato je situacija zanj brezizhodna. Sodišče je pri znižanju odškodnine upoštevalo tožnikovo, že predhodno uživanje drog, predvsem marihuane. To je napačno in nepravično. Izvedenec je jasno zapisal, da so tožnikove psihične spremembe (predvsem brezvoljnost in nesposobnost skrbeti zase), le v manjši meri posledica uživanja marihuane. Veliko mladih uživa marihuano, pa vseeno normalno funkcionirajo. Nedvomno bi tudi tožnik normalno končal šolo in normalno zaživel, če takšnega razvoja ne bi prekinila nesreča. V posledici nesreče se je tožnikova osebnost spremenila, ne more se zaposliti, trajno bo odvisen od socialne države. Tudi odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 25.000,00 EUR, je prenizka odškodnina. Sodišče je sicer korektno povzelo bolečine in nevšečnosti, je pa napačno uporabilo materialno pravo. Prenizka je tudi odškodnina iz naslova strahu v višini 4.000,00 EUR. Tožnik je na pregledu pri psihologu 14. 8. 2012 povedal, da se šele od tega leta bolje počuti in ne sanja več nesreče. Torej je tožnik strah v obliki nočnih mor trpel še štiri leta po nesreči. Iz naslova skaženosti je sodišče tožniku prisodilo zgolj 3.000,00 EUR, čeprav sicer korektno povzema posledice, ki jih ima tožnik. Sodišče je napačno povzelo, da se tožnik zaradi tega ne obremenjuje preveč. Tožnik je povedal, da je bil na zaslišanjih pod vplivom marihuane – da je bil sploh sposoben govoriti in biti normalne volje. Povsem očitna je njegova želja po relativiziranju posledic, ostal je na stopnji najstnika, svojega stanja se ne zaveda. Njegovih izjav ne bi smeli jemati resno in od njega pričakovati, da bo povedal kako duševno trpi. Zanikanje realnosti je način njegovega življenja. Sodišče je zagrešilo tudi bistvene kršitve kršitve določb pravdnega postopka zaradi neupoštevanja izrecnih določb Zakona o pravdnem postopku in opustitve materialnega pravdnega vodstva in ker so ugotovitve sodišča o dejanskem stanju v izrecnem nasprotju z vsebino posameznih listin in izvedenih dokazov, zaradi česar izrek nasprotuje razlogom sodbe, sodba pa se ne da preizkusiti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka – sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vsa odločilna dejstva, izpostavljenih nasprotij v sodbi ni, očitek v zvezi z opuščenim materialno pravdnim vodstvom pa je pavšalen in nekonkretiziran. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo, delno napačno pa je uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil poškodovan v nesreči dne 17. 11. 2008, star 17 let, kot sovoznik na motornem kolesu, ki se je zaletelo v zapornico. Tožnika je pri tem vrglo z motorja, v posledici česar je utrpel obsežne poškodbe glave, udarnine in rane. Ob nesreči ni uporabljal homologirane čelade, zato mu je sodišče prve stopnje pripisalo soprispevek k nastanku škode v višini 30 % (171. člen Obligacijskega zakonika – OZ), česar tožnik v pritožbi ne izpodbija.

