Jedro

Zahteva po prisoji posebne odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva bi pomenila nedopustno kopičenje odškodninskih terjatev in bi nasprotovala namenu odškodnine po 14. členu ZVPSBN.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se v delu, ki se nanaša na izrek o stroških ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V ostalem se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 3.100,00 EUR škode, zaradi kršenja njene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V ostalem je sodišče zahtevek za plačilo zavrnilo. Toženi je še naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 693,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek iz naslova kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj tožnica v času trajanja postopka v slovenskem sodnem sistemu ni imela na razpolago učinkovitih pravnih sredstev. Vložila je nekaj pospešitvenih sredstev, s katerimi pa ni dosegla, da bi bila v njeni zadevi sprejeta odločitev znotraj razumnega roka. Prvostopno sodišče se do tega dela zahtevka ni opredelilo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na 14 let in 6 mesecev trajajoč postopek tožnici prisodilo le 3.100,00 EUR odškodnine. Samo na prvi stopnji je postopek trajal 6 let in pol. Sodišče bi moralo upoštevati prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), v konkretnem primeru pa se je večji del postopka odvijal pred uveljavitvijo Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Sklicuje se na prakso ESČP in ponuja v primerjavo zadeve: Witmajer proti Sloveniji, Obrovnik proti Sloveniji, Eucone proti Sloveniji, Sirc proti Sloveniji, Vidic proti Sloveniji in Gashi proti Sloveniji. Že na podlagi samega trajanja postopka, bi moralo sodišče prisoditi odškodnino v višini od 8 do 12.800,00 EUR. Dolgotrajen sodni postopek je imel za tožnico izjemen pomen. Tožnica je namreč zahtevala plačilo odškodnine za poškodovano stanovanjsko hišo. Tožnica je v njej bivala v letih od 93 do 1999, ko je bila hiša poškodovana, zato je bilo zanjo zelo pomembno, da bi se sodni postopek čim prej zaključil in bi lahko z dosojeno odškodnino obnovila poškodovani dom. Tega tožnica ni dočakala, saj se je v letu 1999 preselila v dom za ostarele. Tožnica je tudi prepričljivo izpovedala, da je živela v hiši, ki je pokala in se je bala, da se bo podrla. Prvostopno sodišče tudi ni ustrezno dokazno vrednotilo ravnanja tožnice v dolgotrajnem postopku. Tožnica je skušala sama na več načinov pospešiti postopek. Vložila je več pospešitvenih sredstev, o nerazumno dolgem trajanju pa je obvestila tudi ministra J. P. ter medije.

4. Tožena stranka je vložila pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. V pritožbi očita, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi. Iz podatkov v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 3619/2004 ni razvidno, da bi bilo 21. 06. 2008 nadzorstveni pritožbi ugodeno. Določba prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO določa, da stranka lahko zahteva pravično zadoščenje le v primeru, če je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno. Poudarja, da vložitev nadzorstvene pritožbe sama po sebi še ne predstavlja predpostavke za uveljavljanje pravičnega zadoščenja pred rednim sodiščem. Zaradi nasprotja med listinami v pravdnem spisu ter odločitvijo sodišča v 1. točki izpodbijane sodbe je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Pritožuje se tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti od 28. 02. 2009 dalje. Sklicuje se na določilo 19. člena ZVPSBNO, po katerem lahko stranka prične postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje, kadar je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 15. člena tega zakona z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu. Državno pravobranilstvo se do predloga stranke opredeli v skladu z zakonsko določbo najkasneje v roku 3 mesecev. Do izteka tega roka pa stranka ne sme uveljavljati denarne odškodnine. V tem primeru je bil zahtevek zavrnjen. Tožnica je predlog za izvensodno poravnavo na Državnem pravobranilstvu vložila 17. 02. 2009. Trimesečni rok Državnega pravobranilstva bi se iztekel 12. 05. 2009 oziroma 17. 05. 2009 in nikakor ne 28. 02. 2009. Meni, da bi moralo sodišče tožbo zavreči zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Navaja tudi, da tožnici zaradi ravnanja sodstva ni nastala nobena pravnorelevantna nepremoženjska škoda. Tožnica se je zaradi osebnih razlogov že leta 1999 preselila v D. o. v H.. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških. Sodišče je spregledalo določbo veljavne Odvetniške tarife in sicer tarifo št. 3481, iz katere je razvidno, da nagrada za postopek predstavlja lahko bodisi 10 % prisojenega zneska, vendar največ 300,00 EUR. Odločitev tudi nima razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnica vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je celoten postopek od vložitve tožbe (26. 11. 1993) do odločitve višjega sodišča (18. 06. 2008) trajal 14 let in 6 mesecev. O zadevi so odločali na Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enota v Ljubljani, na okrožnem sodišču, na višjem sodišču, na vrhovnem sodišču ter zaradi ugodene revizije ponovno na Okrožnem sodišču v Ljubljani in nato na Višjem sodišču v Ljubljani. Šlo je za zapleten postopek, sporna je bila pasivna legitimacija druge tožene stranke, temelj tožbenega zahtevka in tudi višina. V postopku so bila pridobljena izvedeniška mnenja in njihove dopolnitve. Vse to je vplivalo na trajanje postopka. Sodišče ni ugotovilo, da bi k trajanju sodnega postopka s svojimi ravnanji prispevala tožnica, niti ni ugotovilo ravnanj, ki bi kazala njen neprimeren način pravdanja. Sodišče je ugotovilo obstoj okoliščin, ki kažejo na prekoračitev razumnega roka za razsojo v obravnavani zadevi. Na podlagi takih odločitev je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 3.100,00 EUR odškodnine. Taka odškodnina je po presoji pritožbenega sodišča glede na merila in kriterije iz tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO materialnopravno pravilna. Upoštevajoč ugotovljeno dolžino trajanja postopka od vložitve tožbe do odločitve na višjem sodišču je poteklo več kot 14 let. Pritožbeno sodišče dodaja, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni ustrezno dokazno vrednotilo ravnanje tožnice v dolgotrajnem postopku ter da je neustrezno vrednotilo dolžino tožničinega sodnega postopka. Sodišče je upoštevalo tako dolžino trajanja postopka, kot zapletenost zadeve, ravnanje obeh strank ter pomen zadeve za stranko. Upoštevalo pa je tudi dejstvo, da je določen zakonski okvir za odmero odškodnin za tovrstne kršitve, odmerjena odškodnina pa po vsebini odraža ustrezno utemeljenost. Glede pritožbenih trditev, da bi moralo sodišče upoštevati odločbe ESČP in prisoditi primerljivo odškodnino, pa pritožbeno sodišče dodaja, da mora biti znesek reparacije zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku razumen, države pogodbenice pa imajo pravico prisoditi 45 % zneska primerljive odškodnine, ki bi jo v podobnem primeru prisodil ESČP. Pritožba ponuja primere, ko je bila dosojena odškodnina v znesku 8.000,00 do 12.800,00 EUR. Prisojena odškodnina je v skladu z navedenim primerna, pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo primerljive sodne prakse pri odločitvi, pa neutemeljen.

