Jedro

Za denacionalizacijo ni podlage v primeru, ko je prejšnja lastnica za zemljišče, ki ji je bilo podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, dobila nadomestno zemljišče iste kulture in površine, ki znatno presega površino podržavljenega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 13.3.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo drugotožeče stranke H.Š. zoper delno odločbo Upravne enote Č. z dne 15.12.2000, s katero je ta zavrnila zahtevo za denacionalizacijo v delu, kolikor se nanaša na podržavljeno zemljišče parc. št. 1101/3, njiva v izmeri 5283 m2 in parc. št. 1101/17, njiva v izmeri 3345 m2, v času podržavljenja vpisani pri vl. št. 131, k.o. Č.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je bila parc. št. 1101/3, njiva v izmeri 5283 m2, podržavljena H.S. z odločbo z dne 28.4.1951 na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (TZR, Uradni list FLRJ, št. 28/47). Iz navedene odločbe izhaja, da je prejšnja lastnica za podržavljeno zemljišče parc. št. 1101/3 dobila kot odškodnino nadomestni zemljišči in sicer parc. št. 1114/4 in št. 1115/1 k.o. Č., pri čemer iz listinskih dokazov izhaja, da ji je bila dejansko dana kot nadomestno zemljišče le parc. št. 1115/1. Ker je torej prejšnja lastnica za podržavljeno zemljišče parcele št. 1101/3 njiva v izmeri 5283 m2 dobila kot nadomestno zemljišče parcelo št. 1115/1 njiva v izmeri 8007 m2, kar je tudi vrednostno primerljivo, sodišče soglaša s toženo stranko, da ni podlage za denacionalizacijo. To izhaja iz določbe 12. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi TZR, pod pogojem, da niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine.

Sodišče soglaša s toženo stranko, da tudi za denacionalizacijo parcele št. 1101/17 ni podlage. Ta je bila prejšnji lastnici podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ, Uradni list FLRJ, št. 52/58), vendar je prejšnja lastnica na tem zemljišču obdržala pravico uporabe. Pravica uporabe pa je bila nato na podlagi sklepa o dedovanju z dne 21.11.1972 prenešena na njene pravne naslednike, katerim ni bila nikoli odvzeta.

Tožnici v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sta bili poleg parcel št. 1101/3 in št. 1101/17 njuni pravni prednici podržavljeni tudi parceli št. 1101/4 in št. 1114/4. Razlog, s katerim oba upravna organa utemeljujeta zavrnitev zahteve za denacionalizacijo parcele št. 1101/3, sodišče pa s tem soglaša, ni pravilen. Ne drži ugotovitev, da je prejšnja lastnica za podržavljeno parcelo št. 1101/3 dobila kot odškodnino drugo parcelo, št. 1115/1. To parcelo je prejšnja lastnica dobila kot odškodnino za dve podržavljeni parceli in sicer št. 1101/3 in št. 1101/4, pri čemer je dejansko dobila kot nadomestno zemljišče svojo parcelo, saj ji je bila tudi ta pred tem podržavljena. Neutemeljeno je bila zavrnjena tudi zahteva za denacionalizacijo parcele, št. 1101/17, na kateri imajo pravico uporabe pravni nasledniki. Ta parcela je namreč nastala iz podržavljene parcele št. 1101/4. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi.

Tožena stranka in Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna denacionalizacija zemljišč, podržavljenih na podlagi 29. člena Temeljnega zakona o razlastitvi z odločbo Okrajne razlastitvene komisije pri OLO v Č. z dne 28.4.1951. Zemljišče je bilo torej podržavljeno na podlagi predpisa, ki je v 12. točki 3. člena ZDen naveden kot podlaga za denacionalizacijo, pod pogojem, da prejšnji lastnik - upravičenec do denacionalizacije ni dobil kot odškodnino nadomestne nepremičnine. Po tej določbi gre za relativno izključitev denacionalizacije, torej je treba v vsakem konkretnem primeru presojati, ali je upravičenec dobil ustrezno nepremičnino oziroma ustrezno nadomestno kmetijsko zemljišče in za morebitni presežek podržavljenega zemljišča priznati pravico do denacionalizacije. Prav to, ali je prejšnja lastnica za zemljišče, podržavljeno na podlagi predpisa iz 12. točke 3. člena ZDen, dobila ustrezno kmetijsko zemljišče, pa je sporno. Med tem, ko upravni organ prve stopnje in tožena stranka ugotavljata, sodišče prve stopnje pa s tem soglaša, da je prejšnja lastnica za podržavljeno zemljišče, parcelo št. 1101/3 njiva v izmeri 5283 m2, dobila kot nadomestno zemljišče parcelo št. 1115/1 njiva v izmeri 8007 m2, ker je tudi vrednostno primerljivo in zato ni podlage za denacionalizacijo, tožnici temu nasprotujeta. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov predloženih upravnih spisov in niti ni sporno, da sta bili na podlagi TZR podržavljeni dve parceli, in sicer št. 1101/3 v izmeri 5283 m2 in št. 1101/4 v izmeri 3530 m2, obe njiva in da je prejšnja lastnica dobila kot odškodnino za navedeni parceli nadomestno zemljišče, in sicer parcelo št. 1115/1 njiva v izmeri 8007 m2. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je iz parcele št. 1101/4 v izmeri 3530 m2 nastala parcela št. 1101/17 v izmeri 3345 m2 in da je na tej parceli prejšnja lastnica obdržala pravico uporabe, ki je bila nato prenešena na njene pravne naslednike, pri čemer ni sporno, da jim pravica uporabe ni bila nikoli odvzeta.

Iz navedenega izhaja, da je prejšnja lastnica za podržavljeno zemljišče parcela št. 1101/3 dobila nadomestno zemljišče iste kulture in površine, ki znatno presega površino podržavljenega zemljišča. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je bila ob podržavljenju dana odškodnina ustrezna in zato glede na določbo 12. točke 3. člena ZDen ni podlage za denacionalizacijo parcele št. 1101/3. Prav tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za denacionalizacijo parcele št. 1101/17. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem zemljišču je namreč po določbi 31. člena ZDen mogoča le v korist upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča, če ima ta na tem zemljišču še vedno pravico uporabe.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je bila upravičenki do denacionalizacije podržavljena tudi parcela št. 1115/1 in je torej kot odškodnino za razlaščeno zemljišče dejansko dobila svojo parcelo. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje bi bila lahko denacionalizacija navedene parcele predmet samostojnega zahtevka.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZDen zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.