7. Tožnik je v nesreči utrpel zlom temenske kosti desno, subduralni hematom desno, obtolčenine možganov obojestransko in difuzno možgansko oteklino. Dvakrat je bil operiran, dva meseca je bil v bolnici, od tega mesec dni v umetni komi, mesec in pol je bil na rehabilitaciji v IRSR (saj je v posledici možganskih poškodb prišlo do desnostranske hemipareze (omrtvelosti)). Zdravljenje poškodbe je trajalo eno leto, rehabilitacija po omrtvelosti še nadaljnje leto, leta 2011 so se poleg motenj odvajanja vode ter psihoorganske spremenjenosti z motnjami spomina in koncentracije, pojavile še pozne posledice poškodbe: epilepsija in poslabšanje sindroma odvisnosti (od drog) s psihotično epizodo. Zdravljenje teh posledic je trajalo od jeseni 2011 do jeseni 2012 in še ni v celoti zaključeno. Izvedenec je tožnikove poškodbe ocenil kot hude telesne poškodbe, zaradi katerih je bilo njegovo življenje ogroženo in so bili potrebni ukrepi za ohranitev življenjskih funkcij. Hude bolečine je trpel prva dva tedna po zbujanju iz umetne kome, naslednja dva tedna je trpel še hude, a občasne bolečine, nato tri mesece zmerne bolečine v glavi zaradi celjenja kosti in bolečine v desni polovici telesa, do enega leta po poškodbi je trpel še občasne blage bolečine. Med zdravljenjem je trpel zaradi rentgenskega in CT slikanja, rehabilitacija zaradi desnostranske omrtvelosti je bila naporna in boleča, dva meseca je bil povsem odvisen od tuje nege, dva tedna (do sprejema v IRSR) je potreboval pomoč tretje osebe (matere), med rehabilitacijo v roku dveh mesecev le še delno. Tekom zdravljenja je prišlo tudi do prehodne odpovedi ledvic, pljučnice in preležanin, v času umetne kome je shujšal za 20 kg. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini 25.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre, glede na opisane bolečine in dolgotrajne nevšečnosti, za prenizko odškodnino, zato mu je iz tega naslova prisodilo še 10.000,00 EUR odškodnine, skupaj torej 35.000,00 EUR, kar je tudi v skladu s sodno prakso (kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ob primerjavi skupno odmerjene odškodnine s skupno odmerjenimi odškodninami v podobnih primerih - 179. člen OZ).

8. Tožnik ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, da je občutil hud primarni strah za svoje življenje ob nezgodi, ki je trajal do izgube zavesti, nato pa zmeren sekundarni strah mesec dni zaradi bolečine in hospitalizacije pri zbujanju iz umetne kome, kasneje doma in med rehabilitacijo pa je občutil tudi blag sekundarni strah za izid zdravljenja zaradi desnostranske omrtvelosti in sicer tri mesece, ni ugovarjal. Glede na ugotovljeno, da je sicer šlo za hud primarni strah (ki pa je trajal le nekaj sekund, do izgube zavesti), sekundarni strah pa je bil le zmerne oziroma blage intenzivnosti (čemur tožnik, kot rečeno ni oporekal, niti ni kaj drugače izpovedal), tudi pritožbeno sodišče šteje odmerjeno odškodnino v višini 4.000,00 EUR za pravično odškodnino (179. člen OZ).

9. Tožniku je po nesreči na desni strani glave ostala brazgotina, ki je velika in izstopa, če ima tožnik kratko frizuro. Na glavi ima udrto kost, manjši defekt lobanje pa se pojavlja tudi v lasišču, na mestu vstavitve drenaže. Prisotna je tudi brazgotina na vratu (zaradi traheotomije), ki je vidna, kadar ima tožnik razgaljen vrat, pa tudi brazgotina na zatilju zaradi preležanine. Sodišče prve stopnje mu je iz tega naslova odmerilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR, upoštevajo tožnikovo izjavo, da se zaradi brazgotin ne obremenjuje preveč. Ne glede na pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za pravično odškodnino (179. člen OZ), saj mora sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova, upoštevati tudi stopnjo duševnih bolečin, ki jih tožnik zaradi skaženosti trpi, tožnik pa je jasno izpovedal, da so te bolečine zmerne.

10. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje zmanjšanje življenjske aktivnosti zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Zmanjšanje teh sposobnosti je lahko posledica telesnega ali psihičnega prikrajšanja, ki ga je oškodovanec pretrpel zaradi škodnega dogodka. V posledici nesreče se je pri tožniku pojavila psihoorganska spremenjenost z motnjami spomina in koncentracije, pomanjkanje energije, brezvoljnost ter zmanjšan libido. Zaradi psihične spremenjenosti ne zmore skrbeti zase, si kuhati, hoditi v trgovino. Nezmožnost je psihična, predvsem gre za brezvoljnost in pomanjkanje motivacije. Potrebuje voditelja, ki ga vodi, usmerja, organizira zanj in ga opominja na stvari, saj drugače hitro pozabi. Fizično je sicer sposoben za pridobitno delo, vendar pri tem ne bi smel biti izpostavljen hujšim psihičnim obremenitvam. Kasneje so se pojavile še pozne posledice poškodbe, epilepsija in poslabšanje sindroma odvisnosti (s psihotično epizodo). Poglobitev sindroma odvisnosti je posledica medsebojne vzročne povezane okvare, ki je posledica poškodbe in okvare, ki je posledica uživanja marihuane. Zaradi relativno kratke dobe rednega uživanja marihuane pred nesrečo, pa je vpliv poškodbe na poglobitev sindroma odvisnosti bistveno večji – tožnik je še bolj dovzeten za jemanje drog, saj se potem bolje počuti. Posledica nesreče je tudi motnja odvajanja vode – tožnika na vodo tišči skoraj vsake pol ure, neprerekana pa je bila tudi njegova izpovedba, da gre na veliko potrebo štirikrat do šestkrat na dan (kar ga moti). Zaradi pareze je desni del telesa oslabel, v desni nogi čuti mravljince in občasno še vedno bolečine. Zaradi zmanjšane kapacitete pljuč se ne more ukvarjati s športom, lahko pa hodi na sprehode. Zaradi poškodbe lobanje mora paziti in se varovati udarcev v glavo. Iz naslova navedenih omejitev, pri čemer ni bilo sporno, da zaradi njih tožnik tudi duševno trpi, je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 25.000,00 EUR. Pri tem je pojasnilo, da je v škodo tožnika štelo razmere v njegovi družini (mati živi v S., z očetom pa se ne razume najbolje) ter njegovo socialno okolje, dejstvo, da neprestano menja bivališče in da živi sam, čeprav bi potreboval stalen nadzor in vodenje. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da gre za okoliščine, ki na odmero odškodnine ne morejo vplivati. Oškodovanca je potrebno vzeti takšnega kot je, z ločenima staršema, pri čemer mati stalno živi v tujini, ker je tam zaposlen njen mož (in ne zaradi tega, ker bi se želela izogniti pomoči sinu). Ni jasno, zakaj naj bi na odmero odškodnine in to v tožnikovo škodo, štelo „njegovo socialno okolje“ (tožnik se občasno druži z brezdomci). Glede na vse opisane nevšečnosti, zaradi katerih tožnik nedvomno tudi duševno trpi, upoštevaje njegovo mladost, gre tožniku po mnenju pritožbenega sodišča, iz tega naslova odškodnina v višini 50.000,00 EUR (179. člen OZ).

11. Skupaj gre sedaj tožniku odškodnina v višini 92.000,00 EUR oziroma 88 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v RS v novembru 2013 (povprečna mesečna neto plača 1.044,89 EUR). Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo(1), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tako odmerjena odškodnina pa tudi pravilno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

12. Upoštevaje njegov 30 % prispevek gre tožniku sedaj 64.400,00 EUR, ker mu je toženka (valorizirano) plačala že 5.450,00 EUR, pa 58.950,00 EUR.

13. Tožnik je sedaj s tožbo uspel po temelju 70 %, po višini pa 41 %, skupaj 55,50 oziroma 56 %, toženka pa v višini 44 %. Tožniku gre sedaj 1.790,88 EUR pravdnih stroškov, toženki pa 8,80 EUR, tako da je toženka dolžna tožniku povrniti 1.782,00 EUR pravdnih stroškov.

14. V navedenem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo delno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik je s pritožbo uspel z zneskom 35.000,00 EUR, od katerega mu je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene stroške. Priznalo mu je nagrado za postopek po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v višini 865,60 EUR, 20,00 EUR iz naslova izdatkov (tar. št. 6002), skupaj 885,60 EUR, z 22 % DDV 194,83 EUR, pa 1.080,43 EUR. Te stroške mu je toženka dolžna poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Primerjaj Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, GV Založba, 2010: primer št. I/20 (II Ips 624/2003) – tožniku je bilo odmerjenih 100 plač; primer št. I/27 (II Ips 229/2004) – tožniku je bilo odmerjenih 94 plač; primer št. I/28 (II Ips 948/2007) – tožniku je bilo odmerjenih 91 plač.