8. Tožnik je zahteval tudi odškodnino zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik ima sicer prav, da gre pri pravici do sojenja v razumnem roku in pravici do učinkovitega pravnega sredstva za dve ločeni pravici, vendar je ravno odsotnost učinkovitega pravnega sredstva med drugim povzročila dolgotrajnost postopka, kar vpliva na obseg škode in odškodnine zanjo. Zahteva po prisoji posebne odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva bi pomenila nedopustno kopičenje odškodninskih terjatev in bi nasprotovala namenu odškodnine po 14. členu ZVPSBN (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up 2965/08-12).

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj iz spisa ni razvidno, da bi bilo nadzorstveni pritožbi ugodeno. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje ter še dodaja, da je ključna ugotovitev, da je bila nadzorstvena pritožba vložena predno je bila tožeča stranka seznanjena o pravnomočno končanem postopku, saj ji odločba še ni bila vročena in je utemeljeno urgirala pospešitev. Pred tem pa je tožeča stranka vložila že dve vlogi za pospešeno obravnavanje zadeve. Tako postopanje pa kaže na to, da je bilo nadzorstveni pritožbi ugodeno.

10. Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča glede teka zamudnih obresti. Sodišče se je pri tem pravilno oprlo na drugi odstavek 299. člena OZ, po katerem je za nastop dolžnikove zamude potrebna zahteva upnika, da od samega dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti. Ker ZVPSBNO ne določa roka za izpolnitev, je prvostopno sodišče razsodilo pravilno, ko se je pri odločanju o teku zamudnih obresti oprlo na citirano določilo. Glede pritožbenega sklicevanja tožene na obvezen predhoden postopek in prepoved vložitve tožbe do poteka 3-mesečnega roka, pa pritožbeno sodišče dodaja, da to ne vpliva na tek zamudnih obresti po 299. členu ZOR.

11. Pač pa se utemeljeno tožena stranka pritožuje zoper odmero stroškov, ki jih je sodišče priznalo tožeči stranki. Zakon o Odvetniški tarifi (2) v tarifni št. 3481 določa nagrado za postopek po določbah zakona, ki ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nagrada znaša 10 % prisojenega zneska, vendar največ 300,00 EUR. Nagrada za postopek tožeče stranke tako znaša 300,00 EUR, prav tako tožene. Ob upoštevanju 50 % uspeha tožeče stranke, ji gredo pravdni stroški v znesku 150,00 EUR, prav tako toženi. Po pobotanju pravdnih stroškov, pa se tako izkaže, da krije vsaka pravdna stranka svoje stroške. Enako tudi glede pritožbenih stroškov. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli (razen tožena v neznatnem delu).

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi (razen v delu, ki se nanaša na stroške) niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbi (razen v delu, kolikor se pritožba tožene stranke nanaša na odločitev o stroških) zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (343. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, s katerim ji niso nastali stroški, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP.

(2) Ur. l. RS št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT.